petek, 26. februar 2010

LETALIŠČE

Ker je bil včeraj lep sončen dan, si nisem morala kaj, da ga ne bi z Luno do konca izkoristili. Na "šihtu" smo malo prej zaključili z delom in se napotili na letališče v Levcu. Imam to srečo, da je ati pilot in tudi lastnik "leteče kosilnice" - športnega letala "pajper". Pa sem to izkoristila za čisto poseben trening, za pripravo na helikopterski transport.

leteča kosilnica

Luni sem nataknila nagobčnik, pa sva se malo sprehajali po letališču, medtem ko je ati pripravljav avijon za polet. Letalu sva se približevali medtem ko ni bil prižgan motor in to Luni ni delalo nobenih težav. Seveda sem jo vseskozi hvalila, ji dala nagobčnik dol, dala pribolšek, pa nazaj gor,...


Luna z nagobčnikom

Ko pa je ati prižgal motor, se je Luna malo ustrašila in se skrila za mano. Potem se je umirila, videla da to ni noben bav-bav in sva se mu počasi približalale. Šli sva samo do njega in nazaj. Kar dobro je pihalo od sprednjega propelerja, vendar še zdaleč ne toliko, kot bo pri helikopterju. Ni ji bilo glih prijetno, je pa šla. To je bilo to, kaj več niti nisem imela namena narediti. Še več bo morala nosti nagobčnik, saj v njem izgleda kot kup nesreče, pa liže se skos, dol si ga pa hvala bogu ne daje:).

Luna in letalo

Iz letališča naju je pot zanesla še na poligon. Sneg je skoraj ves skopnel, pa sva lahko naredili malo bolj kvaliteten trening. Delali sva ovire in poslušnost, super se je odrezala. Nekaj stvari bo potrebno dodelati imava pa še tudi nekaj stavri se za naučiti. Kaj več bom napisala po današnjem skupnem treningu na poligonu.

torek, 23. februar 2010

ZAČRET - ISKANJE NA KUPIH

Pa nam je le uspelo narediti trening iskanja zunaj, na kupih "neprijetnega materiala". Zakaj nas ti kupi tako begajo? Zato, ker so do sedaj potekali vsi izpit prve stopnje, na tem območju ruševine. Problem teh kupov pa je, da so med letom "posajeni" z visoko travo, pozimi pa vse skupaj otežuje sneg in hitra tema. Danes pa je ravno prav snega skopnelo, trava je bila zaradi snega poteptana in dan je vsak dan daljši. Sicer so ti kupi sestavljeni iz raznovrtsnega gradbenega materiala, od opek do palet, desk (z žeblji), raznih kovin, stiroporja,... In v teh kupih so že pripravljeni grobovi. Le ti so lahko zaprti, delno zaprti, popolnoma odprti, skratka ni, da ni;).
Z Luno sva najprej naredili iskanje brez motivacije na odprt grob. Ko sem jo spustla, se je kot strela iz jasnega pognala proti markerju. Malo je pozabila na svojo varnost in se skoraj zaletela v količek. Markerja je dobro oblajala in sledila je kratka igra. Vrnili sva se na izhodišče, drugi marker jo je motiviral, tisti od prej pa je ostal v istem grobu, le da so ga zaprli s paletami in deskami. Drugi marker pa je potem samo dal igračo prvemu-zaprtemu. Moj namen je bil, da bi Luna lajala, lajala, lajala pred prepreko, jaz bi prišla do nje in ji odprla grob, da bi lahko potem prišla do markerja. Ker pa si Luna na vso moč želi priti direktno k markerju si je deske umaknila in šla v grob in ga oblajala. Jao, punca moja, super si. Sledila je dolga igra in na privezu menjava igrače za hrano.
Zadnje iskanje sva spet naredili na kupih, vendar na drugem grobu. Do tega je bila daljša pot, pramagati je morala več neprijetnega materiala. Najprej sva naredili iskanje z minimalno motivacijo, oziroma skoraj ničelno, na odprt grob. Brez problema je šla do markerja. Malo se je le obotavljala pred laježem, ker je marker bil v luknji in če bi zbrala malo več poguma, bi lahko skočila v luknjo in ga tam oblajala. Vendar se je odločila, da ga bo raje oblajala iz vrha. Tudi prav:). Potem sva naredili še enkrat z motivacijo na isti grob, s tem da je bil le ta popolnoma zaprt. Želela sem, da tokrat res pridem zraven, ko bo lajala in ji premaknem oviro, ki ji je bila na poti do markerja. Ker se je prvič zgodilo, da je bil marker popolnoma zaprt in ga sploh ni videla, le vohala, je vztrajno iskala poti do njega. Ko je ni našla, pa je začela pri najmočnejšem vonju kopati v sneg. Vmes je malo zalajala, malo kopala. Se mi zdi, da je več kopala kot lajala. Ko sem se ji približala, da bi ji le odprla grob, je bučka začela lajati na mene, namesto proti markerju. No, in ko je le pozornost namenila markerju, enkrat zalajala, sem ji odprla grob in dobila je igračo. Wihaaa. igra + hrana = velika zmaga:))!
Bo treba še potrenirati zaprte grobove, da se bo navadla, da ko ji ga jaz odpiram, še vedno laja proti markerju, ne vame.

ponedeljek, 22. februar 2010

GOTENICA

Pretekli vikend, smo se v okviru seminarja za vodnika reševalnega psa odpravili v Gotenico, da bi se naučili orientacije. Štiri punce smo se (kot vedno) napakirale v avto in se odpravile v nezanano. Celotna pot je bila zelo zabavna in poučna, saj smo med drugim obnovile znanje o rojstnih krajih Trubarja (Rašica) in Levstika (Dolenje Retje pri Velikih Laščah). Gotenica je mala vas, kjer se usposabljajo policisti. Izgleda kot bi prebivalce Gotenice izselili, zapuščene  hiše, kmetije,.. pa zaupali policistom. No, to se je bojda res zgodilo v daljni preteklosti. Poleg nas začetnikov, so bili v Gotenici tudi "stari reševalski mački" oziroma SIPovci, ki so Gotenico izkoristili za dvodnevno vajo. Mi pa žal nismo smeli imeti psov.
Na moje veliko presenečenje sem v bifeju pred predavanji spoznala, da nas bo orientacijo vodil Mirč iz našega faxa (NTF). Reševalci mu pravijo Skavt.

Mirč - Skavt

Na uvodnih predavanjih nam je Alojz Sadič-višji policijski inšpektor predaval o iskanju oseb iz policijskega vidika. Nauk predavanj - vodnike reševalnih psov premalo uporabljajo oziroma so o pogrešanih osebah obveščeni med zadnjimi. Potem je imel tudi Mirč en del predavanj, ki smo jih kaj hitro zaključili. Naslednji dan pa spet.. ob 8 uri zjutraj že prva predavanja, spoznavanje kart, risanje točk na kartah,..

zagreti za delo

Po kosilu smo se v snežnem metežu odpravili na teren "iskat podano točko". Prehodili smo cca 10 km po dolgem in počez. Brez posebnih težav smo našli točko, bravo mi:). Na koncu pa so nas, 3 km pred Gotenico, na naše veliko veselje prišli iskat SIPovci s kombiji - hvala bogu, saj smo se res nahodili.
Medtem ko smo se mi orientirali, so SIPovci delali iskanje "trupel". Vodnica iz sosednje Hrvaške je pripeljala nekaj razpadajočih delov človeka. Pse so na specifični način želeli pripraviti do tega, da lajajo tudi na ta vonj. Kot so nam povedali, je psom ta vonj precej neprijeten in se obnašajo precej drugače, kot ob živem človeku. Vsekakor zanimiva izkušnja, upam da je bomo nekega lepega dne doživeli tudi mi:).
Zvečer smo imeli še ponovitev prve pomoči ponesrečencu, potem pa "žur do jutranjih ur". Na "žuru" se je marsikaj spilo, spoznala sem nove ljudi, seveda so bile teme čvekov več ali manj reševalske. Dobila sem tudi nekaj novih nasvetov glede iskanja oziroma samih reševalskih izpitov.
V nedeljo nas je čakala "šajba" in prava zimska pravljica. Tudi ta dan smo ob 8h začeli s predavanji, oziroma smo dobili podatke o novi točki in se odpravili na teren jo iskat. Pot in vreme sta bila fantastična, le naše pse smo pogrešali. Nam je pa družbo delala Nola!

gazenje po celcu

Na koncu je na podani točki sledilo bombandiranje s kepami. Bodoči reševalci smo v srcu še vedno otroci, hehehe...


Minil je super vikend, naučili smo se marsikaj novega, predvsem pa je bila družba super the best.

Tamara, Iva in Barbara super ste, hvala za družbo, prevoz, vodo,... :)

četrtek, 18. februar 2010

PETRA MAJDIČ IN BRONASTO ODLIČJE NA OI

Čeprav je tale blog namenjen Luni in reševanju, si ne morem kaj, da ne bi strnila misli o nastopu Petre Majdič v njeni paradni disciplini na OI. Vsem je pokazala in dokazala da je veliko več kot vrhunska športnica! Ima veliko željo, jekleno voljo in trmo, ki je premore le malo ljudi. Da je zdržala vse 4 nastope, s 4 polomlenimi rebri in si priborila tako željeno medaljo na OI, je res nadnaravno oziroma nadčloveško. Od kod ji moč in volja, mi ne bo nikoli jasno. Večina športnikov bi obupala, se zjokala in zaključila z nastopom. Vsekakor hvale in časti vredno, v zgodovino se bo zapisala z velikimi črkami! Marsikateri športniki bi se lahko zgledovali po njej, predvsem imam v mislih slovenske kolektivne športnike. Če bi le ti imeli nekaj od tega, kar ima v sebi Petra, bi imeli v košarki in rokometu definitivno medalje iz evropskih in svetovnih prvenstev. Po drugi strani pa se mi poraja vprašanje, preko katerih meja gre človek za olimpijsko medaljo? Je to sploh zdravo? So nekateri športniki pripravljeni tudi umreti za čast in slavo, ki jo prinesejo OI?  Spet po drugi strani pa ali organizatorjem ni bila dovolj ena smrtna žrtev na sankaški progi? So res spregledali ta 3,0 m globok jarek na tekaški progi? Ali res Kanada živi samo za hokej in jim druge stvari niso tako pomembne? In navsezadnje kaj jim je bilo, da so v ženskem smuku pripravili tako dolg skok, da je Anja Person poletela kar 60 m in pri tem nesrečno padla. Se je čar olimpijskih iger res tako spremenil, da bolj kot je spektakularno, boljše je, varnost je pa na zadnjem mestu? To so vprašanja, ki se porajajo v moji glavi in na katera verjetno ne bom nikoli dobila odgovora.
Še enkrat Petra je dosegla nemogoče in je v mojih očeh vrhunska športnica v pravem pomenu besede. Upam, da bodo tudi tisti, ki skrbijo za finančne nagrade, videli njeno medaljo v barvah zlata, pa čeprav je le ta v naših očeh diamantna!

sreda, 17. februar 2010

TRENING ISKANJA

Tudi ta torek smo se dobili na ruševini v Začretu. Žal nam vremenske razmere ne omogočajo treninga kje drugje - tale sneg je ena velika j..a. Sicer pa nama Začret kar ustreza, je relativno velika ruševina in z malo ali veliko domišlije se da narediti marsikaj.

Tudi tokrat sem se odločila, da bova najprej delale iskanje na dva markerja brez motivacije. Prvega sem poslala v tunel, vendar ne pregloboko, drugega pa naprej po hodniku na desno, za paleto. Zadnji je bil zaprt, prvi odprt. Luno sem poslala iskat, takoj je vklopila smrček in začela z iskanjem. Naredili smo tudi "živi zid", malo za vstopom v tunel, saj je bil moj namen, da najde najprej markerja v tunelu. Oziroma, da najprej kar se da popolnoma preišče prvi del ruševine. Sploh se ni zmenila za ljudi, ki so bili v živem zidu, še naprej je šnofkala in šnofkala. Kaj kmalu jo je vonj ponesel v tunel. Najprej na desno stran, nato na levo, kjer je bil marker. Bila sem zelo zadovoljna, da se ni vračala ven iz tunela, ampak je vztrajala, čeprav je najprej šla v napačno stran. Dobro ga je oblajala in sledila je kratka igra. Po menjavi igrače za hrano, sem jo dala ponovno na oprsnico in jo poslala naprej iskat. "Živi zid" se je medtem umaknil. Kaj kmalu je imela v smrčku tudi drugega markerja. Povzpela se je na zadnje tace, sprednje naslonila na paleto in ga oblajala. Sledila je dolga igra in na privezu menjava igrače za hrano. Super baba je tale moja Lunica:)!

Za naslednje iskanje sem se odločila, da bo nekaj bolj v "izi" - z motivacijo. Ker sva večino časa do sedaj delali noter v ruševini, sem se odločila, da bova šli ven, na kupe raznovrstnega železja. Marker jo je motiviral, šel čez podolgovat kup železa in se skril za drugim kupom železa. Luno sem spustila in začela je iskat cela naspidirana. Tile kupi železa ji niso bili prav nič všeč, vsaj za prečkat ne. Nos jo je vodil tam čez, čez kup neprijetnega materiala, ki je bil prekrit s snegom, vendar je baba iskala lažjo pot. Kaj kmalu je ugotovila, da bo treba iti čez ta kup. Malo je zacvilila, zbrala pogum in šla čez:)! Brez mojega usmerjanja, jeeeeej. Sam potrpežljiva moram bit in ne prehitevat, Luna se že znajde! Žal se je marker malo poškodoval, sam ne morem druga reči, kot to, da si je bil sam kriv. Ko je dal Luni igračo in se hotel poigrati z njo, se je malo "napičil" na en kos železa. Upam, da ne bo mel dolgotrajneših posledic;)!

Spet je minil en super pasji trening in že imam v glavi kaj bova počeli na naslednjih dveh treningih. Ni kaj, počasi je treba stopnjevati formo:)!

torek, 16. februar 2010

TEK NA SMUČEH

Z Luno sva včeraj prvič skupaj tekli. Jaz na tekaških smučkah, ona peš. Bilo je super! Ni bolj zanimivega doživetja, kot športat s psom. Predvsem je veliko smeha in zabave.

No, najprej sva se odpravili na poligon, kjer sva 15 minut delali poslušnost, ki sva jo želeli narediti že v petek, pa je zaradi nekaterih spuščenih psov nisva naredili v miru. Nekateri imajo poligon za igrišče, ne delovišče;)! Tako sva delali plazenje, prenos psa, poleg, obrate, vajo drži (aport). Na koncu pa še lojtro brez pomožnih letvic in tunel. Super je bilo!

Iz poligona pa sva se odpravili proti letališču v Levcu, kjer je za Celjane urejena tekaška proga okoli letališča. Ko sem se pognala s smučkami po progi, me je zmedeno pogledala in začela lajat (v igri) in delati kroge okoli mene, naježena seveda, hihi. Nisem si mogla kaj, da se ji ne bi pošteno nasmejala. Najmanj so ji bile všeč palice s katerimi sem se poganjala. Imam namreč "skejt" smučke, kar pomeni, da imam zelo dolge palice in laufam v škarjastem koraku. Nekako se me je navadila in ugotovila, da je najbolje teči malo bolj stran od mene. Najprej je tekla desno ob meni, kjer so "špure" za klasično tehniko. Med laufanjem sem ji dopovedovala, da tam ne sme tečt, ker bi lahko uničila špure. Na koncu je raje tekla za mano. Pametna punca! Med tekom sva srečevali druge tekače in na moje veliko veselje se ni nihče pritoževal nad psom na progi, kar me je zelo veselilo. Seveda sem tudi jaz poskrbela, da jih Luna ni motila. Ko sva se srečali s tekači sem jo dala v osnovni položaj in Luna je potrpežljivo čakala na pribolšek, za ljudi se ni zmenila. Super, še bova šli na letališče po kondicijo! Za začetek sva naredili le en krog, kar je cca 3,3 km. Počasi in po pameti bova stopnjevali formo:)! 

ponedeljek, 15. februar 2010

ČISTIMO ZOBKE

Pa sem se tudi jaz odločila, da bom Luni z zobno ščetko čistila zobe. Sicer dobi vsak drugi dan kost (iz pasje trgovine), da ji ta delno očisti zobe in da seveda skrbi za njene žvekalne mišice. Vendar pa to bojda ni dovolj. Ker je ne bi rada dala (čez nekaj let) pod anastezijo, da bi ji sčistili zobni kamen, sem se odločila, da jih bom kar sama čistila. Seveda ji še ni prijetno, tak da sva zaenkrat bolj šlampasti, sam počasi bomo tudi to uštimali. Kako zobno ščetko in pasto sem nabavla? Pasjo seveda;)!


Za le nekaj evrov (4,8e) sem dobila oboje. Odločila sem se za ščetko, ki si jo kar natakneš na prst. Tako, oziroma podobno je imela tudi moja sestra, ko je našmu tamalmu nečaku čistila prve zobke, hehe. Tako pač je:)!

petek, 12. februar 2010

TRENING POSLUŠNOST V SNEGU

Jao, tale sneg nas kar naprej preseneča. Kot otrok sem ga imela zelo rada, zdaj mi gre pa že pošteno na živce. No, če je v hribih in na smučiščih me nič ne moti, tam le naj bo čim dlje časa. Glede na to, da sva z Luno imele (oz še imava) v planu it na izpit aprila, ko bo le ta v Celju, nama tale sneg močno otežuje treninge poslušnosti. Že najosnovnejši poleg je otežen. Pa ne, da ga Luna ne bi obvladala, jaz se spotikam v snegu, ne hodim naravnost,..behh kr neki. Zato ga raje ne delam veliko. Za danes, ko greva popoldne na poligon sem si naredila plan kaj bom delala v 40 cm snega - poligona nam žal ne plužijo:(. Kej veliko tak ne bom mogla delat, se bo pa našlo nekaj primernih vaj tudi za v sneg. Delala bom prenos psa, skupino ljudi (ker bojo hodili v krogu, nama bojo malo poteptali sneg:D) in začela bom delati na prenosu predmeta. To je to, kej več bi pa že težko delala. Vajo vodljivost na daljavo in ovire, najbrž ne bodo izvedljive saj so mize in ovire zakopane pod snegom (bog ve, če bi vse sploh našli, hehe). Bomo videli, se že veselim treninga!

četrtek, 11. februar 2010

DVONOŽNI KRDELNIK

Če se grem intelektualca, je prav da vsake toliko časa nabavim tudi kako knjigo. Zadnja knjiga, ki sem jo kupila poleti, je bila Marley&me. Tudi tokratnji nakup knjige je na temo psov. Za borih 20e sem kupila knjigo Jožeta Vidica z naslovom Življenje s psom. Priporočam jo vsakemu, ki si želi kupiti štirinožnega prijatelja, pa tudi tistim, ki ga že imajo, knjiga je vredna vsakega evra!! Prebrala sem jo v enem popoldnevu in kar požirala sem njegove besede. Res, da marsikaj od prebranega že vem in je samo potrdilo moje "znanje", sem pa izvedela tudi marsikaj novega.


Že v uvodu Vidic poimenuje lastnike oziroma vodnike psov dvonožni krdelniki. Vauuu, kira huda beseda, čisto me je prevzela, jaz sem dvonožni krdelnik, hehe.. kaj čmo, res je! Da malo povzamem:
  • Mladička spustimo in vsakokrat, ko se od nas preveč oddalji, ali pa na nas ni dovolj pozoren, se mu skrijemo. S tem ga učimo, da bo na sprehodu vedno vsaj z enim očesom opazoval kje smo.
  • Pohvala mora priti iz srca in ne le iz ust.
  • Splošno načelo: bodimo skopi pri kaznovanju in radodarni s pohvalo. Karajmo in kaznujmo s toplim srcem in hladno glavo.
  • Pes ugodno vpliva na človekovo psiho in fizično počutje, zmanjša občutek nemoči in morebitnega brezupa.
  • Ko gremo iz hiše, se od psička nikoli ne "poslavljamo", dobro pa je, da mu pustimo prižgan radijski sprejemnik.
  • Predebelih je bribližno dve tretjini slovenskih psov, tega pa se zaveda le tretjina njihovih skrbnikov.
  • Jajca dajami psu kuhana in z lupino, ne pa surovih!
  • Kosti za psa niso prehrana, ampak le dodatek za zabavo in krepitev žvekalnih mišic!
To je le nekaj mojih najljubših, vse ostalo in še mnogo več, pa preberite v omenjeni knjigi. Aja, pa tudi slike iz knjige so fenomenalne. Ena za naši border collie punci :)

sreda, 10. februar 2010

ISKANJE DVEH MARKERJEV BREZ MOTIVACIJE

Tudi tokrat smo se zbrali na ruševini v Začretu, smo pa že res dolgocajtni ;), hihi.

Z Luno sva prvič naredili iskanje dveh markerjev, oba brez motivacije. Markerja sta bila skrita bolj v "izi". Prvega je našla takoj in ga oblajala, malo še skače v marjkerje, vendar to počasi odpravljava. Ko sem jo po kratki igri spet poslala iskat, je takoj vklopila smrček, preiskala dober del podolgovate sobe, vendar je vonj ni ponesel takoj k markerju. Pogledala je v vse grobove, ki jih v tej sobi pozna. Marker je bil skrit kar ob steni v temnem kotu. Zmedeno me je pogledala in še enkrat sem jo usmerila. Se mi zdi, da ji ni bilo čist jasn, kaj se dogaja. Iskala sicer je, vendar ne tako kot zna. Jah, prvič pa tudi ne more biti vse perfektno. Vaja dela mojstra:)! Na moje veliko veselje, jo je vonj le ponesel do markerja. Laježu je sledila igra in kratek pobeg. Na koncu pa še dolga igra z mano. Včasih kar ne morem verjeti, kako Luna "ubija" igračo, stresa jo in streeeeesaaaaaa. To ji je v tako veselje, da ga ne znam opisat, pa je dobila vzdevek "Luna the killer".

Naslednje iskanje sva naredili zunaj, saj je bilo še dokaj svetlo. Marker jo je motiviral in se skril na visokih kupih vreč. Luna si je malo olajšala pot do markerja, saj ni šal tam gor, kjer je šel marker (tam je bilo malo težje). Šla je okoli in našla lažjo pot do njega. Suvereno ga je oblajala, sledila je kratka igra in pobeg v sosednjo zgradbo. Vse skupaj je opravila hvale vredno:).
Ko smo vsi zaključili z iskanjem (bilo nas je le 5), sem šla še Luno pošiljat po kupih vreč gor in ni imela nobenih problemov. Bi se šla pa stavit, da če bi naredili še enkrat  enako iskanje, bi si spet našla lažjo pot do markerja. Taka je moja Lunica, zakaj bi si delo oteževala, če si ga lahko olajša:)!

torek, 9. februar 2010

VRVNA TEHNIKA

Pri vrvni tehniki pletemo in se obešamo. Nekaj slikc...


 uporaba desonderja                                    "hovawarti"

Tamara & Barbara se obešata.. desonder je zakon :)


mater nas je velik :D


                             naš inštruktor Klemen Volontar

četrtek, 4. februar 2010

PRVA POMOČ PSU

Mislim, da smo pri seminarjih že na polovici predavanj. Le vrvna tehnika malo zaostaja, saj smo jo do sedaj imeli le 2x. Več ali manj so teme zelo zanimive, najbolj zanimivo pa je bilo na predavanju o prvi pomoči psu. Katja nam je najprej predavala o teoriji povijanja, oživljanja, o znakih bolezni, šoka... pa čisto "osnovne" - normalna temperatura psa (38 do 39 stopinj), kje ga merimo (v ritki), srčni utrip (60 do 160 udarcev odrasli psi), kje ga merimo (stegenska arterija),... Na koncu pa smo imeli še praktični del. Naši "ančki" sta bila labradorca Car in Minny, na našo srečo sta bil precej potrpežljiva in mirna. Na Minny smo probali kje se meri srčni utrip, kako psa podreti na tla, kako se ga nosi na ramenih,... Carju pa smo povili tačko, uhelj in oko. Vse skupaj ni izgledalo estetsko, pa tudi Car ni ne vem kako užival med našim "zdravljenjem". Približno vemo, kako moramo povezati različne dele telesa, vaja pa dela mojstra. Tudi naše pse moramo naučiti mirnosti in na tem delava z Luno. Za začetek sem jo začela privajati na nagobčnik, ki nama bo prav prišel tudi na helikopterski vaji. Gre nama presenetljivo dobro in tu je dokaz :)



sreda, 3. februar 2010

TRENING ISKANJA

Tudi ta torek (2.2.2010) smo se dobili na ruševini v Začretu. Moj namen je bil posneti najino iskanje, da ne bom spet dolgovezila kako je potekalo iskanje. Vendar se na posnetku skoraj nič ne vidi, čeprav je vzunaj bilo še kar svetlo (okoli 16:45h). Bomo pa snemali zunaj oziroma takrat, ko bo sonce dlje časa vzdržalo na nebu. Do takrat bom pa dolovezila na dolgo in široko, hehehe...

Najprej sva naredili iskanje brez motivacije v eni izmed sob, kjer je vhod otežen z veliko traktorsko gumo in kupom materiala. Glede na razmere, ki so zaradi temperatur vladale v ruševini, se je Luna morala kar dobro potruditi, da je točno locirala markerjev vonj. Zunaj je bilo mrzlo, v ruševini pa zaradi sonca, ki jo je malo ogrel, topleje. Tako so se naredili zračni tokovi, ki so vonjave markerja odnašali skozi luknje stene, daleč naokoli, ven iz ruševine. Z Luninim delom sem več kot zadovoljna, saj si je želela priti do markerja in je iskala vhod do sobe. Vonj je nosilo v kontra smer, kjer je bil vhod v sobo. Preiskala je celo ruševino in naposled prišla do markerja. Med "vročekrvnim" laježem se je tu in tam s taco dotaknila markerja, češ daj mi že igračo. To odpravljava tako, da jo marker malce odrine, ko se ga želi dotaknit. Po 20 laježih je dobila igračo in sledila je kratka igra. Marker je naredil pobeg z motivacijo in se skril v prvo nadstropje. Luna ni vidla, kam je šel. Spustila sem jo in smrček se je vklopil. Šnofkala je in šnofkala. Zaradi zračnih tokov-spet, je vonj ni ponesel direktno po stopnicah v prvo nadstropje, ampak naprej v drugi del ruševine, kjer je velika luknja v stropu in tam ji je bil vonj najmočnejši. Kaj hitro je ugotovila, da je marker na višini, vendar ni zalčela lajat, iskala je pot do njega. Verjetno zaradi teme ni vidla stopnic, tako, da sem ji malo pomagala z ukazom "gor". Ko je prišla v nadstropje je malo pogledala naokoli in oblajala markerja. Super sem si mislila. Najbolj me je presenetila me, ko sem jo že prej poklicala in ji želela pokazat stopnice, me baba ni upoštevala. Zdaj vidim, da res išče, je v svojem šnofarskem svetu, se ne zajbava in upošteva svoj smrček, ki je ne vara:). Jaz pa paničarim kje je in kaj počne, hehe.

Za naslednje iskanje sem se odločila, da narediva nekaj lahkega. Miloš jo je motiviral in se skril zunaj med kupi železa. Luna je brez problema šla do njega in ga oblajala. Spet se je malo dotikala markerja. Sledil je pobeg z motivacijo z malo prepreko (kup železa). Spet je brez problema šla do markerja, vendar tokrat ni skakala po njem, ker je morala biti namešena na železu in ji ni bilo prijetno skakat. Naredili sva še dolgo igro in iskanje je bilo zaključeno!

Naslednji teden pa začneva delat na dva brez motivacije! To bo veselo:)!

ponedeljek, 1. februar 2010

Nika

Kdo je Nika? Moj prvi pes. Že kot otrok sem si nadvse želela psa. Ko smo neko soboto na televiziji gledali italjansko oddajo, kjer so spraševali otroke kdo ali kaj si želijo postati vsaj za en dan, me je mama vprašala enako vprašanje. In moj odgovor je bil PES. Pa si starša nista morala kaj, da ne bi po mojem zaključenem prvem razredu OŠ kupili psa. Oba sta bila odločena, da bo naš prvi pes labradorec. Meni je bilo v tistih leti vseeno, sam da bo pes. Nika je bila čistokrvna črna labradorka z jugoslovanskim rodovnikom. Ne vem točno koliko jih je bilo v leglu, se pa spomnim, da so bili večinoma črni, dva bela in en rjav. Ati me je vprašal katerega bi vzela in jaz sem se odločila za tisto, ki je prva prišla k meni in začela jesti moje vezalke. Pa sva domov pripeljala Niko.



Vseskozi sem jaz skrbela zanjo. Pred poukom sva šli na kratek sprehod, takoj po pouku spet, pa popoldne, zvečer. No, za vikende, sta se pa zjutraj vstajala moja starša. Niko sem velikokrat vzela s sabo tudi ko smo se družili pred blokom. Bila je zelo umiren pes in nikoli ni šla daleč od mene. Doma sem se ji najraje skrivala po stanovanju. Oblajanja seveda ni naredila. Prišla je do mene in veselo mahala z repom in mi dajala poljubčke. Z nami je hodila na morje in bila je res velik ljubitelj vode. Znala se je celo potapljati. Potopila se je toliko, da ji je iz vode štrlel le rep. Če si jo malo potisnil, je zaplavala še globlje. Tudi v snegu je nadvse uživala. Z mamo sta hodli v šolo. Naredila je izpit A, izpita B (današnji BBH) ni šla delat, saj je takrat bila obvezna obramba. Naša Nika, pa ni bila tak pes da bi se zaganjala v markerja.


Imela je tudi mladiče z rodovnikom. Tisti čas, ko smo jih imeli so bili naša televizija. Vsak s posebnim značajem so nam prirasli k srcu in po 2 mesecih smo se kar težko ločilo od njih. En je šel v Italijo za lavinskega psa, drugi v Ljubljano za policijskega, tretji k takrat znanemu atletu Gregorju Cankarju, ena je ostala pri atiju,... vsi so šli v dobre roke. 
Po 14 letih smo jo morali dati pod injekcijo. Zadnji dve leti je bila popolnoma gluha, začeli so ji odpovedovati kolki, imela je zunanjega raka,..
Nika je bila res super fajn pes s katero sva skupaj odraščali. Naučila me je veliko, predvsem odgovornosti in potrpežljivosti. Prav zaradi nje pa sem velik ljubitel labradorcev!