nedelja, 29. september 2013

Na žogi



Še vedno si vzameva čas in narediva kakšen trening na žogi, oblike "arašida". Zdaj mi že zmanjkuje idej, kaj vse bi lahko Luna počela na njej. Tako mi je pač najbolj važno, da na žogi stoji, jaz ji jo pa vmes še dodatno migam. Malo težje je tokrat tudi zato, ker žoga ni na polno napihnjena, tudi tako se da otežiti trening. Za več vaj, bo pa treba še malo domišlije. Trenutno delava to, kar je v videu: prosor, sedi, prosi, okol, in obračanje glave (oz sledenje priboljšku) ter lajanje.

KLIK do objave Telovadba.


četrtek, 26. september 2013

:(((

Ahja, spet nekaj žalostnih novic. Luna bo v oktobru šla ponovno pod nož. Saj je tista oteklina na desnem zgornjem grablicu (KLIK do objave), ki jo še vedno ima, na rentgenu je pokazala blago tvorbo kosti ob zobu, preiskave v laboratoriju v Avstriji pa so pokazale, da je bula rakava. Ta tip tumorja se namreč razrašča v okolna tkiva in lahko povzroči precejšnjo poškodbo lokalno. Vendar ta tip tumorja (hvala bogu) ne zaseva (metastazira), zato ni potrebno pred posegom preverjati razsejanosti bolezni in tudi ni potebno dodatno sistemsko zdravljenje. Zato če tumor izrežejo v celoti (vzorec po odstranitvi še enkrat pogleda patolog, ki preveri, da so res vse odstranili), je bolezen ozdravljena. Upam, da bo temu res tako!!!


torek, 24. september 2013

Lipko



Iiiiiiiiiiiii tale maskota EuroBasketa 2013, Lipko je pa cel car!!! Čez celo prvenstvo sem se najbolj nasmejala prav njemu, njegovim dogodivščinam in njegovi filmčki na YouTubo so top, tala dva sta meni najbolj huda:







(na 43s filmčka jim žoga pade "v dolino", hihihihi)



petek, 20. september 2013

Mednarodni Obrtni Sejem



Naš štant.



Tretje leto zapored sva se z Luno udeležili predstavitve Reševalnih psov na MOSu. Sicer naše društvo KDRP Celje sodeluje na omenjenem sejmu že pet let. Kot vsako leto, so nas medse vzeli vojaki, saj smo imeli svoj "štant" na razstavnem prostoru Slovenske vojske. Namen predstavitve je približati reševalne pse in našo dejavnost širši množici. Seveda je večina navdušena že nad božanjem naših kosmatincev, če pokažemo še kakšen trikec ali pa jih pošljemo v vojaško vozilo, je navdušenje še toliko večje. Da ne omenjam Lune, ki ljudi naravnost obožuje in ji je toliko ljudi na kupu nenormalen užitek, tako drvi od enega do drugega, vmes naredi kakšen prval ali dva, potem pa jim tala mokre poljubčke. 


Lunica je nešteokrat šla k vojakom, da jim potala poljubčke, v zameno čohanja.


Poljubček ni ušel niti fotografom.



Skoraj bi zmotila tudi ministra med intervjujem.


Malo poziranja.


Malo pošiljanja: "naprej" in "hop gor" ;).


Pa nazaj dol.


Lajka.


Nola.


Hill nastavlja palčko lutki-vojaku ;)


Srečen pes!


torek, 17. september 2013

Zoo

Zemljevid Ljubljanskega ZOOja.


Surikati, ene od bolj interesantnih živali v ZOOju.


Zanimive živalce tudi Luni.


Končno nam je uspelo iti v ZOO Ljubljana. Že dolgo sem govorila, da je treba s psom v živaslki vrt, na socializacijo in da vidim, kako bo Luna odreagirala na nekatere živali. Zanimivo, da se je ustrašila le solonice in žiraf, druge živali so ji bile zelo zanimive in mamljive, najbrž v plenskem smislu. Prav tako sem opazila, da so ji bile nejbolj interesantne tiste živali s katerimi se je že srečala oziroma jih vohala v gozdu ali na kmetiji. Tako so ji bile zelo zanimive srne, kozorogi, divji prašiči, medvedi in razne ptice (z vonjem medveda se je srečala v Gotenici - KLIK). Cena za vstop psa v živalski vrt je 1,5 €, seveda pa se morajo psi primerno vesti in ne vznemirjati živali.








Rdečevrati kengoruji.


Gvanaka in mara.


Papiga.


Lunici mamljive divje svinje.




Kozača.


Pegasta sova.


Mačji panda.


Mačji panda.


Ris se je skrival pred obiskovalci.


Luna firbčno voha proti medvedu, ki spi tam spodaj.














Slonica Ganga.


Kačji futer, pravkar izvaljeni piščančki.


Zebre.


Gepard.




Morski lev.





ponedeljek, 16. september 2013

Petek 13. :/


Pogled proti Mariboru iz Razglednega stolpa.


Ponavadi nisem vraževerna, a ko ima hudič mlade in to na petek 13. začneš ražmišljati, da mogoče pa je kaj na tem. Trio Adijo se je nekje sredi prejšnjega tedna odločil, da jo mahne po Pohorski Transverzali, od Maribora, čez celo Pohorje, do Slovenj Gradca. Planirali smo, da nam bo pot vzela dva dni hoje (cca 60 km), prespali bi na Klopnem vrhu. A žal se je naš načrt na petek 13., malo izjalovil in smo morali pohod zaključiti na polovici poti, saj nismo dobili prenočišča!! Dva dni pred odhodom sem klicala na Kočo na Klopnem vrhu, da bi se dogovorila za prenočišče. Najprej je stric kompliciral zaradi psa, pa sem rekla, da lahko spi v drvarnici. Nato je rekel, da za dva ne rabim rezervacije, ker je vedno kaj fraj. In ko smo prišli v petek trinajstega ob 18. uri na kočo, je oskrbnik rekel, da jo prenavljajo, da so skupna ležišča polna (v koči in njeni okolici ni bilo žive duše) in nas pustil pred vrati. Pokličemo na Kočo na Pesku, postelje fraj, le psi so prepovedani. Predlaga, da gremo še naprej do Rogle, kjer so apartmaji za cca 100 na noč in so hišni ljubljenci dovoljeni, za primerno ceno, seveda. Halo? Od Koče na Klopnem vrhu smo potrebovali še slabi dve uri do Peska. Do Rogle je še slaba ura. Pa sva se odločila, da pokličeva moje starše v Celje in zaključimo naš podvig na Koči na Pesku- iz Celja do Peska je slaba ura vožnje. Kot zakleto, se nama do 21. ure ni nihče javil. Klicala sva tudi Taxi, ki pride po tebe, če imaš s sabo psa, samo če imaš svoj box. WTF, sredi hribov, naj imam še box za psa?? Tako sva v Koči na Pesku, kamor sva prišla ob 20. uri naročila jedačo in pijačo in tuhtala, kako se bova rešila iz te zagate. Tomaž se je hecal, da je Luna dobra še sam za klobase, hihi. Ko sva se že odločila, da jo mahneva ob 21. uri (po cesti) še do Rogle in da bova pač dala tistih 100 za eno noč, pa klic iz Celja, rešitev in odhod domov.





Pogled proti preostalemu Pohorju, čisto zadaj Kope.


Našo pot smo sicer začeli v Mariboru, pod pohorsko vzpenjačo. Sledil je vzpod do Sv. Bolfenka in do Areha. Vmes smo se ustavili na razglednem stolpu. Na Arehu v Ruški koči na Arehu pa čaj, malo malice in naprej do Šumika. Ker smo imeli časa na pretek (tako smo vsaj mislili), smo šli še do slapa Velik Šumik, pa do Koče na Šumiku, ki je žal bila zaprta. Pri koči smo si spet privoščili nekaj malega za pod zob in šli naprej do Koče na Klopnem vrhu, kjer smo mislili, da bomo prespali. Ob 18. uri smo prišli do koče, kjer smo razočarani šli naprej do Koče na Pesku. Vsega skupaj smo na ta dan hodili cca 12 ur z vmesnimi pavzami. V planu je bilo, da bi od Klopnega vrha šli naslednji dan do Peska, nato preko Lovrenških jezer do Ribniškega vrha in preko Črnega vrha do Velike Kope. Od tam pa do Male Kope do Kremžarjevega vrha in nazaj v dolino na Legen. Žal nam podvig ni uspel. Zelo razočarana nad oskrbnikom Koče na Klopnem vrhu, sem rahlo utrujena preklela pol sveta na pohodu od Klopnega vrha do Peska. Lunica pa super pes, ki ni kazala kančka utrujenosti in je pač vedno nasmejana in vesela, tudi ko nam ne gre najbolje.


PS: Bojda so na Pohorju najbolj psom prijazni na Ribniški koči.




Ko Luno napadjeo muhe.


Ima le ta zastonj malico.


Veliki Šumik


Koča na Šumiku - zaprta.