Trening v Ljubljanski TISI

Ja, ja še vedno smo pridni in se držimo našega načrta, da hodimo vsak mesec na trening iskanja drugam in tokrat smo se v goste povabili k Ljubljančanom. Bojda nismo več Celjanke apmak SlovenijaJ. Kaja & Eva = cimrska naveza, sta se zmenili za tale super trening. Čeprav je bila najprej v planu ruševina Astra (nam ta ostane za enega imed prihodnjih treningov po Sloveniji!!), smo šli na trening v Tiso - kupi ostruškov. Glede na to, da nas gre kar nekaj na državno prvenstvo, so bile tole odlične priprave nanj. Hvala Luigiju iz DVRPS Ljubljana, ki je priskrbel ključe in zaboje za skrivanje!!

1. RUNDA - v sliki:

 GREMO ISKAT (foto: Darja Janc)

KOPANJE (foto: Darja Janc)

Luna: "PA DEJ NO, PRID ŽE VEN!!"  (foto: Darja Janc)

JEEEEJ, PRI MARKERJU JE FAJN (foto: Darja Janc)

2. RUNDA v besedi:

V drugi rundi sva delali podobno kot v prvi, le da sva delali na motivacijo in tako, da je Luna gledala, kako zakopavajo markerja z ostruški. Ampak to pri njej ne pali, namreč kljub temu prešnofka vsak kotiček okoli groba, koplje,... ne gre takoj direktno lajat na grob, kar pa tudi ni slabo. Hvala Kaji in Mateji, ki sta ugotovili, da je Lunin lajež z motivacijo malo bolj stresen, kot brez. Sledil je še pobeg na vrh kupa ostruškov... marker je imel malo problemov zlesti na kup, Lunica pa ne, hihi.

3. RUNDA v sliki:
Za v tretje sem Luni pripravila iskanje dveh markerjev. Prvi je bil na velikem kupu, sestavljenim iz zelo neprijetnega materiala, drugi pa med hlodi.

Gibanje po neprijetnem materialu ji ni velika panika, bolj ji je lajanje na tem materialu. Pa je punca zlezla na vrh, skočila v luknjo na markerja in ga tam oblajala... znajdi seJ!

Do poti do drugega markerja se je morala malce sama znajditi, kje bo prišla čez kup hlodov. To ji je kaj kmalu tudi uspelo.

Mrtva lisica je ni zmotla med iskanjem -še več, sploh je ni zaznala, ko je stopila nanjo. 

ko je našla prehod na drugo stran, je bilo lažje 

juhu igrača, marker pa naj bo sam na tistem neprijetnem materialu, hihi

 igraaaaaaaaaaaaaa, ko je prišel marker na trdna tla

Ko smo končali s tretjo rundo smo šli še na poligon. Ker ima KD Ljubljana veliko pasjih aktivnosti - obramba, agility,... smo potrenirali le nekaj ovir, saj je bilo na poligonu res veselo - blato ne ustavi odličnih pasjih treningov. Zelo všečna mi je bila ne standardna lojtra. Luna ima včasih malo problemov s kako tako lojtro, ampak to je kar dobro premagala... happy meJ.

Delovni dan smo zaključili ob slastnih picah. Hvala vsem za super trening, predvsem pa en velik hvala Kaji in Mateji! Od naših piflarjev, so na treningu bili še Eva&Hill, Tamara&Tia, Darja&Bona&Chak in Blaž&Rudi.



Aportiranje

S pomočjo tega videa, sva z Luno študirali in študirali aportiranje...



In Končno!! nama je uspelo naštudirati to vajo... na treningu!! - kaj se bo zgodilo na izpitu, bomo videliJ. Sedaj lepo obsedi, ko ji vržem aport - peresnico, jo na moj znak pobere in prinese pred mano v sedečem položaju in je predvsem ne izpusti, dokler ji tega ne ukažem. S tem, ali je dovolj hitra ob vračanju in da aport pregrizava, se ne obremenjujem. Nisem perfekcionist in take malenkosti me ne motijo. Bom probala tudi to še dodelat, sam če ne bo, pač ne bo. Pregrizuje ga nežno, aporta ne uničuje. Zakaj to dela, ne vem. Sem že probala marsikaj drugega in vse pregrizava, ali pa ji je predmet nepirjeten za nošenje (zložljiv dežnik na primer) in ga sploh ne nosi. Bi se šla pa mogoče stavit, da bi tako pregrizovala tudi jajco in je ne bi strla, ker je res nežna... no ja, ali pa tudi... bomo 1x probaliJ.

Štiri

Včeraj je Luna na treningu iskanja v Začretu prvič iskala štiri markerje, brez motivacije. Bila je zelo motivirana in brez problema je našla vse. Le ti so bili posajeni na različnih koncih ruševine, bili so odprti. Pri dveh je dobila froliko, pri drugih dveh pa igračo. Tako sem naredila, da je bilo malo drugače in da nisem izgubljala preveč časa z igro, menjavo,... Naključje je hotelo, da je najprej dobila froliko, potem igračo, pa froliko in na koncu spet igračo. Super je tole izpadlo. Veselilo me je, da bi iskala še petega, če bi bilo potrebnoJ.

V naslednji rundi sem se odločila, da bova delali v tunelu, malo bolj težko situacijo, z motivacijo. Luna v temi namreč začne lajati, ko se zaleti v markerja. Pa sem želela, da je marker v temi malo zaprt, da ne more priti v neposreden stik z njim. Marker je na koncu tunela šel v še en manjši hodnik, vhod vanj pa smo zaprli s paleto. Ker je bilo nekaterim psom, ki so delali pred Luno kar težko, sem se odločila, da ji zadevo še malo olajšam s prižgano čelko, ki pa ni direktno osvetljevala palete. Dobro je naredila, povzpela se je na paleto in lajala proti markerju. Sledil je le še pobeg in oblajanje.
V enem izmed prihodnjih treningov v Začretu pa ji bom pripravila podobno situacijo, vendar brez čelkeJ.

Vpis v tečaje

Plešivec

V soboto smo se spet odpravili na Uršljo Goro (imenovano tudi Plešivec) loviti sončne žarke in na vrhu smo jih lovili slabi dve uriJ. Tokrat je Luna imela družbo dveh borderk, Sabe in Ponče. Super družba, tako pasja, kot tista na dveh nogah in izlet je bil popoln. 

 Saba

Ponča

igra

norenje za kepami

nazaj v meglo

Panika

Včeraj me je prvič od kar markiram zajela panika v grobu, pa se nimam za pussya, hihi.... je bilo kar spookyL!

Delali smo v Furnici Merkschi, na kupih ostruškov. S sabo sem prinesla leseno skrinjo-košaro, ki je dolga 90 cm, široka 42 cm in globoka 40 cm, da smo lahko markerje zakopavali. Skrinja ni ravno velika, vendar se z malo iznajdljivosti da vse narediti. Pa sem bila jaz poizkusni zajček. Skrinjo smo do vrha zakopali v ostruške, potem sem se jaz noter stišala tako, da sem v njej ležala, noge (od kolena naprej) pa sem imela zunaj, na ostruških. Skrinje se zaradi mojih nog ni dalo zapreti drugače, kot tako, da so čez mene dali šotorko, nanjo pa zmetali ostruške. Vse bi bilo ok, če se šotorka zaradi teže ostruškov ne bi začela pogrezati, pa sem si jo pridržala z rokami... teža je bila vedno večja in ko je v grobu postalo vedno bolj temno, ostruški pa so pritiskali navzdol, me je za kako minuto zajela panika. Počutila sem se utesnjeno, srce mi je razbijalo, vroče je bilo kot v peklu,... Potem sem se nekako umirila, ko sem slišala Hilla, kako me vneto išče. Grob smo nato izboljšali tako, da smo čez pol skrinje dali pokrov od skrinje, da se je šotorka pogrezala le pri nogah in ne pri glavi. Kak smo mi pametniJ!!

Tudi Luna je iskala na ta grob. Delala je res super! Ko je locirala izvor vonja, je najprej kopala, potem je začela lajati in Tomi ji je počasi odpiral grob.
V naslednji rundi sva iskali eno osebo na neprijetnem kupu, ki je bil sestavljen iz palet, manjših hlodov in ostruškov. Ko sem jo spustila, je šla daleč stran od tega kupa, proti hlodom. Nisem je direktno usmerila na ta kup, da ne bi bilo prelahko. V glavi je imela, da je marker nekje med kupi hlodov. Dobro se je gibala, gor in dol po hlodih. Ko je bila na poti nazaj sem jo usmerila na kup. Želela je priti čim bližje markerju, ko je ugotovila, da ne more mimo palet (markerja smo malo ogradili s paletami), je začela prepričljivo lajati. Sledil je še pobeg pod kupe hlodov, BP.

Vaja v Gotenici

Minuli vikend je v Gotenici potekla dvodnevna vaja Območnih enot. V Gotenici so bili tudi vodniki začetniki, ki so imeli orientacijo in topografijo. Na vajo pa so prav tako bili povabljeni perspektivni mladeniči in mladenke s svojimi psi, ki še nimajo izpitov. 

Mi2 sva žal sodelovali le v nedeljo. V nezasneženo Gotenico sva se iz Celja odpravili v soboto, 12.2. ob 20 uri. Lunino veselje ob mojem prihodu ponjo je bilo neizmerno, vendar ni trajalo dolgo, saj sva morali hitro na pot, da ne bi zamudili tradicionalnega Goteniškega žura. Zdenka (kot imenujem garmin) je v Celju napovedala čas prihoda na cilj za ob 21:48h in prav je imela. Malo bolj sem divjala po AC, da je bilo še nekaj časa za Mcdonalds na Rudniku in prihod v Gotenico je bil ob predvideni uri. V Gotenici me je takoj pri rampi prevzel ne prav prijazen policist, ki se je penil in penil, kaj počnem tam in zakaj sem prišla v soboto, ne petek... kr neki... je pač moral pokazati svoj policijski ego. Ampak na koncu je bilo vse dobro. V bifeju se je ravno zaključilo druženje in sledil je žur v hiški številka 5. Borovničke so dobro stekle, vendar v meji normale, da ne bo pomote. Bilo je veselo, vihravo, zabavno,... med drugim sem slišala zanimivo "štorijo" o Snoopyu... še vedno se nasmejim, ko se spomnim nanjo, ane KDRP Celje?!!

V nedeljo je po jutranjemu sprehajanju psov in zajtrku, sledil zbor na parkirišču malo pred 8 uro. Dodeljena sem bila 4. skupini, katere vodja je bil Sebastjan Leban, poleg naju pa smo skupino sestavljali še Polona z Jonom, Cvetka s Fliko, Katja s Tiko, Tilen s Kali ter Primož z Elektro. Ker so se morala delovišča še pripraviti  - potrebno je bilo skriti markerje, vodje skupin so morali dobiti dodatna navodila, je naša skupina na začetek simulacije iskalne akcije počakala v bifeju. 

Nato pa klic in čakalo nas je iskanje v gozdu, v strelcih. Od prejšnje vaje v Gotenici mi je bilo poznano kaj bomo počeli in kako pripraviti Luno na ta podvig. Vodja tega delovišča je bil Vozek, ki je Sebastjanu podal navodila in informacije za iskanje. Iskali smo dva pogrešana. Razdelili smo se v strelce; na moji levi sta bili Katja s Tiko, na moji desni pa Primož z Elektro. Katja je bila na skrajnem levem območju iskanja, v bližini ceste. Luno sem spustila iz oprsnice, brez povelja "išči". Dobro je delala. Potem pa kaj kmalu, ko smo prehodili cca 100 m, mi Katja samo reče: "Ana!". Najprej sem pomislila, da sta Tika in Luna preblizu, ampak takoj za tem se je slišal Lunin odločen lajež. Takoj mi je bilo jasno, kaj je imela Katja v mislih - videla je markerja. Stečem do Lune in ta še vedno vztrajno laja na markerja, ki je bila naša Iva. Potegnem igračo iz nahrbtnika, da jo je nagradila in se poigrala z njo. Najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, da sem bila ful vesela, da je Luna našla markerja. Sva pa seveda imeli srečo, da je bil v najini "špuri". Žal mi postaja ni delala, da bi Sebastjana obvestila o najdbi, tako, da sem prosila Katjo, da to stori v mojem imenu. Sebastjan je prišel do nas in  peljal markerja na varno (da nam ne bi slučajno odtaval). Potem smo šli naprej iskat. V prvo žal nismo našli drugega markerja, za katerega se je izkazalo da je bil izven iskanega območja. Nauk za naslednjič - potrebno je preiskati tudi okolico iskanega območja! Pa sta ga poiskala Tilen s Kali, izkazalo se je, da je bil 100 m izven iskanega območja. Najdbo je potrdila tudi Tika.

Sledil je povratek nazaj v bazo in čakanje na naslednji klic.

Kmalu smo bili spet pozvani, da preiščemo območje gozda, kjer je bil vodja delovišča Grozdan. Izgubila naj bi se dva pijančka, kasneje se je izkazalo, da je bil pogrešan le eden. Tudi tokrat smo naredili podobno napako kot prvič. Marker je spet bil skrit malo ven iz iskanega območja, čisto na začetku, pa smo ga zgrešili - pse v tistem delu še izpustili nismo. Sicer smo bili lepo razporejeni v strelce in bili zelo usklajeni, sigurno ne bi nikogar izpustili, če bi bil pogrešanec tam, kjer smo ga iskali.

Sledil je povratek v bazo, analiza dela vseh skupin, kosilo in povratek domov. Tokrat ni bilo volje, da bi potrenirali še kako iskanje v "ruševini"... pa naslednjičJ.

Black & Brown ♥

Posnetek iz youtuba

Super ruševina, super psi J