sreda, 31. avgust 2011

Tabor Zagorje 2011

Od 24.8. do 28.8.2011 je v Zagorju ob Savi potekal 18. mednarodni tabor reševalnih psov ERPS, katerega sva se z Luno udeležile drugič. Bili sva v 6. skupini, inštruktor je bil Robi, njegov pomočnik pa Ferdo. V njej so bili še Tilen, Davorin, Samo, Uroš, Marjanca, Bojana in Majda.... pisana druščina tako vodnikov, kot tudi psov.

Na kratko, bilo je nepozabnoVROČE  (čez dan tudi do 37˚C), pes delal super fajn, lepe ruševine, nove situacije (sploh rov in iskanje v vodi - voda malo čez gležnje v kleti bloka), odlična družba, meni pa tudi hrana ni bila slaba, pa sem zbirčne sorte...J

6. (najboljša) skupina

Iz KDRP Celje so se tega tabora udeležili še Eva s Hillom, Tamara s Tio, Karmen z Bambijem, Darja z Bono, Jure z Mekijem, Boris z Mišo, Aljaž s Chakom, Nevenka z Neli in Maja s Šanom.


SREDA
  • Popoldanski prihod na samo prizorišče dogajanja - na lokaciji kinološkega društva Zagorje.
  • Namestitev avtodoma.
  • Nestrpno pričakovanje pogleda na oglasno tablo, kjer so bile razvrščene skupine. Navdušena nad mojo skupino!! Zelo vesela, da je v njej tudi "NE-ERPOVC" - Davorin z Zono.
  • Slastna večerja - golaž s polento.
  • Druženje, spanje...J


ČETRTEK
  • V četrtek sta nam bili dodeljeni dve delovišči in sicer Mihelčičeva hiša, v kateri smo delali dopoldne in rov, kjer smo delali popoldne. 
  • V Mihelčičevi hiši sva z Luno že trenirali, ko sem markirala na IRO tekmovanju ekip . V prvi rundi je iskala dva markerja, ki ju je lepo našla in oblajala, celo v temo po stopnicah je šla sama preverit če je tam marker (pa ga ni bilo). V drugi rundi pa sva naredili motivacijo, marker se je skril v tla pod deske. Poudarek je bil na lajanju in Luno je zelo razjezilo, ko je Robi odpiral markerja, vmes pa ga spet malo nazaj zaprl. Med laježem je celo "rjovela" - spuščala čudne tuleče zvoke, hihi. Super je tole odpiranje in nazaj zapiranje delovalo na Luno.


  • V rovu sva z Luno delali prvič. Najprej se je vsak posamezno s svojim psom vozil na rudniškem vozičku. Tak je bil nekaj let nazaj prihod na delovišče za iskanje v rovu, na preizkušnji. Luna s tem ni imela problemov. Se najbrž pozna, da sva trenirali vožnjo v samokolnici. Potem pa je v prvi rundi na motivacijo iskala enega markerja, v prvem levem rovu, v drugi rundi pa skritega markerja, ki je bil skrit globlje v rovu. Vse BP! Na koncu pa smo se še sprehodili po celotnem rovu.
  • Po "kočerji" je sledilo kopanje v Trbovljah, na letnem bazenu. Karta 3 za 4, jakuzi in prihod na bazen s Hoffer vrečko so zmagaliJ.
  • Potem pa še v malo bolj poznih urah slastne palačinke, hvala Vojko!

PETEK
  • Ta dan nam je bila dodeljena ruševina BLOK Trbovlje, kjer smo trenirali dopoldne, popoldne pa smo šli še v Bajcarjev mlin.
  • V Trbovljah je Luna najprej iskala dva markerja, enega v prvem nadstropju, za paletami in plastičnimi strešniki, ter drugega v kleti, kjer smo iz gum naredili zanimiv grob. Luna ni imela problemov z najdbo obeh, čeprav se je izkazalo, da je vonj gum nekaterim psom povzročal težave. V naslednji rundi je na motivacijo iskala markerja, ki je bil skrit v peči. Zelo lepo ga je locirala, vmes še kopala pod pečjo, med laježem pa smo jo spet malo hecali z odpiranjem in zapiranjem groba-peči.

grob v gumah
peč


  • Po malici smo se s tovornjakom civilne zaščite preselili v Bajcerjev mlin. Vročina je zelo pripekala, pa smo pse privezali na hladno, ob mlinu, mi pa smo šli našo žejo gasiti v bližnji bar. V mlinu sva naredili le eno rundo. Robi nama je pripravil zanimiv zalogaj. Marker je namreč bil skrit v kleti, v temi, na višini. Luna je kar nekaj časa šnofkala po prostoru, preden je mikrolocirala vonj markerja, se postavila na zadnje noge k markerju in začela lajati. Bravo pes! Luna se pač trudi priti čim bližje markerju in to včasih trajaJ
  • Tudi ta dan smo nekateri šli po "kočerji" še na nočno kopanje v Trbovlje, ponovno s Hoffer vrečko in kartami 3 za 4. Po pasji vročini paše ohladitev.
  • Tokratni večer smo imeli še predavanja o potresu v Turčiji in na Sumatri, za piko na i pa so poskrbeli Primorci (s pomočniki) s slastno buzaro, hvala vsem!

SOBOTA
  • S tovornjakom slovenske vojske (KLIK do VIDEA) smo se odpeljali do ne dokončanih stanovanjskih blokov, na Vranskem. Ker so se prejšnje dni tam dogajale nesreče - dva psa sta skočila skozi okno in na veliko srečo ostala brez hujših poškodb, smo se odločili, da bomo naredili v blokih le eno rundo in še to v kleti. Najprej smo izkoristili kupe gradbenega materiala, ki pa niso bili ne vem kako veliki. Nekaj neprijetnega materiala, betonskih blokov, malo ala gozda, predvsem pa šavja. V prvo je iskala dva markerja, eden je bil zakopan med gradbenimi ostanki, drugi je ležal v šavju, pokrit z oranžno, plastično ograjo. Prvega je lepo našla, se prebila do njega in ga oblajala. Ko sem jo poslala v drugo iskat, ji je motivacija malo padla, najbrž tudi zaradi vročine. Vendar je kljub vsemu našla markerja, zelo lepo se je gibala po kupih. Potem sva v drugo naredili le motivacijo čez cele kupe.

kupi različnega materiala
zalita klet

  • V opoldanskem času smo se prestavili v notranjost blokov, kjer smo izkoristili delno zalito klet. Voda je bila okrog gležnjev. Nekaterim prinašalcem v naši skupini je bila voda zelo mamljiva, no Luni na srečo ne. Je bila pa previdna, tako kot zmeraj, sploh ko je iz stopnic prišla do vode. Do markerja se je ponovno prebila z odmikanjem desk. Luna je še vedno Martin KrpanJ!
  • Sobotni večer smo malo zažurali, vmes bili prekinjeni zaradi našega hrupa, pa si ponovno naredili žur z raznimi domačimi komadi ala V dolini tihi, Rompompom še ne gremo domov,... veselo je bilo, ni kaj!!


NEDELJA
  • Zadnji dan smo bili v objektih rudnika Trbovlje, obrat separacija permoga. Ker je bil to zadnji dan, smo naredili le eno rundo. Luna je iskala dva markerja, enega v pritličju - na višini, drugega v prvem nadstropju. Prvega je našla tistega na višini, spet se je lepo postavila na zadnje noge in ga oblajala, z drugim je imela malo več problemov zaradi stopnic (spodnja slika). Sama je premagala pet stopnic, nato pa šla nazaj dol. Naposled se je sama povzpela do vrha, ko je videla Ferdota hoditi po njih. Potem je sledila še motivacija v enega izmed prostorov, kamor sama ni šla do konca. Kasneje sva se le še sprehodili po mogočni zgradbi z ogromno stopnicami in garanje na taboru je bilo zaključeno.



  • Tabor je bil zaključen ob 13 uri s kosilom. K sreči sem pred kosilom ugotovila, da ima avtodom prazno sprednjo gumo in k sreči sem imela moško pomoč. Hvala Juretu, Andreju in Dragu! 

Super tabor je minil, Lunica je bila odlična, luštna skupina s super markerji, z inštruktorjem na čelu. Hvala vsem, še tukaj! Zdaj pa novim zmagam na potiJ!


zmatran pes


ponedeljek, 22. avgust 2011

Prvič na iskalni akciji

V soboto, 20.8.2011 sem okoli 23 ure prejela Tomijev klic, da gremo naslednji dan na iskalno akcijo na Uršljo goro, kjer so pogrešali 17. letnega fanta iz Podgorja pri Slovenj Gradcu. Akcije smo se udeležili Tamara s Tio, Blaž z Rudijem, Tomi s Sherpo, kasneje se nam je pridružil še Boris. Zbrali smo se ob 5 uri na parkirišču v Arji vasi, nato šli do policijske postaje v Slovenj Gradcu, kjer nas je policist vodil do začetka našega iskanega območja - do "rampe" pod vrhom Uršlje.

Iskalna akcija je bila zelo obsežna, saj je fanta iskalo okrog 100 ljudi in približno 10 psov. V akcijo so bili vključeni gorska reševalna (s psi in brez), prostovoljni gasilci, lovci, prijatelji in znanci družine, ter mi. Fanta so pogrešali od sobote popoldne, ko se je vračal iz vrha Uršlje gore in izginil nekje na poti do Lovske koče Podgorje. V soboto so tako pregledali že vsa območja ob poteh, zato smo mi nadaljevali s pregledom širšega terena.

travnik v bližini kmetije Verneršek

Dodeljeni smo bili veliki skupini prostovoljnih gasilcev Podgorje in lovski družini Podgorje. Bilo nas je okoli 40; na deset ljudi, je bil postavljen en vodnik s psom. Najprej smo cca 2 uri v strelcih preiskovali širok pas, v smeri proti Vernerici. Nato smo se na tej kmetiji po kratki pavzi, razdelili v dve skupini in nadaljevali z iskanjem. Naša skupina je z gasilskimi vozili šla ponovno proti vrhu, v bližino "rampe", iskali pa smo še nekoliko bolj vzhodno. Z Blažem sva bila v manjši skupini med lovci in tako je bilo veliko lažje hoditi v strelcih in držati linijo, sploh na tako razgibanem terenu, kot ga ima Uršlja gora. Lovci pa so poznali vsak kotiček gozda, kar je na taki iskalki velika prednost. Pregledali smo področje Plešivske kope in ponovno zaključili pri Vernerici. Po malo daljši pavzi z malico smo preiskali še okolico severno od vasi Plešivec. Druga skupina, kjer sta bila Tomi in Tamara je iskala v okolici Lovske koče.
Luna je lepo delala, zanimala se je za okolico, lovila takšne in drugačne vonjave, tekla je sem in tja. Našla je srno (za katero se ni pognala, potem ko je zdivjala iz grma) in divjega petelina. Pregledali smo res vsak grm, ki nam je bil na poti, pogledali za vsako skalo,... Kjer nismo morali iti zaradi gostega šavja, smo tja poslali psa, res smo bili temeljiti.

približno območje našega iskanja
(vir: ATLAS OKOLJA, merilo 1:23427)

Na terenu smo bili okrog 7 ur, zaključili smo malo po 15 uri. Iskanega fanta nismo našli. Slabo uro po tem, ko smo mi zaključili z iskanjem, sem po radiju slišala novico, da so fanta na veliko žalost našli mrtvega. Po poročanju 24ur.com je fant zdrsnil v prepad v grapi Kaštel (mislim da je to južneje od Vernerice).


sreda, 17. avgust 2011

Predalpski svet Nadiže

Minuli podaljšani vikend smo se napotili mimo Kobarida, nato pa proti Podbeli in kampirali ob reki Nadiži. Vsak po svoje smo si splanirali poti. Nam štirim (Tamari, Tii, Luni in meni) je bilo pomembno, da so vrhovi hribov in gora dostopni psom. Najbolj pa nam je bilo važno, da se imamo fino fajn in to smo se definitivno imeli.



Kobariški stol, ki ga ni bilo

V soboto smo imeli vsi bolj ali manj različne dejavnosti. Tomaž na kolo do Kobariškega stola in malo naokoli, Grega na Sočo loviti ribe (z dovolilnico), me 4 pa peš iz kempa na Kobariški stol - ja pa ja. Bi se urnk nahodile, da bi sploh prišle iz kempa do iztočne točke (po navodilih www.hribi.net) in potem še nazaj - brez avta, ki ga je imel Grega. Pa smo žalostne šle z njim do kampa v Lepeni, kjer se lahko lovi na Soči in vesele ugotovile, da lahko gremo od tam z avtom do Doma dr. Klementa Juga v Lepeni in naprej peš do Krnskega jezera. Usoda je pač želela drugače in bilo je res neverjetno lepo. Če ne bi bile tako pozne, bi osvojile še Krn, pa nam je le ta ostal za prihodnje leto.




Matajur oz po naše Matadur

V nedeljo smo se vsi skupaj odpravili na Matajur, ki je na meji med Slovenijo in Italijo, na višini 1642 m. Ne zahtevna pot je bila premagana v dobrih dveh urah. Pod vrhom, v italijanski koči pa prav posebna pogostitev simpatične blontne kelnarce v štiklah (se vam jo splača it pogledatJ).




Potem pa kopanje v Nadiži, ki je najtoplejša alpska reka in ima bojda tudi zdravilne učinke (to bomo še videli). Sama sem bolj zmrzljive sorte, pa je trajalo kar nekaj časa, preden sem se tudi sama namočila v njej. Sledilo je še malo hoje po Nadiži, ogled Napoleonovega mostu, korit Nadiže,... KLIK.

reka Nadiža

korita Nadiže & mi2


Soča & Slap Kozjak

Ker je bila vremenska napoved za ponedeljek malo slabša, se nismo odločili za obisk hribov, pa smo šli narediti borih 30 m višinske razlike, ko smo se "povzpeli" do Slapa Kozjak. Malo smo še šli gori doli naokoli, da je bila pot malo daljša.

na Soči je lepo


slap Kozjak


sreda, 10. avgust 2011

1 od 3

" Na treningih se naučiš največ!! " ....

Včeraj, smo na treningu isknja v gozdu našim septembrskim izpitnikom pripravili izpitno situacijo za izpit PO1. Z merilnim kolesom smo namerili razdalje in jim skrili dva markerja - enega na okrog 50 m in drugega na okrog 150 m. Namen situacije je bil, da dobijo predstavo, kako daleč je 200 m in kako se psi znajedejo v tej situaciji. Vsi so se odlično odrezali in našli oba markerja. Z inštruktorico Evo so ugotovili, kje so še kake pomanjklivosti, ki jih lahko popravijo do septembra.

Med treningom bi skoraj šli na iskalno akcijo v Vojnik, pa je bila preklicana, saj so pogrešanega našliJ!

Midve zaenkrat nimava v planu še it delat PO2, vsaj v septembrskem roku ne. Sva pa včeraj izkoristili pripravljeno območje iskanja, pa sva v dolžini 150 m imeli skrite 3 markerje, od potke oddaljenih 50 m in jaz nisem vedela kje so. Žal je Luna od treh našla le enega. Ampak je delala lepo, malo se je pustila usmerjati, veliko pa je delala sama. Napake sem delala jaz. Se pozna, da tele mesece po opravljenem izpitu PO1 nisva več dali toliko poudarka na usmerjanju in kondiciji za tečt... bo treba spet začeti. Zgrešili sva markerja na začetku, v prvi liniji in tistega na 150 m. V levo, kjer je bil marker v prvi liniji sem jo sicer poslala, a je šla punca po potki, ki je kmalu zavila v desno in ni šla v ravni liniji, da bi ga lahko dobila v nos. Jaz pa sem mislila, da če bi marker tam bil, bi ga dobila, pa ga ni. Itak pa sem bila prepričana, da je na desni strani, hehe trapa jaz. Potem je zelo lepo pregledala dolžino 100 m, levo in desno od potke, vmes našla enega in edinega najdenega markerja, potem pa se ni več tak fajn oddalila od mene. Drugi ne najdeni marker je bil na 150 m desno na hribu, pa ni šla dovolj daleč, tudi jaz nisem preveč vztrajala.

Ahjej, vaja dela mojstra, mojster pa vajo.

posnetek iz usposabljanja v Logarski dolini


nedelja, 7. avgust 2011

Korošica


V soboto se je trio-adijo odpravil na Kocbekov dom na Korošici 1808 m. V planu je bila tudi Mala Osjtrica 2017 m (Ojstrica 2350 m bojda ni najbolj primerna za psa), vendar smo zaradi slabega vremena dosegli le Kocbekov dom.
Kot vedno, smo za pot pogledali na www.hribi.net in ker imamo radi neobljudene poti, smo si zbrali ne označeno pot čez Desko, s štartom pri majhni lovski koči na Brežičih - če vam je škoda avta oziroma če nimate terenca, to iztočno točko odsvetujem (slab kilometer je res slab makadam). In jaaa, bili smo sami - dokler se nismo 20 minut pred ciljem priključili potem iz drugih smeri. Bilo je res fino (klik do opisa poti), razen tu pa tam dvomov : "Smo na  pravi poti?!?".






KLIK do še več slik


četrtek, 4. avgust 2011

Najin mali n☼ri svet

najina soseska

::: travniki pred vrati ::: sprehodi, žogice, usmerjenje :::

Šmartinsko jezero

sprehajalne poti okoli njega, so pisane na kožo vsem pasjim ljubiteljem vode

poligon KDRP Celje

ruševina v Začretu

ponedeljek, 1. avgust 2011

Interaktivne igrače


Interaktivne igre so bile oblikovane za spodbujanje pasjih možganov in krepitvi sodelovanja z vodnikom - igrača ni namenjena samostojni pasji igri! Zahteva duševno in telesno spretnost psa za delo preko izzivov, ki razkrivajo skrito hrano pod preprekami. Obstajajo različne stopnje zahtevnosti, da lahko zadovolijo potrebe različnim starostim in pasmam. Pri teh igračah pes išče priboljške s tem, da dviga igralne zatiče, jih premika, premika plošče, obrača diske, potiska gumbe... Pri teh igračah pes brez razmišljanja definitivno ne bo prišel do hrane. Torej ali je vaš pes "Forrest Gump" ali "Albert Einstein"?!

Pri igri na posnetku, se skrijte pasje priboljške v vdolbine pod nekatere od votlih igralnih zatičev. Pes poišče priboljške s tem, da z gobčkom dviga zatič za zatičem in tako dobi nagrado vsakič, ko pride do priboljška. Pes ne sme podirati zatičev s tačko, ampak jih mora dvigati enega za drugim s svojim gobčkom. Zahtevnost je bojda najmanjša (1).


Kako se igra igro na sliki? 
Psu najprej predstavite igračo, nato naj pes gleda kako v igračo skrivate priboljške. Sedaj prepustite psu, da poizkusi ugotoviti kako priti do priboljškov. Z premikanjem "krogcev" bo odkrival luknjice v katerih so shranjeni priboljški. Na začetku lahko psu pomagate tako, da luknjic ne pokrijete do konca in da položite priboljšek v vsako luknjico. Kasneje pa je igra lahko težja in položite priboljške samo v posamezne luknjice, ki jih čisto pokrijete. 
Zahtevnost te igre je bojda 2-3.

Interaktivne igrače za pse znajo biti psu zelo zanimive in zabavne, so pa predvsem drage - tudi do 40€ - Nina OttossonČe pa malo brskaš po spletu, hodiš po "čip" trgovinah, najdeš "svega i svašta". Igračo na posnetku sem kupila za celih 7 na spletni strani http://www.zoohit.sk/. V Kiku pa sem danes našla še eno interaktivno "čip" igračo in sicer tisto na sliki, tudi ta je bila skromnih 6€. Kakovost teh igrač sigurno ni taka, kot od Nine Ottosson na primer, vendar tudi te poskrbijo za aktivacijo pasih možganov!