Heeling *3*

Včasih ga malo zanemariva potem znova obudiva... ampak ob izvajanju tega trikca obe nadvse uživava. Od zadnjič sva napredovali v tem, da je objekt na katerem Luna stoji le še kos papirja in že se tudi oddaljujem od objekta, da je Luni tarča moja leva noga in ne več objekt na katerem stoji. Včasih se spomne "u nisem na papirju" in gre hitro z sprednjima nogama nanj, velikokrat pa pozabi na objekt in je skoncentrirana le na dotik k nogi. Ker sva med tem trikcom delali tudi trikec KU-KU, gre Luna včasih z njeno desno nogo na mojo levo nogo, hihi smešna je. Ampak tega ne potrjujem. 

Kako izgleda vse skupaj, v videu (v zaključnem delu je najina napredovanje od zadnjičJ):

Kako sva prišli do te vaje:

Heeling *1*

Heeling *2*

Sprehod v Radečah

"There is no better walk, than is a lab walk!!" J

Črna labradorka ni Pika, ampak Lu! Lu je devet mesečna labradorka, ki kratkočasi življenje moji sošolki iz faxa in bo tistega lepega dne tudi reševalka♥. Nekje na pol poti med Celjem in Krškim so Radeče in tam se z Nino in Lu ponavadi dobimo, da jo mahnemo na sprehod ob Savi. Lušten, labradorsko podivjani sprehod, ki se obvezno konča na skodelici kaveJ.

Luna: "Ana, a lahko grem v vodo?"   Ana: "Ne!!"

Luna: "Ahja, grem vseeno!"

Napad!!

Srčica Lu.

Tree ride

Žal niso fotke ne vem kako kvalitetne, saj se kregam s fotičem, ko le ta nazumira drevo in ne psa, grrrrrrrrrrr (bo treba še malo več vajeJ)... So pa fotke fuuuul smešne, vsaj meni.

ZA INFO: posodobila sem stran HRANAJ.

Cross-country skiing

I love winter, I love snow and I love cross-country skiing.

Sometimes I just need to run to hear my breath, to be free!

Predstavitev v Prekmurju

Končno se je začelo malo bolj dogajati v reševalskih vodah (IN ŠE SE BO!!) - poleg vsakotedenskih treningov, itak. Namreč v soboto, 16. februarja je imelo naše društvo predstavitev reševalnih psov pri prijateljih iz Prekmurja, točneje v vasi Sebeborci. Predstavitev je bila namenjena tamkajšnjim policistom, prostovoljnim gasilcem, lokalnim medijem in vsem ostalim željnih informacij o nas.

Vlado Gerbec nas je v Celju, okoli 12. ure naložil v kombi ERPS, psi pa so svoj čas vožnje preživeli v prikolici za pse. V Prekmurju smo se zbrali v Gasilskem domu Sebeborci, kjer so nas prijazni domačini lepo sprejeli, dobili pa smo tudi natančne informacije, kaj bomo na ta veseli dan počeli. Lahko smo naredili trening v tamkajšnji manjši zapuščeni, propadajoči hiši, ob 16. uri je bila predvidena predstavitev Enote reševalnih psov s strani našega poveljnika Vlada Gerbca v Gasilskem domu, prisotni so bili tudi naši psi. Takoj po njegovem uvodu smo šli do propadajoče hiše, v kateri smo prej trenirali, da navzočim prikažemo iskanje pogrešanih oseb v ruševini. Zbralo se je kar nekaj ljudi in lokalnih novinarjev, ki so z zanimanjem opazovali naše delo, Vlado pa jim je med tem razlagal kaj počnemo. Naši psi so prikazali lepo delo in našli vse markerje. Vsakič, ko je najdeni marker prišel iz hiše, so bili psi deležni velikega aplavza. Res lepa izkušnja in lepa gesta s strani gledalcev. Po najdbi vseh treh markerjev, smo se ponovno vrnili v Gasilski dom, kjer sem predstavila še potek iskalne akcije - "Kopitnik", nato je še Vlado povedal o bolj odmevnih iskalnih akcij, sledila so vprašanja zbranih, nato pa smo dan zaključili v gostilni, kjer smo se odžejali in okrepčili. Hvala prijaznim domačinom, za super lep dan!

Za začetek nekaj fotk iz treninga, markirala sta nam dva domačina iz tamkajšnjega društva, za kar se jima lepo zahvaljujemo!

V pričakovanju...

Ana: "Išči!"

Luna: "HOW-HOW!!"

Vihaaa igraaa!

Darja in že najdeni marker  J

Neli na zelo strmih stopnicah.

Ruševina je bila majhna, a zelo zanimiva. Podobna je bila eni od naših ruševin - Zaloški. Imela je kar nekaj omar, pa krušno peč, zelo strme stopnice na podstrešje in klet, vse smo z veseljem izkoristiliJ. Na treningu smo naredili dve rundi, v obeh sta bila skrita po dva markerja. Psi so delali fajn, kar so potrdili tudi na predstavitvi.

Fotke iz predstavitve:

Vesela druščina.

Čakajoč, da prikažemo naše veščine.

Kot zadnja je na vrsto prišla še Luna.

Škoda, da se ne sliši aplavza.

Gledalci in Vlado Gerbec.

Markerji.

Ah, ta moj pridni pes.

Kremžarjev vrh (1164 m)

Minuli podaljšani vikend, smo bili kar aktivni, saj smo se v petek podali na Uršljo goro (1699 m), v soboto na bližnji Celjski hribček Brnico (457 m) (žal tokrat brez fotoreportaže, saj je preveč snežilo), ki je bil bolj dooolg lep sprehod, v nedeljo pa smo osvojili še Kremžerjev vrh (1164 m). Hoja do Koče pod Kremžarjevim vrhu, kjer smo si pogledali smuk Tine Maze, nam je vzela kar nekaj časa, saj smo si morali sami delati gazi v snegu. Je pa zaradi tega fino fajn, ker si sam samcat na čudovitem Pohorju, s psi, ki zganjajo norčije po snegu. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, saj je bilo oblačno, vetrovno in še kar mrzlo. A imeli smo se super fajn. Več v fotkah: