Na skrajnem jugozahodnem delu Dolomitov v Italiji, se nahaja majhno a idilično smučišče San Martino di Castrozza, kamor smo se letos odpravili na bordanje, medtem pa je bila Luna v varstvu pri mami. Moram priznati, da te smučišča v Franciji (Val Thorens, Les 3 Vallees, Alpe D′hues, Les 2 Alpes, Risoul, Tignes, Val d ′Isere) pa seveda tudi v Ameriki, kjer sem bila leta 2007 (Aspen, Beaver Creek, Vail) kar fejst razvadijo s kilometri in kilometri prog, ki jih vseh ne moreš prefurati v treh dneh, potem širine prog in pa praznih prog, saj se ljudje na tako velikih smučiščih kar izgubijo. Da ne omenjam tehnologije žičnic.
Na smučišču San Martino di Castrozza je prog bistveno manj, kot sem jih vajena iz Francije, vendar vseeno je več km prog, kot na katerem koli Slovenskem smučišču. Prednost letošnjega smučišča je bila bližina, saj se nahaja le 4,5 ure iz Celja. Smučišča so bila res da prazna, nikoli nismo čakali na sedežnico ali gondolo, na progah smo tudi samevali. Najbrž tudi zaradi vremena, saj je od nedelje do četrtka vsak dan snežilo, bilo je kar megleno, je bil pa ceuc po progah in ob progah, saj žičničarji niso uspeli zratrakirati sveže zapadlega snega. En velik minus smučišča so zastarele sedežnice, ki so zelo počasne in mrzle - kovinske, lahko dobiš volka v rit, hehe. Imajo le dve jajčke (mini gondole, kamor gre 6 oseb), eno večjo gondolo, ki te popelje do nadmorske višine 2700 m, eno šestsedo sedežnico, ki se da pokriti, ostalo so zastarele sedežnice, kjer te ob takem vremenu zelo nazebe, kljub debelim dolgim gatam, dobremu švic perilu, polartek flisu,... Kljub temu smo se imeli super fajn, svoje je itak naredil pauder, idilični okolica in dobra družba.
Fotke so nastale v petek, zadnji dan bordanja, ko je edini dan bilo sonce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar