Biti na treh mestih hkrati

15. maj je dan, ko se bo za pasje reševalce dogajalo marsikaj in to na treh koncih Slovenije. 15. maja poteka državno prvenstvo reševalnih psov v Kranju, pasja avantura na Rogli (v sklopu mestne avanture Velenje),.. in kje bom jaz?!? Grrrr, na regijskem preverjanju znanja iz prve pomoči. Usposabljala se bom za bolničarja. Tisti, ki me poznajo, vedo da ne prenašam ravno dobro krvi, igel, v bolnicah mi je slabo, ob pogledu na večjo rano mi ni ravno lagodno, jaz pa se prijavim na tako usposabljanje. Včasih pač ne znam reči ne in se prijavim na vse mogoče, če le imam čas. Vem, da mi v prihodnje mogoče ne bo žal za to usposabljanje, vendar mi je danes kr malo bedno, ko bom zaradi tega spustila pasjo mestno avanturo na Rogli in državno prvenstvo reševalnih psov v Kranju. A ker ne morem biti hkrati na treh oziroma dveh mestih, mi je olajšano delo, da se mi ni treba odločiti med državnim prvenstvom in mestno avanturo. Tako pač je.

Usposabljanje v Logarski dolini

Od četrtka, 22.4. pa vse do nedelje, 25.4., smo člani društva KDRP Celje imeli "zimsko in letno" usposabljanje v Logarski dolini. Dnevi so bili zelo pestri in nabiti z energijo. Od jutra, pa vse do poznega kosila smo delali na snežnem plazu pod Orlovim gnezdom, po kosilu pa iskanje v gozdu-IPO in vaje za usmerjenje na daljavo. Zvečer pa smo imeli razne debate o naših kosmatincih.

Nekateri smo prispeli v Logarsko dolino že v četrtek, v poznih popoldanskih urah. Nastanili smo se v Cinkarniškem domu, pri hotelu Plesnik. Ker je sonce že počasi zahajalo, smo šli le na daljši sprehod z našimi kosmatinci, se napakirali po sobah, spravili hrano in pijačo in z nestrpnostjo pričakovali naslednji dan. 

V petek zjutraj je prišlo še nekaj naših članov in skupaj smo odšli do obračališča v Logarski dolini. Razdelili smo se v dve skupini. Obe sta šteli sedem članov. Prva skupina je šla na plaz desno od parkirišča, pod Orlovo gnezdo. Druga skupina, pa je šla na "levi plaz", gledano od parkirišča. Oba delovišča sta bila na desnem bregu Savinje. Zanimivo je bilo, da je letos bilo veliko manj snega, kot lansko leto. Pa smo lani bili v Logarski sredi maja.. zanimivo:). V moji skupini smo bili Eva, Barbara, Darja, Miloš, Dušan, Aljaž in moja malenkost. Razdelili smo se še v dve skupini in vsaka je naredila en grob. Vseskozi so nas daleč stran spremljanli manjši plazovi. Mi smo bili na varnem mestu, kar smo takoj preverili. Vendar je "grmenje", ki ga sproži oddaljen plaz še vedno zastrašujoč. Da sta bila grobova pripravljena za iskanje, smo potrebovali dobri dve uri in pol. Potem pa akcija:). Vsak je naredil 3x na prvi grob. Najprej je bil grob popolnoma odprt, drugič delno zaprt in tretjič popolnoma zaprt. Vsi naši psi so delo opravili z odliko. Najlepše jih je opazovati, kako uživajo v snegu, iskanju in veselo mahajo z repki! Na drug grob smo naredili "le" 2x, izpustili smo iskanje na popolnoma odprt grob. Potem pa so se oglasili naši želodčki, ura je bila že nekaj čez 14h in napotili smo se nazaj proti Cinkarniškemu domu, kjer smo si pripravili kosilo. Po kosilu je sledil kratek sprehod, potem pa spet akcija. Ostali smo razdeljeni v enaki dve skupini. Prva je delala iskanje v gozdu, mi pa smo na travniku naredili vajo za usmerjanje na daljavo. Miloš je pripravil jupol kantice, kot kaže slika..

krogci so jupol kantice, kvadratki pa izhodišče usmerjenja

Z Luno sva prišli do izhodiščnega mesta. Dušan ji je pokazal hrano (froliko), šel 20 m v ravni liniji stran in jo dal na kantico. Potem je je prišel nazaj, pokazal da nima nič več v roki. Jaz sem Luni pokazala smer, ji rekla "naprej" in jo spustila. Veselo je kot puščica zdirjala proti kantici, si vzela hrano in pritekla nazaj k meni. Enako smo naredili na drugo stran. Potem smo ponovili vajo tako, da je Dušan prestavil kantico 40 m stran. Luna je enako naspidirana šla naravnost po hrano. Namen te vaje je, da jo kasneje preneseš na iskanje v gozdu oziroma delaš to vzporedno. Naposled sta se skupini zamenjali in mi smo bili na vrsti za IPO.

 

Naredili smo trening usmerjanja. Oba markerja sta šla cca 20 levo in desno od potke, v ravni liniji. Prvi je poklical Luno in počepnil za drevo. Luna je v ravni liniji zdivjala proti njemu, ga oblajala, potem pa "šok". Dobila je hrano, ki je nikoli ne, zato je še naprej čakala pri markerju na igračo. Ko se je marker vstal, jaz pa sem jo poklicala, je le zdivjala nazaj proti meni. Ko je bila od mene oddaljena cca 5 m, sem jo z roko usmerila na drugo stran, proti drugemu markerju. Ta jo je spet poklical in počepnil. Luna je v dokaj ravni liniji zdivjala proti njemu, ga oblajala in bila tako vesela igračke, da je bilo veselje. Super! Zdaj moramo paziti, da se ne bo navadila na klic markerja. Pester dan je bil zaključen ob dobri družbi in fuuulll dobremu šmornu:)!

 

Naslednji dan, v soboto smo nekateri člani našega drušva šli na vajo pri Tržiču, nad katero pa smo bili razočarani. Klik do objave v blogu. V Logarsko smo se tako vrnili ob 16h, ravno pred IPO treningom in vajami na travniku.Waaaaa, super sem si mislila, bova vsaj naredili še kak dober trening ta dan. Naredili smo podobno kot prejšnji dan, le da je bila dolžina kantic okoli 50 m in da sva naredili sedaj na štiri kantice (glej sliko zgoraj), prejšnji dan pa le na dve, levo in desno. Potem pa še v gozdu usmerjeno iskanje 4x na dva markerja. Mogoče bo s pomočjo slike lažja predstava:

marker 1 in 2 sta se po najdbi prestavila 20 korakov višje gor, kot kaže črna puščica. marker 1 je potem bil 3 in marker 2, 4. Lunina pot je označena z rdečo puščico.

Marker 1 je poklical Luno, ko ga je oblajala in prišla malo pred mene, sem jo usmerila proti markerju 2 in ta jo je spet poklical. Po oblajanju je prišla k meni, jaz sem jo privezala in se prestavila 20 korakov višje. Prav tako sta se markerja 1 in 2 prestavila 20 korakov višje. Spet jo je marker 3 poklical, Luna je zdivjala proti njemu, ga oblajala in potem sem jo spet usmerila proti 4 markerju, ki jo je poklical. Igračo je dobila le pri zadnjemu, umes pa hrano. Ta hrana ji še ni čist jasna, ker je vedno dobila igračo, hehe se bo že navadila na presenečenja;). Potem sva naredili še motivacijo na markerja, ki je prečkal gozdno pot.

Dan se je zaključil ob pripovedi in slikah Jureta, kako je poteklalo reševanje leta 1999 v Turčiji, Miloš pa nam je predstavil računalniški program s kartami, ki jih uporabljamo pri orientaciji oziroma v iskalnih akcijah.

V nedeljo dopoldne smo zamenjali delovišča z drugo skupino in iskali v njihovih grobovih. Vsi smo naredili najprej prvi, nižji grob brez motivacije, grob pa je bil na čisto malo odprt. Nato pa pobeg z motivacijo v grob višje gor in le tega se je popolnoma zadelalo. Luna se je spet super odrezala, malo je kopala, malo je lajlala. Sledil je povratek do Cinkarniškega doma, kuhanje pasulja in kratko iskanje v gozdu. Tokrat sem se odločila, da bova delali na dolžino. Marker jo je motiviral in zdirjal 70 korakov v breg. Luna ga je brez problema našla in oblajala. Tako, s tem so bili treningi v Logarski dolini zaključeni. Sledilo je še slikanje s sponzorskimi plakati in kosilo.

nekaj naših sponzorjev :)

Tile trije dnevi in pol, kar smo bili v Logarski dolini, so minili ekspresno hitro. Ni kaj, v dobri družbi in super treningih čas hitro mineva. Hvala vsem, za organizacijo, vodenje, markiranje, kuhanje, slikanje, snemanje,... Super je bilo!

Klik do videa in Klik do slik :)

Skupna vaja ERPS, Tržič

V soboto, 24.4. smo se nekateri člani našega drušva udeležili vaje vseh enot pri Tržiču, na Bistriški planini. Ker smo imeli ta čas društveno usposabljanje v Logarski dolini, nas je pot vodila od tam, preko Pavličevega sedla, preko Avstije, na Jezersko in potem do Tržiča. Mislim, da smo vsi pričakovali nekaj novega, zanimivega in poučnega,... skratka da bomo od te vaje nekaj odnesli. Pa žal ni bilo tako:(. Vaje smo se udeležili Tamara&Tia, Karmen&Bambi, Darja&Bona, Aljaž&Čaki, ter mi2.

Od Tržiča pa do Bistriške planine smo morali tamkajšne krajane kar nekajkrat, vprašati za pot do tja, saj ni bilo na poti nobene pametne table. Bilo pa je rečeno, da nas bodo do "izhodišča" vodile table. Ko smo končno prispeli do cilja, smo se prijavili Gerbcu in šli na delovišče-IPO. Tam sem spoznala, da bomo v skupini sami začetniki, brez "prevega" vodja. "Pravi" je zame inštruktor z veliko več znanja, kot ga premoremo začetniki brez narejenih izpitov. Pa brez zamere Drago! V skupini smo bili Drago (vodija skupine), Urška, Karmen, Sašo in jaz. Za povrhu smo v skupini imeli kar tri samce, ki bi se, če bi bili spuščeni sigurno stepli.
Rečeno je bilo, da naj iščemo v strelcih! Mi smo se odločili, da bo vsak posebej spuščal svojega psa, medtem, ko bodo drugi privezani. Nato smo še izvedeli, da je treba prehoditi cca 3 km in na tem območju iskati enega markerja. Halo? Začetniki? Nekateri še sploh nimajo psov narejenih za iskanje brez motivacije. Jaz sem se po posvetu s Tamaro in zdravi pameti odločila, da ne bom spuščala Lune iskat kar tako v prazno, da bo iskala 30 minut brez nagrade, brez najdenega markerja. Ker je bilo tudi drugim v skupini malo BZ vse skupaj, smo kar poklicali markerja, da smo vedeli v katero smer spuščati pse, da ne bojo kar v prazno iskali. Izkazalo se je, da je marker cca 80 m oddaljen od poti, po kateri smo hodili. Vsi razen mene, so spustili pse. Dragotov črni labradorec je sam brez kakršne pomoči pretekel to razdaljo in nakazal markerja. Drugi so se s psom spuščali proti markerju, saj je bila razdalja za mlade pse prevelika. Meni se je zedelo nesmiselnoa pošiljati Luno tako daleč. To treniramo na treningih in tam postopoma povečujemo razdaljo! Pa sem prosila Urško, da se nama skrije 20 m stran. Luna jo je suvereno oblajala in to je bilo to od vaje. Potem smo hodlili 3 km na ne najbolje označeni poti. S sabo sem imela tudi gps, ki pa ga nisem mogla kaj prida uporabljati, saj nismo dobili nobenih kart. Ena skupina je celo malo zašla, saj je bila pot res zelo slabo označena.
Naše živčke smo si ob koncu hladili s hladnim pivom. Za vrvno tehniko ni bilo nekega veselja in zanimanja, saj nam ga je tale "vaja" vzela. Pa smo šli na dve uri trajajočo pot nazaj proti Logarski dolini, kjer smo žal izpustili en dan koristnega in dobrega treninga!

Trening v gozdu

Pa smo po dolgem času dočakali tudi trening v gozdu. Zbrali smo se v Šmarjeti pri Celju, kjer je tudi možno iskati v manjših "ruševinah". Jaz sem se odločila, da bova delali v tisti skupini, ki bo v gozdu. Od kar smo nazadnje bili v gozdu, je imela Luna to navado, da ko je prišla k markerju, je veselo začela jesti travo, griziti palice,... šele potem je začela lajati. Pa sem z velikim zanimanjem pričakovala kako bo tokrat.

Kaj vse srečaš v gozdu:

Na treningu smo dali poudarek na usmerjanju. Glede na to, da smo imele pred kratkim izpit, sem delala samo na motivacijo. Prvi marker jo je motiviral (stali sva na potki) in stekel v ravni liniji cca 30 m in se skril za drevo. Luna se je kot puščica v ravni liniji pognala za njim in ga suvereno oblajala. Juhuhu, pa je pozabila na travo in palice. Pri meni (na izhodišču) je sledila menjava igrače za hrano. Nato pa jo je drugi marker, ki je bil od naju že oddaljen okoli 20 m, spet motiviral in stekel še dobrih 20 m naprej v ravni liniji. Pri tem je tudi prečkal drugo gozdno potko. Bojda si psi lahko vzamejo potko kot rob iskanja in je samostojno ne prečkajo. Pa se je prvih 30 m spet izstrelila kot puščica v ravni liniji, nato pa šla malo levo in desno po potki. Potem pa jo je smrček kaj kmalu ponesel še malo bolj naprej, k markerju. Sledil je dober lajež in igraaaaaaa. Waaaa, superca, sam da je ne zanima več trava in palice, le marker:)!

Za lažjo predstavo skica:

Naslednje iskanje sva naredili s poudarkom na dolžino. Marker jo je motiviral, stekel 20 m naprej in se skril za drevo, prišla do njega in ga oblajala. Sledil je pobeg, še 20 m naprej v enaki liniji. Umes je marker spet (slučajno) prečkal malo večjo gozdno pot, kjer je ravno takrat, ko je Luna zdrvela proti njemu, mimo pritekla tekačica. Luna jo je (hvala bogu) le bežno povohala in zdirjala naprej proti markerju. Waaaa super!! Zakaj sem bila tako vesela? Ker ima res PRETIRANO rada ljudi in sem vesela da se ni pustila zmotit med iskanjem:)! Da ga pa sloh ne bi šla vsaj malo povohat, bi bil pa tako čudež, hehe.

Še ena skica:

                                                          

Spet je minil en super truper trening! Punce in Srečko smo šli potem še na sprehod okoli Šmartinskega jezera. Naši psi pa so nas spet nasmejali, ko so uživali v vodi in se dokazovali kdo je močnejši, hitrejši,.. Škoda, da nismo imeli s sabo fotoaparata, nastali bi zelo zanimivi filmčki:).

Krst

Pa sem doživela krst; prvi reševalski izpit z Luno. "Žal" sva padli, vendar polni optimizma drviva dalje. Razočarana? NEEEEEEEEEEE!! Zelo sem ponosna na naju in najino delo, saj sta ovire in iskanje bila pozitivna, poslušnost pa pač ne, kar sem tudi pričakovala. Mi je žal, da sem šla na izpit? Itak da ne!!, žal bi mi bilo, če ne bi imela jajc prijaviti se nanj:)!! Zdaj sem polna novih vtisov, izkušenenj, znanj in še bolj motivirana za nadaljne delo.

Izpit iz poslušnosti in ovir je potekal na našem poligonu, iskanje pa na ruševini-kupih v Začretu. Sodnica je bila Ana Viller, ki je sodila vse "panoge". Prijavljenih nas je bilo 11 reševalskih parov. Najprej smo vsi pari delali poslušnost, nato ovire in kasneje smo se prestavili v Začret iskat.

                                              moja mala norka

POSLUŠNOST
Ker ni bilo parno število prijavljenih parov, smo poslušnost delale skupaj tri celjanke, Tamara, Neda in jaz.  Ana je določila vrstni red, ki je bil takšen: najprej je delala Tia, Xana je ta čas odlagala, potem sva delali mi2 in je Tia odlagala, potem pa je delala še Xana in je Luna odlagala oz ni;). Vaje so si sledile v naslednjem zaporedju: prosta vodljivost, aport, sedi v gibanju, prostor v gibanju, stoj v gibanju, plazenje, vaja naprej, odlaganje. Prva vaja nama do prihoda v skupino ni delala posebnih težav. Med to vajo se je tudi streljalo, vendar je Luna le bežno pogledala strelca. No, ob prihodu v skupino pa je moja draga morala pozdravit vse, ki so hodili v skupini, čist se je razštelala in bila vseh tako vesela. Sledil je aport, ki si ga je vzela kot igračo, tako da  ni bilo nič iz tega. Sedi v gibanju je naredila z odliko, juhu vsaj nekaj, hihi. Prostor v gibanju sva zafrknili (moja napaka), stoj v gibanju še nimava narejenega, pa sem jo dala na sedi. Na plazenju me je še kar presenetila, saj se je zadnjih 5 m plazila fenomenalno, pri prvih 5 m pa sem jo morala malo spodbujati. Sledila je še vaja naprej, ki je bila za naju več kot odlična (verjetno se komu ne zdi tako, sam vem, da sva še v začetni fazi). Luna je na moje povelje stekla cca 20 m naprej (morala bi sicer 40 m) in se na povelje izstrelila na prostor. Ker je bila to zadnja vaja, sem ob prihodu do nje, jo veselo hvalila, saj prvič taakoo dolgo ni dobila priboljška. Pozabila sem na osnovni položaj, s katerim se zaključijo vse vaje, ahjej. Sledilo je odlaganje in ker je bila preveč vzhičena, tudi tega nisva opravili:(. Vem, kje so napake, kaj morava še natrenirati in popraviti. Hvala Ani in Katji za nasvete! 

                               "Cjele, Cjele" je donelo iz občinstva:)

                             dokaz, da sva uživali in bili nasmejani:)

                        

                                             tik preden sva šli v skupino ljudi

                                                                bravo Celjanke:)

OVIRE 
Z ovirami sem bila zelo zadovoljna (čeprav jih "itak" znava narediti malenkost bolje:D). Premikajoči se most je bil super, pred gugalnico ni bila v dobrem osnovnem položaju, sicer je dobro opravila z njo. Na lojtri sem jo zmedla ko sem jo dohitela, nekje na polovici. Nisem vedela, ali jo lahko dohitim šele na koncu lojtre, pa sem jo za ziher na pol poti. Pa se je izkazala, da bi bilo bolje, če bi vohunsko hodila za njo:). Preskok čez oviro je tudi bil vredu. Pri prehodu skozi tunel je prehitela moje povelje. Na neprijetnem materjalu je šla malo preveč okoli mene, ko sva se vračali nanj.  Sledile so deteširne mize. Najprej tista desno, naravnost in nazadnje leva. Do stožca je šla brez problema, na desno mizo tudi, ko pa sem jo poslala na tisto naravnost, se je vrnila k stožcu, pa sem jo še enkrat hotela poslati naravnost, pa ji ni bilo glih jasno. Pa mi ni preostalo drugega, kot da jo pošljem na mizo na levi. Na koncu so najine ovire zadoščale za 35/50 pik:).

ISKANJE
Waaaaaa, v tem sva najbolj uživali. Tik pred iskanjem sem izvedela, da so markerji res zelo, zelo zadelani in da ni mogoče, da bi pes prišel do njega, še Martin Krpan ne;). Čeprav je bila domača ruševina, sem podvomila, kako se bo Lunin lajež aktiviral pri tako zaprtem. "Ah", sem si rekla, "kar bo pa bo". "Grava v akcijo, zdaj ni časa za dvome!!" Najprej sem se spet prijavila sodnici, sledila so vprašanja vodiji delovišča. Potem pa akcija!! Spustim Luno in v 1 minuti ima v nosu prvega markerja. Lajala je zelo suvereno, sem za hip podvomila, da so markerji tako zelo zaprti. Najdbo prijavim in drvim proti Luni. Marker je bil tako zadelan, da se mi je kar nasmejalo, ker ga je Luna tako dobro oblajala, bravo punca!! Nato mi sodnica reče, naj jo pošljem naprej iskat. Luna pa zdrvi nazaj proti grobu, saj so ravno takrat začeli odkopavat markerja. Želela si je nagrade. Ker sem vedela, da je časa več kot dovolj, sem počakala, da je bil marker zunaj in potem sem jo končno lahko poslala naprej iskat. Lepo je pregledovala kupe. Poslala sem jo še na drugi, levi del kupov, nato pa kaj hitro ugotovila, da je marker v (po moje) "najtežjem"  grobu - najbolj oddaljenem, desnem. Mislim, da se je 3x vrnila do mene, pri markerju pa je cvilila in iskala pot v grob. V mislih sem že imela "najhujši" scenarij, da ne bo nič z drugim markerjem. Potem pa babnca zalaja, jaz sem od veselja po 2 laježih  tako zadrla: "PES NAKAZUJE!" in zdrvela proti njej, da potem ni več lajala, le še kopala je. Sodnica je rekla, da sem se preveč zadrla in jo s tem zmotila, pa je nehala lajati. Vendar je ostala pri grobu in marker je bil priznan. Ker je sodnica bila pri grobu, jaz pa tako zelo daleč, sem mislila, da mora čuti prijavo, je pa dosti, da vidi mojo dvignjeno roko-spet nekaj novega:)! Waaaaaaaa, katero olajšanje, ponos in veselje so se prelili v meni. Prislužili sva si 171/200 točk. Občutki so bili fenomenalni!!

                     vzhičenost na vrhuncu

                    sodnica Ana Viller

                        na koncu pa.. jagode in čokolada... lalala

Ob tem moram še v vseh presežkih pohvaliti delo Tamare&Tie ter Nede&Xane! Žal se je T&T zalomilo pri streljanju ob prosti vodljivosti. Sta res super par, ki sta trdo garali in bili popolnoma pripravljeni na ta izpit. Potem pa streljanje.. žal je to Tio malo vrglo iz tira. Mislim, da je takrat vsem nam na poligonu zastal dih, nekateri smo celo dobili solzne očke. Sta pa potem razturali na ovirah-49 točk in 183 točk pri iskanju:)!! Bravo punci, kapo dol! Verjamem v vaju in vem, da bosta odpravili to težavo! N&X pa sta popolnoma razturali na poligonu, tako pri poslušnosti (46 točk), kot tudi ovirah (47 točk), njima pa se je žal malo zalomilo pri iskanju. Take poslušnosti in ovire, ima le malokdo. Super sta!! Ne smem pa pozabiti še na našo Mojco&Reo, ki sta pokazali kaj je močna volja in trma.

Na koncu pa še zahvala vsem, ki naju spremljate in vodite na tej poti!

Hvala Maji Kopinšek in Mojci za izjemne slike!!! Hvalaaa!!

Spomini

Ker se približuje izpit iz R1, si ne morem kaj, da me spomini ne bi zanesli na čas, ko sem trenirala atletiko. Zakaj? Ker se mi zdi, da je v treniranju atletike in v treningu s psom veliko podobnosti. V mislih imam predvsem, da je za oboje potrebno veliko discipine, močne volje in časa. Seveda je pa najbolj pomemben trening, trening, trening in vaja, vaja, vaja!

Atletiko sem trenirala približno 10 let, od petega razreda OŠ, pa do 3. letnika faxa. Moji dve disciplini sta bili skok v višino in troskok. Meni je bila seveda ljubša "višina", trenerju pa sem se zdela bolj primerna za troskok (dolge noge in relativno dobra histrost s temi nogami, hehe). Pa sem trenirala oboje in sem bila v obeh disciplinah dokaj uspešna. V "višini" sem bila na državnih tekmovanjih skoraj vedno med prvimi tremi, v troskoku pa tudi, tu pa tam kdaj. Tudi v reprezentanci sem bila, kot mladinka. Največji uspeh? Hmm, kaj pa vem mogoče 2. mesto na otroški olimpijadi v Španiji. Jaaaa, imam pravo olimpijsko medaljo, wiiihaaa:)! Atletiko sem trenirala do 3. letnika faxa, ko je vse skupaj postalo prenaporno. S faxom se je začelo malo bolj resno - vaje in terenski dnevi. Na faxu sem bila tudi do 20:00h in gledala v mikroskop in kamne, da mi potem ni zneslo še s treningi. Pa tudi sprijaznila sem se, da ne bom Kajsa Berqvist s preskočenimi 2m in več:(! Predvsem pa, da ne bom nikoli mogla živeti od atletike, pa sem nehala trenirati in se takrat bolj posvetila faxu. Seveda je bil to zame velik šok, saj nisem vedala kaj bi delala med 17h in 19:30h, ko so potekali treningi. Pa sem našla takrat druge svari, dolgčas mi ni bilo, pa tudi brez športa nisem živela nikoli. In zdaj sem tu, med reševalci. "Že" dobro leto z Luno pridno trenirava. Spet sem v novem klubo (KDRP Celje), prej sem bila v Atletskem društvu Kladivar in spet imamo treninge, vaje, tabore, spoznavam nove ljudi,... skratka veliko je podobnosti, pa naj se sliši še tako smešno.

Ne vem zakaj, ampak gledam na ta izpit, ki bo v soboto, kot na tekmo. Približno enako me zvije, ko pomislim na izpit, kot me je v času atletike zvilo, ob misli na tekmo. In upam, da bo enako, da bo vse trema izginila, ko bova z Luno stopili na poligon in ruševino. Na atletskem štadijonu so vsi živčki odtavali neznano kam in tam sem bila le jaz, moje misli pa so bile osredotočene na letvico ali pasek. Ampak zdaj bom v timu, na moji levi bo Luna in odvisna bom od nje in ona od mene. Pri športu nisem bila nikoli za "timske" športe, razen v kaki odbojki in v badbintonu-dvojice. Zdaj mi je pa neverjetna uživancija biti odvisen od kosmatinca na štirih tačkah:).

Konec? Ali šele dober začetek?

Jeeeeeej, danes smo zaklučili z izpiti za vodnika reševalnega psa. Juhuhuuuu, pa je konec z vikendi v učilnicah in telovadnici na Igu:)!

Zbor na Igu je bil že ob 7:30h. Izpiti so bili sestavljeni iz 3 sklopov, in sicer iz prve pomoči ponesrečencu, ruševine, potresi in nevarnosti v gorah. Na voljo smo imeli 4 ure in pol, saj je vsak sklop, razen PVP, zajemal 50 vprašanj. Skupno je bilo torej približno 120 vprašanj, tako da je bilo časa ravno prav. Vmes smo hodili še dva in po dva na praktični del PVP. Za PVP sem sigurna, da sem naredila, saj nam je Marjanca že na praktičnem delu povedala rezultate. S Tamaro sva razturale na praktičnem delu, za kar se moram zahvaliti tudi naši pridni, bodoči zdravnici Ivi. Drugi sklopi, pa tudi niso bili tako težki, da se jih ne bi dalo narediti (rezultati bodo v torek).
Štiri Celjanke (Iva, Tamara, Barbara in jaz) smo uspešni zaključek proslavile s kosilom v Celjskem Kopru:)! Punce, hvala za 3 mesečno super družbo, prevozu, za skupno ponavljanje in učenje, predvsem pa dobro voljo! Bilo je nepozabno!!

In kaj nas čaka zdaj? Ni konec, zdaj se bo šele začelo zares.. na vrsti smo mi in naši psi; izpiti, vaje, akcije,... komaj čakam:)!

Markiranje MERPovcem

Danes, v soboto, 10.4. smo člani našega drušva pripravili vajo MERPovcem (Mobilna Enota Reševalnih Psov). Ni lepšega kot markirati in opazovati delo "izkušenih, starih mačkov".

Mislim, da se je vaje udeležilo 12 reševalskih parov. Imeli so dva delovišča; v opekarni v Začretu in v starih policijskih deloviščih v Bukovžlaku (jaz sem markirala v Bukovžlaku). Razdelili so se v dve skupini po 6 reševalskih parov. Vsaka skupina 6 parov, je imela svojega vodjo, ki sta vodila reševanje, bila pa sta brez svojih psov. Prvi skupini (glede na prihod na naše delovišče), je bil vodija Baučar, drugi pa Bručan. Vodija delovišča v Bukovžlaku je bil Miloš, v Začretu pa Dušan.

Delo prve skupine nisem mogla veliko spremljati, saj sem bila v "grobu" skoraj do konca iskanja. Sem pa prišla na svoj račun pri drugi skupini, ko sem iz groba prišla kar hitro in sem lahko opazovala delo ene od skupin. V drugi skupini se je 6 reševalnih parov razdelilo še v dve manjši skupini po 3 in ti dve skupini sta si razelili iskalno območje. Jaz sem z največjim veseljem spremljala skupino iskalcev: Urška&Cubo, Zorana&Loka in Polono&Jona. Lok in Jon sta člana našega drušva, tako da njuno delo že zelo dobro poznam in sta res prava reševalska mačka. Lok je boder collie s takim usmerjanjem, da lahko samo stojiš in ga občuduješ. Jon je zlati prinašalec, ki dela malo počasneje, vendar zaneslivo in vihravo. Kljub temu pa me je najbolj impresionirala črna labradorka Cuba in njena vodnica Urška. Tak je, če si addicted to labrador retrievers:)! Njun blogger spremljam že kar nekaj časa-od kar me je Cuba našla v Zagorju pod kupom ostruškov. Sta super reševalski par, z veliko mero harmonije, zaupanja, znanja,... povrhu vsega pa pravi športnici in še bi lahko naštevala:)! Mislim, da sta vzor mnogim, nam tamladim. No, vsaj nama sta:)!

Vaja je bila vsekakor zanimiva in poučna. Vesela sem, da je bil čas tudi za opazovanje in učenje! Učili smo se od "starih mačkov", pa tudi "piflarke Celjanke" smo izkoristile čas med markiranjem za učenje, saj nas jutri čaka še zadnji del izpitov za vodnika reševalnega psa. Izpiti bodo iz prve pomoči ponesrečencu, nevarnosti v gorah, ruševine in potresi. Držite pesti:)!

Jutranji trening

Denes sva z Luno potrenirali že navsezgodaj. Ob 7:00 h sva že "garali" na poligionu. Pri -1 stopinji, slani travi in prijetnem jutranjem sončku sva opravili le nekaj vaj poslušnosti in tri ovire. Pretiravam s treningi? Kaj pa vem, mislim da ne. Dokler Luna uživa in je naspidirana, veselo maha z repom, laja za še, mislim da ni bojazni, da bi ji zamorila vse skupaj. Z nekaterimi vajami ji sploh ne težim preveč. Pa tudi ne pretiravam v količini. Na poligonu sva bili vsega skupaj dobrih 20 minut.

In kaj sva počeli? Najprej sem jo dala na odlaganje. Ne vem, al ji slana ni bila všeč al kaj ji je bilo. Po 30 korakih, ko sem se obrnila proti njej, je tako veselo zdirjala proti meni. Imela je tisti labradorski nasmešek, vmes je poskakovala in letela... kaj si je mislila (po moje): "JUHUUU ANAAAAA WIHAAAA, PRIHAJAM K TEBI, JUUUUHUHU, KAK SEM JAZ FAJN!" Itak mi je šlo na smeh, ker je bila kot en klovn, vendar sem se zresnila izrekla glasen "NE" in sva šli nazaj na prostor za dolaganje. Tokrat je odležala, vendar je za ziher nisem pustila ne vem kako dolgo. Upam, da se nama tole odlaganje ne bo sesulo. Ahjej, nama pa res ni nikoli dolgčas:)!
Potem sva delali še plazenje in aportiranje. Aportiranje nama gre že ful dobro. Odsedi v osnovnem položaju, ko ji vržem aport, ko rečem "drži" gre z vsem šusom proti njemu in ga prinese k meni. Takoj se še ne usede, zato grem dva koraka nazaj, pa pride pred mano se vsede in ga malo žuli po gobcu. Super, sam da ga ne spusti:)! Zdaj moram še naštudirati, kaj je najbolj podobno pravemu aportu (imava lesen aport), ker na izpitu pes prinašan vodnikov predmet. Ponavadi imajo reševalci peresnice, smučarske rokavice, ali kaj podobnega. To pa moja draga veselo cota. Tak da mislim, da bova imeli zložljivo marelo, ki je dovolj težka, da je ne bo mogla cotati, hehe.
Plazenje nama gre tako, odvisno od dneva enkrat bolje, drugič slabše. Na posnetku je bilo še najboljše, takrat se ji je najbrž Marija prikazala;)!
Sledile so še zadnje tri ovire. Tunel, prehod čez neprijeten material in deteširanje. Vse skupaj je opravila dobro. Ker se mi je zadnjič vračala skozi tunel, sem ji danes metala žogico, da je dobila na hitrosti. 2x sva neredili z žogico in 1x brez. Vse skupaj je bilo perfektno. Ker je v tretje pričakovala žogico je šla veliko dlje od tunela (kot ponavadi) in na povelje prostor se je ekspresno hitro vrgla na tla. Sledil je prehod čez neprijeten material in deteširanje. Deteširanje vedno naredi super naspidirano, le prvič. Tak da drugič sem jaz tekla z njo za vzpodbudo in hitrost.
Pa sva zključili, Luna zdaj počiva, jaz pa garam v pisarni!

"išščiii"

Tokrat smo se še "zadnjič" dobili v ruševini na Začretu. Zakaj zadnjič? Ker imamo, mislim da že vsi, poln k... tega Začreta ;)! Zdaj bodo na vrsti druge ruševine, predvsem pa gozd in štiridnevno uspodabljanje v Logarski dolini. Mimogrede, dobila sem poziv za tole usposabljanje od civilne zaščite, na katerega sem bila zelo ponosna. Ne morem si pomagat, ampak tak fajn se mi je zdelo:)!

Zaradi bližajočih se izpitov smo spet malo potrenirali na kupih. Luna je vse skupaj opravila dobro, le popolnoma zaprti markerji ji delajo malo problemov in se njen lajež le stežka vklopi, saj še vedno išče vhod v grob. Ampak je še mlada in tudi to bo prišlo z izkušnjami in treningi. Na izpitu pa bo, kar bo:)! Malo sva delali iskanje brez motivacije, veliko pa motivacije na polno paro. Luna je pripravljena na izpit, jaz pa tudi, mislim da;).

Plazenje

Kako se učiva plazenja - klik  :)

Izpitna situacija - ovire

Danes je za punce, ki nameravamo iti na izpit 17.4. bil čisto poseben trening. Ocenjevali so nas pri premagovanju ovir. "Sodnika" sta bila Jure in Miloš. Namen treninga je bil, da približno doživimo izpitno situacijo-prijava na izpit, ocenjevanje, ne nagrajevanja, gledanje sodnika,... kar stresno, če vseskupaj izvajaš prvič;)!

Kako sva se odrazali? Tako, tako. Vem, da sva sposobni narediti bolje, sploh osnovni položaj pred in po oviri. Vendar je vse ovire brez težav premagala, kar je pa tudi nekaj.
S prvima ovirama ni bilo problemov (premikajoči se most in gugalnica). Pri lestvi je bila malo počasna in nerodna, vendar je prišla lepo do konca. Preskok čez oviro je tudi solidno izvedla. Pri tunelu pa se je enkrat vrnila nazaj skozi. Ahjej;). Prehod čez neprijeten material je bil tudi dober, le usedala se je počasi in zanesljivo. Malo me je presenetila na deteširanju - v pozitivnem smislu. Nimava še 100% narejenega, tako da sem nalašč pozabila, da me ocenjujejo in sem malo zašprintala proti mizi (za izpit kar veliko preveč). Moj namen je bil, da pravilno izvede vajo in da ne bi kaj zamešala. Najprej sva imeli mizo naravnost, nato desno in levo. Malo problemov imava z mizo naravnost, ampak je vsak dan bolje:). Nošenje pa ja naredila z odliko in ko sem ji na pol poti do mene zaklicala poleg, je baba šla lepo v poleg. To sva probali prvič in bilo je enkratno. Sploh ne vem, če bi še tole kej probavala pred izpitom.

Kakorkoli.. naredili sva en super dober trening. Vem kaj morava še potrenirati, na čemu dajati povdarek in podobno. Žal je le časa bolj malo. Na izpit, ki bo 17.4. v Celju sem se odločila, da greva, pa čeprav vem, da imava realno gledano malo možnosti, da narediva. Se pa pustim presenetiti, kjer je volja je moč:)!