Skupna vaja ERPS, Tržič

V soboto, 24.4. smo se nekateri člani našega drušva udeležili vaje vseh enot pri Tržiču, na Bistriški planini. Ker smo imeli ta čas društveno usposabljanje v Logarski dolini, nas je pot vodila od tam, preko Pavličevega sedla, preko Avstije, na Jezersko in potem do Tržiča. Mislim, da smo vsi pričakovali nekaj novega, zanimivega in poučnega,... skratka da bomo od te vaje nekaj odnesli. Pa žal ni bilo tako:(. Vaje smo se udeležili Tamara&Tia, Karmen&Bambi, Darja&Bona, Aljaž&Čaki, ter mi2.

Od Tržiča pa do Bistriške planine smo morali tamkajšne krajane kar nekajkrat, vprašati za pot do tja, saj ni bilo na poti nobene pametne table. Bilo pa je rečeno, da nas bodo do "izhodišča" vodile table. Ko smo končno prispeli do cilja, smo se prijavili Gerbcu in šli na delovišče-IPO. Tam sem spoznala, da bomo v skupini sami začetniki, brez "prevega" vodja. "Pravi" je zame inštruktor z veliko več znanja, kot ga premoremo začetniki brez narejenih izpitov. Pa brez zamere Drago! V skupini smo bili Drago (vodija skupine), Urška, Karmen, Sašo in jaz. Za povrhu smo v skupini imeli kar tri samce, ki bi se, če bi bili spuščeni sigurno stepli.
Rečeno je bilo, da naj iščemo v strelcih! Mi smo se odločili, da bo vsak posebej spuščal svojega psa, medtem, ko bodo drugi privezani. Nato smo še izvedeli, da je treba prehoditi cca 3 km in na tem območju iskati enega markerja. Halo? Začetniki? Nekateri še sploh nimajo psov narejenih za iskanje brez motivacije. Jaz sem se po posvetu s Tamaro in zdravi pameti odločila, da ne bom spuščala Lune iskat kar tako v prazno, da bo iskala 30 minut brez nagrade, brez najdenega markerja. Ker je bilo tudi drugim v skupini malo BZ vse skupaj, smo kar poklicali markerja, da smo vedeli v katero smer spuščati pse, da ne bojo kar v prazno iskali. Izkazalo se je, da je marker cca 80 m oddaljen od poti, po kateri smo hodili. Vsi razen mene, so spustili pse. Dragotov črni labradorec je sam brez kakršne pomoči pretekel to razdaljo in nakazal markerja. Drugi so se s psom spuščali proti markerju, saj je bila razdalja za mlade pse prevelika. Meni se je zedelo nesmiselnoa pošiljati Luno tako daleč. To treniramo na treningih in tam postopoma povečujemo razdaljo! Pa sem prosila Urško, da se nama skrije 20 m stran. Luna jo je suvereno oblajala in to je bilo to od vaje. Potem smo hodlili 3 km na ne najbolje označeni poti. S sabo sem imela tudi gps, ki pa ga nisem mogla kaj prida uporabljati, saj nismo dobili nobenih kart. Ena skupina je celo malo zašla, saj je bila pot res zelo slabo označena.
Naše živčke smo si ob koncu hladili s hladnim pivom. Za vrvno tehniko ni bilo nekega veselja in zanimanja, saj nam ga je tale "vaja" vzela. Pa smo šli na dve uri trajajočo pot nazaj proti Logarski dolini, kjer smo žal izpustili en dan koristnega in dobrega treninga!