sobota, 30. junij 2012

Bolničar(ji)

Danes smo Eva, Eva H., Nevenka, Maja, Majda, Miloš, Klemen in jaz uspešno opravili izpit za BOLNIČARJA. Tako ima KDRP Celje poleg vodnikov reševalnih psov, reševalne pse, še bolničarje - ni da ni. 
Izpit je bil sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. Kljub neznosni vročini, smo se zbrali in zelo uspešno opravili oba dela. Kaj pa zdaj? Še naprej se bomo vsako leto pripravljali in udeleževali Regijskih tekmovanj ekip prve pomoči (mogoče nam kako leto uspe priti tudi na državni nivo) in s tem obnavljali naše znanje, ga dograjevali in sledili novim smernicam pri nudenju prve pomoči ponesrečencu.

Moja pot do BOLNIČARJA:
Usposabljanje za Bolničarja 2012 KLIK
Usposabljanje za Bolničarja 2011 KLIK
Usposabljanje za Bolničarja 2010 KLIK

Usposabljanje in opravljanje izpita sta nam omogočila MO Celje in Rdeči križ Celje. Velika zasluga za uspešnost pri opravljanju izpitov gre Selimirju Ćopiću. 

četrtek, 28. junij 2012

Malo tu malo tam

Na prazničen ponedeljek, smo se Eva & Hill ter mi2 ponovno podali proti Zgornje Savinjski dolini. Najprej v Mozirje, kjer nam je Ferdo predal težko pričakovani DVD Ane in Mirele. Woohoooo pa imamo spet nekaj novih idej za treninge v gozdu. Ker pa smo že bili v Mozirju, smo v stari Občini naredili še kratek trening iskanja, pridružil se nam je tudi Klemen s Frido (KLIK do videa). Zanimivo je bilo potrenirati v tako čisti zgradbi - spet neka nova izkušnja za naše kosmatince. Po kopanju v Savinji smo jo mahnili še na Veniše k Zoranu, kjer smo pogledali Skyine mladičke...


torek, 26. junij 2012

Krofička 2083m



V nedeljo, 24. junija, smo se ponovno podali v hribe. Tokrat smo si za iztočnico izbrali Kočo na Klemenči jami, od tam pa smo jo mahnili še na Krofičko (2083m) - KLIK. Vsega skupaj slabe tri ure in pol hoje od Razpotja, kjer smo pustili avto, pa do vrha. Zadnjih 10 minut vzpona in sestopa je bilo malo napornih zaradi psov, ki so nam krušili kamenje, ampak smo kolikor toliko poskrbeli za našo varnost, predvsem pa varnost drugih planincev. Pot navzgor je bila senčna, predvsem zaradi sence, ki jo je dopoldne nudila sama gora in nekaj oblakov. Po poti navzdol je vročina malo bolj pripekala, pa smo si pri jami privoščili radler in žganje iz macesnove gobe, bojda zelo zdravilne. Celodnevni izlet smo zaključili na gobovi juhi pri Domu planincev, želodce pa utišali še na pici v Mozirju.




pridne mrcine na vrhu Krofičke


malo pomoči pri sestopu (Luna=kovček)


bojda si lačen ful drugačen


vsemogočni macesen




malo počitka pri koči na Klemenči jami

ponedeljek, 25. junij 2012

Vaja "Potres Kozjansko"

20.6.1974 je Kozjansko prizadel potres - KLIK, katerega magnituda je znašala 5,1. Skoraj natanko 38 let po potresu, 22.6.2012 je na tem območju potekala vaja "Potres Kozjansko", na kateri smo sodelovali tudi člani Kinološkega društva reševalnih psov Celje. Vaje smo se udeležili Miloš, Maja s Šanom, Davorin z Lixo in mi2. Poleg kinologov so sodelovali še gasilci, štab civilne zaščite, policisti, bolničarji in statisti, ki so skrbeli za motenje.

traktor ovira gasilce na nuji vožnji


oskrba poškodovanca


nudenje prve pomoči


eden izmed statistov, ki so skrbel za motenje vaje


cartanje z gasilcem


zaključek in analiza dela

Na splošno je bila vaja zelo dobro zasnovana, škoda le, da so naše pse malce pozno vključili vanjo in ni bila najbolj primerna za pasje smrčke. V majhnem objektu, je bilo kar nekaj poškodovancev, ki pa so bili vsi, bolj ali manj, prisebni in so jih na varno spravili gasilci ali pa so jih na licu mesta oskrbeli bolničarji. V ruševini - požganem motelu so nam pustili dva poškodovana, žal pa ju noben pes ni oblajal. Ena ponesrečenka je sedela, se pogovarjala z gasilcem, kričala "Na pomoč!!", krilila z rokami in je naši psi niso imeli za iskano osebo. Oblajali niso niti otroka, ki je ležal na tleh. Zakaj ga niso, nam ni najbolj jasno. Vemo le, da sta lahko dva vzroka in sicer, da se je tudi on pogovarjal z gasilci in ni bil pri miru ali pa mogoče, ker nikoli nismo delali na otroka. Na koncu nam je povedal le, da ga je bilo zelo strah. Res je bilo vse skupaj malo čudno. Seveda so to realne situacije, na katere nimamo vpliva, ampak trenutno res ne treniramo na markerje, ki govorijo in krilijo z rokami. Hmmmm...

ponedeljek, 18. junij 2012

RH-T/B :)))

Jeeeeeeeeeej!! V soboto, 16.6.2012 je končno padel tudi Bajcerjev mlin in tako sva z Luno uspešno opravili izpit R2 :) :) :) !! It feels goooood!!

Ker sem se držala reka: "Sreča spremlja pogumne", sem se odločila, da greva v Zagorje opravljati izpit, navkljub temu, da z Bajcarjem nisva nikoli imeli sreče. 


ISKANJE 
Iskanje sva imeli zjutraj, peti po vrsti. Po prijavi sodniku in spraševanju vodje delovišča, naju je čakalo kar napeto in zanimivo iskanje...



Na moje začudenje (glede novega pravilnika), mi ni bilo potrebno povedati taktike iskanja. Sama sem imela v glavi pripravljena dva scenarija - možnost poplave zaradi morebitnega zasutja struge potoka z ruševinami mlina in možnost zemeljskega plazu v zaledju mlina, ter temu primerno taktiko. No, od tega ni bilo nič. Bila pa sem zelo omejena z gibanjem, saj sem lahko stala le pred obokom mlina. Tako sem le spustila Luno, da opravi svoje. Najprej je zavila v hišo. Kaj kmalu se sliši Lunin prepričljiv lajež, ki me odvodi v prvo nadstropje. Luna je nakazovala zelo lepo navzgor proti luknji v stropu. Sodniku povem, da je marker v drugem nadstropju in če jo lahko pošljem gor po stopnicah. Sodnik dovoli, Luna gre gor in začne lajati daleč zadaj. Pridem gor pogledam kje je marker, ga vprašam če je vredu in odhitiva dalje. Drugega je nato našla tistega v kleti. Od njega se je kar težko ločila, ko pa ni in ni bilo nagrade. Potem jo spet pošljem od oboka in ponovno gre v hišo. Spet začne lajati nekje v hiši. Nisem bila sigurna kje v hiši laja. Lahko bi lajala na grob, kjer je bil najden prejšnji marker, ki ni bil več v grobu ali pa nekje drugje v hiši. Malo zmedena ponovno prijavim, sledim laježu, ki me privede do mesta, kjer je našla prvega markerja. Fak!! Grob je bil zaprt, je punca pač lajala na topel grob. A nama je sodnik ta lajež ocenil za lažnjaka in zaradi tega odbil 40 točk. Kako je lahko lažnjak, če je bil marker tam 2 minute nazaj, grob je pa ostal zaprt?? Ahja, ni važno, najbrž ne bi smela prijaviti (kaj pa vem?), greva dalje v lov za tretjim markerjem. Po tem je Luni kar malo padla motivacija. Ko sem jo pošiljala naprej od hiše, se je vedno vrnila levo po rovu navzdol, mimo kleti do mene. Kar naenkrat pa jo je njena firbčnost končno popeljala še naprej do zadnjih objektov, ki jih še ni preiskala in kjer je nanjo čakal marker na višini. Kot da bi se spomnila, uuuuu tam pa še nisem bila.... Po nekaj laježih prijavim in letim k njej. Jeeeej še zadnji je zunaj, bravo punca!! 

Zaradi lažnjaka sva si prislužili le 142 točk, ahja samo da je bilo iskanje za nama in da sva bili pozitivni.


POSLUŠNOST & OVIRE 
V peklenski vročini sta naju čakali okoli 12 ure še poslušnost & ovire po novem pravilniku. Luna in jaz sva imeli dobre in slabe trenutke, pa sva si prislužili 87 točk od 100 možnih. Ni slabo za prvo soočenje z novim pravilnikom, lahko pa bilo tudi mnogo bolje.

Žrebanje zaporedje vaj (FOTO: Eva)

Prosta vodljivost (FOTO: Eva)

VESELAAA TRALALAAA HOPSASAA
Vesela, da je Luna končno pokazala iz kakšnega testa je in se je najin trud poplačal!!
Vesela, da je Luna vse markerje oblajala dobro in ne obcvilila, hihi
Vesela, ker zna biti Bajcer en tak čuden gospod, kjer znajo vladati čudne razmere in je zato posledično lahko zelo težek zalogaj. Sploh ker sem ne dolgo tega markirala v Bajcerju IRO ekipam in videla kake probleme so imeli izkušenejši psi z najdbo nekaterih markerjev.
Vesela, da je Luna moj prvi pes z narejeno dvojko!!!!!!

zaslužena požrtija

četrtek, 14. junij 2012

Heeling *1*

Ker tu pa tam rada preizkušam kaj novega z Luno, sploh kar se tiče "shapinga", sem se odločila, da se preizkusiva v "Heelingu" po metodi Silvie Trkman (LoLaBu LandExperience - KLIK). Predvsem bi rada na ta način popravila obrate, pa desne ovinke, pri prosti vodljivosti, kjer mi Luna ponavadi malo odtava. Bomo videli kako nama bo šlo, vsekakor je to dobra vaja za koordinacijo zadnjih nog. 

Mi dve sva še v začetni fazi: 


Približno takole pa bi naj izgledali koraki, "step by step" KLIK.

Zaenkrat se Luna dobro vrti le v eni smeri, tako da bova zdaj delali na tem, da bo vrtalka še v drugi smeri. Sicer je bilo najtežje, da je naredila več kot četrtino kroga, saj me hoče ves čas gledati. Nakar sem začela klikati tudi takrat, ko je glavo obrnila stran od mene - ko je šel kak mimoidoči mimo hiše ali so sosedovi psi lajali in je obračala glavo proti izvoru zvoka, potem je steklo. Če ji s prstom kažem, ali če se jaz obračam naredi vse brez problema, ampak hočem, da sama skapira, kaj mora početi. Tako pač "shapava" in je nadvse zabavno, samo potrpljenje moraš imeti, ker včasih pač traja, da pes skapira, kaj želiš od njega, ampak se splača.

ponedeljek, 11. junij 2012

Grad Lemberg

Po letu dni smo ponovno trenirali na Gradu Lemberg (KLIK 1, KLIK 2), ki je še vedno v fazi obnavljanja in bo najbrž še naslednji 10 mogoče 100 let. Omenjen grad je res fajn za trening, ni nekih grobov (se bi jih pa dalo narediti), je pa veliko teme, labirintov, prehodov iz prostora v prostor le po ozkih deskah (spodaj pa "prepad"), skratka ni da ni.
Vsi željni treningov na tem gradu, pridite na naš tabor v avgustu, ne bo vam žal!!

(FOTO: Klemen Košir)

Lunin šov na koncu iskanja (FOTO: Klemen Košir)

nedelja, 10. junij 2012

Usposabljanje za bolničarja 2012

Letos sem že tretje leto zapored dobila "POZIV" za udeležbo na usposabljanju za bolničarja. Usposabljanje je, tako kot minula leta, potekalo v prostorih območnega združenja rdečega križa Celje, prav tako nam je, tako kot lani, predaval in pripravil različne in zanimive situacije dipl.zn. Selimir Ćopić (KLIK do lanske objave). Zanimiva predavanja, oskrba poškodovanca: prvi pregled, povijanje, oživljanje (z defibrilatorjem in brez), ABC, PLOD, drugi pregled, položaji poškodovancev, transport le teh,... je bilo na našem stalnem delovniku od srede 6.6. do petka 8.6.2012. Res smo se vživeli in bili oziroma smo še fajn ekipa!!


V soboto, 16.6.2012 pa bo v Zrečah potekalo XVIII preverjanje usposabljanja ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa, ki pa se ga zaradi izpita žal ne bom udeležilaL. Je bilo kar nekaj dileme iti na izpit ali na regijsko preverjanje ... no, pa sem se naposled, s težkim srcem, odločila za pasji izpit. 30.6.2012 pa me čaka izpit za bolničarja, juhej.

ponedeljek, 4. junij 2012

Vaja Žiri

V soboto, 2.6.2012 se je v Žireh odvijala druga vaja ERPS v letošnjem letu, prvič v organizaciji ERP Žiri. Čestitke organizatorjem, ki so poskrbeli za zanimivo vajo s težkim terenom iskanj v gozdu, s transportiranjem najdenih markerjev do baze oziroma izhodišča iskanja (kar je zelo izčrpajočeJ), točnostjo, kosilu in še kaj bi se našlo. 

Razvrstitev v strelce (FOTO: Robi Mirtič).

Najprej nas je čakala ruševina v neposredni bližini baze, ki se je izkazala za težek zalogaj najti vse tri markerje. Tako smo našli le dva, eden od najdenih pa je imel poškodbo hrbtenice in morali smo ga transportirati do baze. Uh, kar naporno. Potem pa še ponovitev prve pomoči ponesrečencu, oživljanju s pomočjo defibrilatorja, v bazi -  gasilskemu domu.

Čakanje psov, medtem ko njihovi vodniki dobivajo informacije.

Naše naslednje delovišče je bilo pri Jasni - iskanje pogrešanega starejšega gospoda, ki je iskal svojega psa in se sam pri tem izgubil. Naša dobra taktika, da najprej dva psa na hitro prečesata teren z reviranjem ob poti, nato pa ga ostali še detajlno pregledamo v strelcih, nam je hitro prinesla najdenega markerja. Sledil je ponovni transport markerja, ki je kazal znake infarkta, do izhodišča iskanja. Na izhodišču se je znašel tudi iskan pes, ki smo mu morali oskrbeti rano na ušesu in porezano blazinico. 

Transport najdene osebe (FOTO: Robi Mirtič).

Po končanem delu in Jasnini analizi našega dela, sva z Andrejo naredili še skupno oblajanje Lune in Sai.
No problem for this two lovely & "scary" ladies J!!

Igra dveh psov z enim markerjem.

Namesto vrvne tehnike in ponovne prve pomoči ponesrečencu, nas je čakalo še eno zanimivo delovišče, do katerega smo se peljali s kombijem in prikolico za pse. Že dostop do začetka iskanega območja je bil otežen s prečkanjem struge reke Sovre. Zaradi časovne stiske smo reko prečkali kar peš, nazaj grede pa sem Luno spustila po žičnici na drugi breg:



Na zadnjem delovišču je bilo potrebno preiskati dva rova in strmo brežino v okolici. Našli smo oba ponesrečenca, ki ju - na srečo ni bilo potrebno prenesti na izhodiščeJ.

Vaja je bila super, mogoče je bila le malo prekratka. Hvala Robiju in Katji za slike in snemanje.