Spomini

Ker se približuje izpit iz R1, si ne morem kaj, da me spomini ne bi zanesli na čas, ko sem trenirala atletiko. Zakaj? Ker se mi zdi, da je v treniranju atletike in v treningu s psom veliko podobnosti. V mislih imam predvsem, da je za oboje potrebno veliko discipine, močne volje in časa. Seveda je pa najbolj pomemben trening, trening, trening in vaja, vaja, vaja!

Atletiko sem trenirala približno 10 let, od petega razreda OŠ, pa do 3. letnika faxa. Moji dve disciplini sta bili skok v višino in troskok. Meni je bila seveda ljubša "višina", trenerju pa sem se zdela bolj primerna za troskok (dolge noge in relativno dobra histrost s temi nogami, hehe). Pa sem trenirala oboje in sem bila v obeh disciplinah dokaj uspešna. V "višini" sem bila na državnih tekmovanjih skoraj vedno med prvimi tremi, v troskoku pa tudi, tu pa tam kdaj. Tudi v reprezentanci sem bila, kot mladinka. Največji uspeh? Hmm, kaj pa vem mogoče 2. mesto na otroški olimpijadi v Španiji. Jaaaa, imam pravo olimpijsko medaljo, wiiihaaa:)! Atletiko sem trenirala do 3. letnika faxa, ko je vse skupaj postalo prenaporno. S faxom se je začelo malo bolj resno - vaje in terenski dnevi. Na faxu sem bila tudi do 20:00h in gledala v mikroskop in kamne, da mi potem ni zneslo še s treningi. Pa tudi sprijaznila sem se, da ne bom Kajsa Berqvist s preskočenimi 2m in več:(! Predvsem pa, da ne bom nikoli mogla živeti od atletike, pa sem nehala trenirati in se takrat bolj posvetila faxu. Seveda je bil to zame velik šok, saj nisem vedala kaj bi delala med 17h in 19:30h, ko so potekali treningi. Pa sem našla takrat druge svari, dolgčas mi ni bilo, pa tudi brez športa nisem živela nikoli. In zdaj sem tu, med reševalci. "Že" dobro leto z Luno pridno trenirava. Spet sem v novem klubo (KDRP Celje), prej sem bila v Atletskem društvu Kladivar in spet imamo treninge, vaje, tabore, spoznavam nove ljudi,... skratka veliko je podobnosti, pa naj se sliši še tako smešno.

Ne vem zakaj, ampak gledam na ta izpit, ki bo v soboto, kot na tekmo. Približno enako me zvije, ko pomislim na izpit, kot me je v času atletike zvilo, ob misli na tekmo. In upam, da bo enako, da bo vse trema izginila, ko bova z Luno stopili na poligon in ruševino. Na atletskem štadijonu so vsi živčki odtavali neznano kam in tam sem bila le jaz, moje misli pa so bile osredotočene na letvico ali pasek. Ampak zdaj bom v timu, na moji levi bo Luna in odvisna bom od nje in ona od mene. Pri športu nisem bila nikoli za "timske" športe, razen v kaki odbojki in v badbintonu-dvojice. Zdaj mi je pa neverjetna uživancija biti odvisen od kosmatinca na štirih tačkah:).