Prikaz objav z oznako tekme. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako tekme. Pokaži vse objave

petek, 30. maj 2014

Vaja MOL

Waaaaaaaaa pa je za nami (siscer že nekaj časa nazaj), najbolj napornih, razburljivih, doživetih, norih in super fajnih 16,5 ur! Toliko časa je namreč trajala naša MOL vaja - Mednarodna vaja ekip vodnikov reševalnih psov.

Mestna občina Ljubljana o vaji KLIK

Na prvo delovišče smo štartale v soboto ob 6:30 uri, iz zadnjega pa smo se vrnile ob 23:10 uri. V teh 16,5 urah, smo imele 8 iskanj, vrvno tehniko, orientacisjki pohod in nudenje prve pomoči. Psi so delali 4 ure, vmesni čas smo se vozili, ko smo prišle po iskanjih v bazni tabor pa smo imele le toliko časa (nikoli nismo bile fraj več kot 30 minut), da smo si natočile vodo, pojedle jabolko, banano, kruh s salamo in gasss naprej na nova delovišča. Z mislijo na polnočne čufte smo vzdržale, uživale in zaupale v pse in nas, se bodrile, razglabljale, skrtaka uživale!

Prva dva iskanja smo imele v ruševini in na obeh so se izkazali tako psi, kot me. Na prvem delovišču v Livarni smo celo zaključile z isaknjem po 23 minutah. Našle smo dva markerja in območje je bilo v celoti preiskano. Od drugih ekip smo izvedele, da so nas zelo pohvalili na tem delovišču, da smo bile suverene in smo zaupale našim psom. Na drugem delovišču smo iskale v Stanežičah na kupih kamenja. Psi so lepo delali, a markerjev kar dolgo niso našli. Naposled pa le en pes laja in marker je zunaj. Ker na nobenem delovišču nismo vedele koliko oseb je skritih, smo ponavadi delale 30 minut, kolikor je bilo na razpolago časa.
Moram reči, da so bila najtežja delovišča v gozdu. Sploh zaradi terena (poraščenosti ali naklona) in vremenskih pogojev. Ter taktiki iskanja, ki je lahko bila le reviranje psa, vodniki pa smo hodili po poteh. Nismo se smeli razvrstit v strelce, v kolikor bi to želeli (seveda bi 100% tako iskali!!). Naše prvo iskanje v gozdu, je bilo tretje iskanje za povrstjo, ki je sledilo takoj po orientacijskem pohodu.  Iskano območje je bilo dolgo 350 m, za preiskati pa je bilo potrebno 100 m levo in desno od potke, pa so nam povedali da je dovolj, če gre pes dobrih 50 m od potke. A kaj ko je bil breg zeeelo strm, naklon je sigurno znašal več kot 34 stopinj in je psom bilo zelo težko za revirat po takem terenu. Tu smo našle enega od dveh markerjev.
Sledili sta dve iskanji v Logatcu in vrvna tehnika. Na vrvni tehniki smo bile spet (na naše čudo) pohvaljene in gorski reševalci so nas spraševali, če to počnemo vsak dan - ja pa ja. Z motom "vse za eno, ena za vse", smo se vsaka posebej s svojim psom spustile iz drugega nadstropja hiše. Z vrvnio tehniko si moral opraviti v pol ure. Če kateri od čalnov ni, potem le ta ni mogel iskati na naslednjem delovišču. Avstrijcem se je dejansko zgodilo, da niso prišli vsi pravočasno dol. Sledilo je iskanje v isti hali, kjer je bila vrvna tehnika. Tukaj smo žal našle samo enega markerja, najbrž pa so bili skriti trije. A ker smo zaupale svojim psom, jih nismo na ista mesta pošiljale več kot dvakrat. Naslednje iskanje je bilo na sosednji ruševini, kjer smo našle tri markerje. Najprej smo mislile, da smo našle vse, a se je naslednji dan (ob razglasitvi rezultatov) izkazalo, da smo najbrž vse ekipe tukaj sfalile enega. Tudi na tem delovišču smo bile pohvaljene. Jeeeeej, enčink se pa le pozna, da ena drugo zelo dobro poznamo in vemo za vsako pomanjklivost kakšnega psa in seveda njegove pluse.
Po ruševinah v Logatcu smo imele ponovno iskanje v gozdu. Na videz lahko delovišče se je izkazalo za precej težko. Delovišče je bilo dolgo "le" 100 m, preiskati pa je bilo potrebno 50 m levo in desno od potke. Teren je sicer bil zelo poraščen in žal smo tudi tukaj spustile enega markerja. A nič zato, čakala sta nas še dva delovišča in časa za slabo voljo ni bilo. Sledilo je iskanje na 800 m dolgem odseku v gozdu, kjer se je tudi nudila prva pomoč. Če markerja nisi našel, si bil lahko ob 100 točk, kolikor je bila vredna prva pomoč ponesrečencu. A eden od naših psov je našel markerja in dve sva ga oskrbeli, tretja je šla naprej v lov za drugim markerjem. Marker je imel v trebuhu zapičeno palico in potrebno ga je bilo pravilno oskrbeti. Zaradi malček utrujenosti, to je bilo le že 7 iskanje, ga nismo oskrbele kot prave bolničarke, a kljub temu smo si prislužile 85 pik. Žal smo dugega markerja sfalile za mišjo dlako. Ker so bile časovnice na knap, časa za slabo voljo ni bilo, smo se kaj kmalu posvetile našemu zadnjemu iskanju v Livarni. Psi že vidno utrujeni, so na zadnjih treh iskanjih komirali med prevozom iz in na delovišča. Na zadnjem delovišču nas je pa že dohitela tema. Ruševina je bila le delno osvetljena in upale smo na najbolje. Psi iščejo in iščejo, kjub utrujenosti so vsi zelo lepo delali, a laježa ni in ni bilo. Me malo zmedene, kaj to je, nismo pritiskale na pse. Še vedno so se lepo oddaljevali, mogoče so bili le malo bolj na počasi, v primerjavi s prvimi iskanji. Po 30 minutah nehamo, malo smo bile razočarane, da smo na zadnjem iskanu tako slabo naredile. Slabo pomeni le ne najdeni markerji. A potem nam vodja delovišča pove veselo novico, da ni bilo nobenega markjerja skritega in da smo delale super, ker nismo preveč pritiskale na pse. Wiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii pa smo konec z iskanji in končno si bomo lahko privoščile čufte, so bile naše prve misli po iskanju!!!!
Luna je ves čas delala presenetljivo dobro, le v gozdu se ni mogla primerjati z našima borderjema Hillom in Tio. A sem vesela, da je tudi na zadnjem iskanju v ruševini dala vse od sebe. Zanimivo mi je bilo, da so tisti ERPSjevci, ki imajo opravljen MRT dejali, da je tale vaja MOL bila veliko bolj zahtevna in naporna kot MRT, saj praktično psi niso imeli pravega počitka med iskanji, tako da bravo psi in mi! Videli smo, kje so naše in pasje meje. Organizatorji nas niso "ubili", so bili pa zelo blizu. Skratka 100x hvala mojim puncama, za naš DREAM TEAM, uživale smo 100 na uro in dale od sebe svoj maximum. Seveda bi vedno lahko bilo bolje s kančkom sreče, a tudi slabše. Tako da me smo zadovoljne! Upam, da še kdaj ponovimo.

Rezultati:
1. CRDA Zagreb   (14/16 najdenih markerjev)
2. HGSS (Hrvaška)   (12/16 najdenih markerjev)
3. MO Ljubljana   (11/16 najdenih markerjev)
4. DVRPS (Slovenija)   (11/16 najdenih markerjev)
5. MO Celje   (10/16 najdenih markerjev)
6. ORV (Avstrija)   (10/16 najdenih markerjev)
7. ERPS 2   (9/16 najdenih markerjev)
8. Italjani 1   (9/16 najdenih markerjev)
9. Italjani 2   (9/16 najdenih markerjev)
10. ERPS 1   (8/16 najdenih markerjev)
11. Nemčija   (8/16 najdenih markerjev)

ČESTITKE vsem tekmovalcem in zmagovalcem!

Mediji o vaji KLIK.

Priprave na odhod.


Orientacijski pohod.


Načrtovanje taktike.


Malo počitka med iskanjem.


Hillko legenda.


Debate po iskanju.


Veselo novim dogodivščinam naproti.


Med 30 minutno pavzo je tole največ kar smo si lahko privoščile: kava, klobase, sir in kruh.


Vrvna tehnika.


Vsi za enega, eden za vse :)


Tamara & Tia na spustu.


Zadnji na vrsti :)


Še psa odvežem, potem pa že iskanje.


Zbiranje informacij o delovišču.


Še eno kukanje na skico delovišča... hmm kje je klet??


Debata, kaj je bilo preiskano...


Hmm, le kam gledamo?


Pridobivanje infomacij.


Hill našel markera fuuul dauč :D


Pred iskanjem v gozdu.


Čakajoč na pasji lajež :)


Naš mavrični šotor ;)


ERPSovci :)


Kljub napornim dnem prej, je bilo še vedno dosti energije za igrooo.


Zaključek.


Najlepše majčke :)




Life is too short to worry about what others says or think about you. 
Have fun and give them something to talk about!



torek, 14. maj 2013

Odprto državno prvenstvo v Logatcu

Minuli vikend je v Logatcu potekalo 5. Odprto državno prvenstvo reševalnih psov. Organizatorji so se res potrudili in pripravili zelo dobro tekmo. Škoda le, da niso upeli zrihtati vremena, saj smo imeli kislo in deževno vreme, ki je vplivalo tudi na rezultate iskanj. 
Z Luno sva se državnega prvenstva udeležili drugič - KLIK do najinega prvega državnega prvenstva. Tudi tokrat nama ni uspelo na iskanju, čeprav sva za enega najdenega dobili presenetljivo veliko točk - 102/200.

Na iskanju Luna ni bila tista prava Luna. Gibala se je počasneje in manj motivirano, kot se ponavadi. Lepo je pregledovala kupe, le na skajno desnem delu delovišča ni šla do konca, kjer bi mogoče dobila v nos markerja na višini. Bil je nekje na kamjonu. Vendar zaradi vremenskih razmer dvomim, da bi ga sploh dobila v nos, saj topel zrak markerja po neki logiki gre navzgor, ne navzdol. Spustila je tudi tistega markerja, ki je bil skrajno levo v bajtici. Sodnica mi je povedala, da je sicer šla do bajtice, povohala proti njej, a ni dobila nobenega vonja, da bi se odločila iti vanjo. Jaz pa zaradi mojega omejenega gibanja nisem videla ali je šla notri ali ne. Edinega najdenega markerja je pa res lepo zlocirala in oblajala. Skrit je bil v cisterni, pred katero je bilo na kupe palet. Ker je dežvalo je enkrat celo padla iz palet, nato si je nekako našla pot na palte, pošnofkala po cisterni, se povzpela na zadnje tace, dala glavo v luknjo in pričela lajati (brez glave v luknji).


V rumeni cisterni edini najdeni marker (FOTO: ŠKD Logatec)

Na poligonu sva delali dobro do proste vodljivosti, nova vaja, deteširanje in na sploh ovire so bile v mojih očeh ok. Prosta vodljivost pa katastrofa. Ne vem zakaj je Luna po prvem obratu upočasnila, zaostajala za mano, bala se je obeh psov v skupini,... Ostale vaje so bile tako-tako, sodnik je pa tudi imel na tekmovanju strog kriterij in je kar rezal točke. Na odlaganju recimo sva dobili dobro oceno, ker se je počasi ulegala. Amapk kriterij je bil za vse enak in z izkupičkom 77/100 točk sem zadovoljna.

ISKRENE ČESTITKE zmagovalcem, vsem pozitivnim in vsem, ki so navkljub ne najdenim bili zadovoljni s svojim in pasjim delom. Ne bom pa pozabila vodnikov, ki so na delovišču preverjali kateri pes bo imel skritega markerja pod cerado (noben pes - če je imel tam skritega, namreč ni našel tega pod cerado na višini) in kateri ne, in govorili kaj je fer in kaj ne,... Na vsaki tekmi moraš imeti tudi kanček sreče, pa tudi ni konec sveta, če nisi pozitiven la vita e bella JJJ. 

KLIK do uradnih rezultatov!


ponedeljek, 28. maj 2012

IRO preizkušnja trojk

Minuli vikend je v Zagorju potekala mednarodna IRO vaja (tekma-preizkušnja) trojk, v organizaciji ERPS. Veje sem se udeležila v soboto, kot markerka in seveda opazovalka dela ekip, ko nisem markirala. Ponovno je bilo  zelo zanimivo spremljati delo ekip, tako kot dve leti poprej (IRO preizkušnja trojk 2010). Markirala sem v Bajcerju dopoldne in v Mihelčičevi hiši popoldne.

ekipa ERPS2 (Kaja s Silo, Tilen s Kali in Andrej z Warom) & vodja delovišča

Nekatere ekipe so res navdušile, spet druge malo manj. Obe ruševini tako Bajcer, kot Mihelčičeva hiša sta se izkazali za kar težek zalogaj - najti enega od n-tega števila iskanih markerjev. V Bajcerju so le redki psi našli markerja v drugem nadstropju. V Mihelčičevi hiši pa sta v soboto le dva psa nakazala markerja v kleti - pes bi se moral samostojno spustiti po temnih stopnicah, ki so vodile v majhno sobico z markerjem. Najbrž psi niso dobivali vonja markerja na vrhu stopnic in posledično se niso spustili po njih.
Res je bilo zanimivo opazovati ekipe, kako so se ubadale s temi markerji. Najbolj interesantno pa je bilo to, da tekmovalci niso vedeli, da sicer vsi iščejo 12 markerjev na vseh deloviščih, vendar se njihovo število na posameznih deloviščih in od skupine do skupine, razlikovalo. Tako so nekateri res malo preveč forsiarli svoje pse.

Tomi in Šerpa v ekipi ERPS1


Pozitivnih (70 % najdenih) je bilo sedem ekip in sicer DVRPS, ERPS1, KOOSP, KVRPK, PMA, RHSTB in DRP Burja.
Čestitke vsem uspešnim!!

ponedeljek, 26. september 2011

13. memorial Boža Talana

V soboto, 24.9.2011 sva se z Luno, prvič kot tekmovalki udeležili 13. memoriala Boža Talana. Omenjen memorial je posvečen tragično preminulemu Božu in Mojci. V prvi vrsti gre na tem tekmovanju za druženje, nabiranja izkušenj - važno je sodelovati, ne zmagati. Tekmovalnega vzdušja se niti ne čuti. No ja, mogoče smo ga občutile me Celjanke, ker smo bile nekaterim favoritke za zmago. Me se z rezultatom nismo obremenjevale, v prvi vrsti smo šle uživat, psi so še mladi, večina naše ekipe še nima veliko izkušenj, tako da, me nismo imele velikih pričakovanj od samega tekmovanja. Vedele pa smo, da nismo slabe, hihi.

Celjanke

Torej zasedba Hill & Eva (šefica), Tia & Tamara (žemarka), Luna & Ana (bolničarka) smo se zjutraj ob 5:10 uri napotile iz Celja proti Varpolju, kjer je potekalo samo tekmovanje v organizaciji KD Zgornje Savinjske doline. Po prijavi in kavi, je sledilo žrebanje "štartnih številk". Povlekle smo številko 12, kar nam je prineslo, jutranje ovire (7:45h), iskanje ob poti in prva pomoč (8:45h), poslušnost (10:45h), vrvna tehnika (12:00h), iskanje v strelcih (15:15h), popoldansko iskanje na ruševini (16:15h) in za konec še večerno skupinsko odlaganje. 

OVIRE niso bile standardne, vendar pa tudi ne, ne vem kako težke. Luni, in tudi večini ostalih je največ težav povzročil prenos predmeta preko palisade, kar počnejo v klasiki. Seveda Luna ni šla preko palisade po aporat, ampak kar mimo nje. Zmedel jo je tudi tunel v obliki črke U. Ostale ovire je več kot odlično opravila. Največ točk - 40 od 100 možnih, je prineslo premagovanje ovire - mreže. Tu je bila zelo pomembna taktika. Jaz sem predvidevala, da je Luna sama, v celoti ne bo premagala. Pa sem na polovici premagane ovire hodila ob njeni desni strani. Vse točke si sicer dobil, če je pes samostojno premagal celo oviro, vodnik pa je stal pred njo, na izhodišču. Tako sva dobili odbitka 5 točk, kar je skupno znašalo 81 točk. Hill si jih je prislužil 88, Tia pa 44 zaradi skoka iz mreže. Ampak nič za to, se je Tia odkupila z največ najdenimi markerjiJ.

ISKANJE OB POTI IN PRVA POMOČ PONESREČENCU na tem delovišču sta iskala Hill & Tia, Luna je počivala, saj sem jaz delala prvo pomoč. Pričakovala sem dejansko izvajanje prve pomoči ponesrečencu, pa me je presenetil test za obkroževanje. Žal sem nam tu prislužila le 38 točk, od 50. Nekatera vprašanja so bila meni čudno postavljena, včasih so bili še bolj čudni odgovori, oziroma sta se mi zdela dva pravilna. Tako pač je, če si bolj praktik, kot teoretik. Med mojim delom, sta se odlično odrezali Tamara in Eva, saj sta Tia in Hill našla vse štiri pogrešane osebe ob poti, za povrhu pa jima je ostalo še nekaj časa, za kar smo dobile dodatne točke. 

POSLUŠNOST smo izvajale vse skupaj, v trojkah. To smo dvakrat probale, tako da nismo pričakovale ne vem kakšnih zapletov. Se pa nikoli ne ve, kdaj te pes preseneti. Prav po piflarsko smo si zaslužile 46 (Luna), 45.5 (Hill) in 48 (Tia) točk, s skupinskim odlaganjem.
Zelo sem bila zadovoljna z Luninim oziroma najinim delom. Končno sva tudi na poslušnosti pokazali iz kakšnega testa sva. Sodil nama je Matjaž Zanut, ki nama je točke odšteval pri obratih in pri prihodu Lune do mene - usede se predaleč od mene. Zdaj bo treba še v "manjše" nianse pri poslušnostiJ.

skupinsko SEDI v gibanju

Kljub manjšemu strahu pred VRVNO TEHNIKO, nam le ta ni povzročala večjih težav. Le čas smo si vzele, da smo vse varno in previdno izpeljale. Tamara je svoje delo "žemarke" in spusta z Luno opravila več kot odlično in prisvojile smo si 48 točk od 50 možnih. Ocenjevala se je samostojnost, žemarjenje, varovanje, pravilna uporaba desonderja,... kot rečeno vzele smo si čas, ki je bil sicer omejen na 20 minut. Prav tako smo si pomagale po najboljših močeh.

Tamara žemari
prenos psa





Prvo iskanje vseh treh je bilo ISKANJE V GOZDU, kjer smo iskale v strelcih. Eva je hodila po sredini, po potki, Tamara levo, jaz desno, na skrajnem robu območja. Bile smo dobro oborožene, z gpsom , postajami in kamerami (ena je žal zatajila). Tu smo našle le dva markerja od štirih. Zelo se je izkazala Tia, ki je oba potegnila ven. Sicer sta tudi Hill in Luna delala dobro, a žal nista našla nobenega markerja. Na tem delovišču nam je bilo v prvi vrsti pomembno, da nam ne zmanjka časa, saj je bilo potrebno v 20 minutah pregledati 400 m "dolgega terena". Najbrž smo šle prehitro in tako spustile dva markerja, saj smo na koncu iskanega območja bile že nekaj minut pred iztekom časa. Pride takJ.


RUŠEVINA je bila na Glinu, kjer iskano območje ni bilo ne vem kako veliko. Naše taktike, da bi iskala samo dva psa naenkrat, nismo smele ubrati, saj so vsi trije morali iskati skupaj. Na tem delovišču so bili psi že malo utrujeni, malo brez idej, malo so tudi tekmovali drug z drugim. Kljub vsemu so našli vse štiri pogrešene osebe v 12 minutah. Na tem delovišču sta veliko smeha, kasneje v gostilni, povzročila Hill in njegov prijatelj Žare.



Prav posebno doživetje je SKUPINSKO ODLAGANJE, ki je potekalo tik pred samo zaključno slovesnostjo. Približno 40 vodnikov s psi, smo se postavi v velik krog na poligonu, narazen smo bili okrog 2m. Pse smo skupaj dali na odlaganje, stopili pet korakov stran, sekundo ali dve počakali in se vrnili k psom. Vsi psi so odležali, bravo vsi mi.

Celjanke smo si prigarale odlično 3. mesto, ki smo se ga zelo razveselile. Zmagali so KD Naklo, pred drugo uvrščenimi KD Storžič. Četrte se bile predstavnice KD Zgornje Savinjske doline. Kakor mi je znano, so bila prva štiri mesta zelo na tesno s točkami. ČESTITKE vsem še tukaj!!

NAŠI JUNAKI

Mislim, da je k našemu 3. mestu pripomogla naša taktika, ubranost in veliko prijateljstvo, tako psov, kot nas treh. Hvala Nikyu, ki je bil rezerva, če bi se slučajno komu od psov ali nam kaj zgodilo. Na srečo smo vsi ostali živi in zdravi, Niky pa je skrbel za fotoreportažo. Hvala Tomiju za pomoč pri ponovitvi vrvne tehnike in pa en velik hvala vsem v našem društvu! Lepo je slišati pohvale kot so... PUNCE POLEPŠALE STE MI DAN IN MI DALE NOVE ENERGIJE ZA NAPREJ. HVALA VAM IN ŠE ENKRAT ČESTITKE. BRAVOOOO

Več slik v Nikyevi galeriji KLIK!!

Zelo zabaven videoJ:


sobota, 10. september 2011

Priprava na Talana

Letos se mi je izpolnila ena veeeelika željaaa, in sicer sodelovati na 
13. memorialu Boža Talana, malo drugače, kot prejšnja leta. Dve leti sem na tem memorialu z največjim veseljem markirala, letos pa bova z Luno sodelovali kot predstavnici KDRP Celja, v trojki s Tamaro&Tio ter Evo&Hillom, juhuhu meni najljubša zasedba. Niky s Chasom pa je v rezervi, če se slučajno kaj zgodi - pa bog ne daj, da se.

Letošnji memorial bo potekal v soboto 24.9.2011, v Varpolju, v organizaciji KD Zgornje Savinjske doline.

Celjanke

Ker smo Celjanke "piflarke"J, smo malo povadile skupno poslušnost - predvsem odpoklice in prosto vodljivost (jaz hodim prepočasi, ajoooj) in iskanje v strelcih. Ponoviti moramo še vrvno tehniko in prvo pomoč, mogoče nam uspe narediti še skupno iskanje v ruševini.

Psi so super, najbolj so smešni med iskanjem v strelcih, saj Tia in Hill neprestano tekmujeta, kdo bo prej našel markerja, potem se celo zgodi, da ga oba skupaj oblajata. Luna dela v strelcih malo počasneje od borderjev, ampak še vseeno odlično, ji pa borderja "ukradeta" vse markerje, hihi. Ampak nič za to, važno, da so markerji zunaj in da se mamo fajnJ.


Na Talana gremo v prvi vrsti uživat in se nasmejat našim psom in nam, kaj bo rezultat prinesel bomo pa videli, z njim se vsekakor ne obremenjujemo! 

sobota, 2. julij 2011

Svetovno prvenstvo

V Belgiji je od srede 29.6.2011 do nedelje 3.7.2011 potekalo 17. IRO Svetovno prvenstvo reševalnih psov - IRO Championship 2011 Belgium.


Slovenijo so zastopali:                                    
  • Enota Reševalnih Psov Slovenije (Kaja & Sila, Zoran & Lok, Jasna & Blum -iskanje v gozdu; Sebastijan & Lon in Uroš & Jazz iskanje v ruševini)
  • Klub Vodnikov Reševalnih Psov Kranj (David Pogačnik iskanje v gozdu; Čedomir Joksimovič, Jure Pribičevič, Andrej Žunič iskanje v ruševini)
  • Društvo za Reševalne Pse Burja Koper (Roman Starman iskanje v gozdu in Leban Igor iskanje v ruševini)
  • Klub Vodnikov Reševalnih Psov Postojna (Rant Petra iskanje v gozdu in Prebreg Petra iskanje v ruševini) 

Barve Slovenije je zastopala tudi Jerneja Ternovec, kot sodnica. Sodila je iskanje v gozdu.

Časovnica in rezultati

Od naših (ERPS) je uvrščen le Sebastijan in Lon (gladkodlaki prinašalec) na 11. mestuJ!!! Od Slovencev je odlično 3. mesto zasedel Andrej Žunič s Haronom (nemški kratkodlaki ptičar), Jure Pribičevič z Lanom (zlati prinašalec) 15. mesto ter Igor Leban z Ajasom (border collie) 18. mesto. Čestitke vsem štirim ter tudi ostalim Slovencem, ki so tako ali drugače zadovoljni s svojimi rezultati!
Na iskanju v gozdu noben pes ni našel vseh markerjev, kar pomeni, da za leto 2011 ni svetovnega prvaka v tej disciplini. Hmmm, le kaj bi si človek mislil, ko pa so tam zbrani najboljši psi. Kljub vrhunskemu iskanju se ni izšlo tudi za Zorana in Loka (139 točk).

ponedeljek, 4. april 2011

Državno

Minuli vikend (1.4. - 3.4.2011) je v Varpolju potekalo 3. Slovensko odprto državno prvenstvo reševalnih psov in mi2 z Luno sva zbrali pogum in šli opravljat izpit R2J. Nisva bili uspešni, saj nama je pri iskanju zmanjkalo eno oblajanje markerja. Ampak pes je bil fantastičen! Spet nova izkušnja, nova znanja, kar je pa najbolj pomembno, obe sva uživali v delu in to šteje največ.

Tekmovanja se je udeležilo približno 80 tekmovalcev, od tega cca 35 v ruševini. Ker je bilo odprto državno prvenstvo, so se ga udeležili tudi tujci od Avstrijcev, Italijanov, Hrvatov, Madžarov do Poljakov,.... in še kak bi se našel.

ISKANJE 
Sodnica: Astrid Laner
Točke: 102/200

V petek sva po časovnici ob 14:40h imeli iskanje. Vendar so časovnice nekoliko prehitevale, pa sva na vrsto prišli malo prej. Ruševina ni bila bog ve kaj, tudi iskano območje ni bilo veliko. Preiskati je bilo potrebno dva kupa ostruškov in kup materiala, ki je bil sestavljen iz različnih ivernatih plošč in palet.

Pred iskanjem mi je bilo znano (in tudi ostalim tekmovalcem), kje so bili skriti trije iskani markerji. Dva sta bila na kupu iverk, razdalja med njima je bila manj kot 10 m, eden pa je bil zakopan v kupu ostruškov.

Ker smo kar nekaj treningov preživeli na ostruških, sem Luno najprej poslala na kup ostruškov. Bila sem prepričana v delo mojega psa na ostruških, pa sem jo poslala na kup, kjer naj bi bil eden od markerjev. Punca ga je kaj kmalu imela v nosu in začela je na vso moč kopati. Lune na kupu ostruška nisem videla, slišala sem njeno cviljenje in vedela sem, da je blizu markerja. Potem pa lajež, počakam na 4 laježe in prijavim najdbo. Luna je ta čas, ko sem prihajala do nje kopala, vmes lajala, pa spet kopala. Odkopala je cca 0,4 m ostruškov in se dokopala vse do ivernate plošče, ki je še prekrivala markerja. Ful jo pohvalim in že v prvo mi je uspelo, da se ni več vračala nazaj k markerju.

kup ostuškov, kjer sva našli prvega markerja

Nato sem jo poslala proti ivernatim ploščam, ki ji na začetku niso najbolj dišale. Prav po Lunino je šla iskati lažji dostop na vrh. Ampak naposled je ugotovila, da ni druge, kot da se povzpne nanje. Ko je bila na vrhu je imela takoj v nosu markerja, ki je bil na desni strani. Če Luna, ne bi bila Luna, se ne bi dokopala do markerja. Pa se je punca zmuznila skozi vse palete in oblajala markerja od blizu, iz oči v oči. Po nekaj laježih prijavim najdbo in odhitim do nje. Ko sem prišla do palete izpod katere se je slišal lajež, Lune nisem videla. Ful jo pohvalim in kličem in kličem. Itak ni hotela takoj priti k meni, ko pa je želela igračo od markerja. Ko je le smuknila ven (premakniti sem morala 3 palete), sem jo z odločnim "išči" in "kje so barabe??" poslala na levo stran, na vrhu plošč.



Odločno je šla, brez vračanja proti desnemu - že najdenemu. Ko sem hodila navzdol po kupu, nazaj na izhodišče sem bila prepričana, da bova imeli zunaj še tretjega markerja. Iz njenega obnašanja je bilo namreč razvidno, da ima markerja v nosu. Ampak potem je šla punca nazaj na desni grob lajat na markerja, ki ga je že našla, spet iz oči v oči. Najbrž je Luno zmotilo, da sta markerja bila tako blizu skupaj in pa, da je bil desni marker, do katerega je lahko prišla veliko "lažji", kot tisti na levi strani, ki je bojda bil 4 m globoko pod paletami.

Izkazalo se je tudi, da Lune nisem znala najbolje odvoditi in ji pomagati, da bi šla nazaj oblajat zadnjega markerja. Moje neizkušnje so naredile svoje - bolj se posvečam šolanju psa, kot šolanju vodnika (mene). Mah, ničesar ne obžalujem, sam da je pes fajn, jaz pa rabim nekaj več izkušenj, da bom znala izkoristiti vse Lunine sposobnosti.

Luna je šla potem še enkrat oblajat desnega markerja (skupaj 3x), žal je potem nisem več spravila na kup, na levo stran. Vendar je delala intenzivno slabe pol ure z jezikom do tal. Po pretečenih okrog 26 minut, sva nehali z iskanjem (na razpolago sva imeli 30 minut).

Najino celotno iskanje je zadostovalo za 102 točke. Sodnica je zelo pohvalila Lunino prvo najdbo (bila je tudi ena izmed redkih psov, ki je našla markerja v ostruških), ne zadovoljna pa je bila z mojim delom - da premalo pomagam psu. Ahja, nimam še filinga kaj se sme na izpitih in kaj ne. Na treningih ponavadi delamo tako, da je pes čim bolj samostojen....


POSLUŠNOST 
Sodnik: Vilem Babicka
Točke: 43/50

V soboto sva ob 11h imeli poslušnost. Kljub temu, da sva prejšnji dan že padli iskanje, je bilo kar nekaj treme. Ampak to tiste pozitivne, pa malo zmedenosti pri češkem sodniku, drugače je bilo vse OK.

Zelo zadovoljna sem s celotno poslušnostjo, čeprav bi prosta vodljivost meni bila ljubša, če Luna ne bi malo zaostajala za mano. Ampak lepo počasi... prvič sva dobili na poslušnosti več kot 40 pik in na to sem zelo ponosna. Najini poslušnosti sva dodali dve vaji, ki sta bili ocenjeni z visoko oceno in to sta plazenje in stoj v gibanju.

Končno sva tudi na izpitu pokazali, da se Luna zna plaziti. Plazenje imava že nekaj časa narejeno na treningih, na izpitih pa je vedno šlo nekaj narobe. No, tokrat pa je na povelje "DOL" in "LISICA" plazila celih 10 m, brez dodatnih povelj in brez vstajanja. Juhuhuuuu! Plazi se le malo v klin.
Stoj v gibanju je tudi bil super, prvič na izpitu. Prostor in sedi v gibanju imava že nekaj časa narejena, samo tokrat se je pri sedi, malo po tem, ko sem se obrnila proti njej, ulegla. Prostor pa super.
Aport je bil tudi kar ok, čeprav je namesto, da bi bila v osnovnem položaju stala, a čakala na moje povelje "drži". Prinesla ga je tudi kar dobro, vendar se je usedla en meter pred mano. Še malo več treninga, pa bo tudi ta vaja na izpitu boljša.
Vaja naprej spet sanjska, odlaganje pa tudi. Čeprav jo je pri ležanju nadvse vabil metuljček, ki je letel v njeni bližini, hihi.

sprostitev na koncu poslušnosti s trikcem "JUHU" (foto: HK)


končna ocena (foto: HK)


OVIRE 
Sodnik: Gerd Thanner
Točke: 44/50

Ovire so bile na programu prav tako v soboto, ob 15h. Večino vaj je opravila super, kot ona zna. Nekaj težav je imela na začetku lojtre in med deteširanjem. Vendar sva vse skupaj dobro izpeljali in zadostovalo je za 44 točk. Spet zadovoljna z najinim delom.

Na koncu naj še omenim, da je bil od vseh prijavljenih tekmovalcev za iskanje v ruševini pozitiven le eden, in sicer Poljak. Pozitiven pomeni, da je na vseh disciplinah dosegel 70% možnih točk. Mi2 sva med "LUCY LOSERji" bili sedmi. Čestitke vsem tekmovalcem, tako uspešnim, kot manj uspešnim!

KLIK do slik

ponedeljek, 27. september 2010

IRO tekmovanje ekip

Od 24.9.2010 pa do 26.9.2010 je v Zagorju potekalo ekipno temnovanje članov IRO (International Rescue dog Organisation). Vsaka ekipa je štela 3 vodnike in 3 pse, eden od vodnikov je bil vodja ekipe. Prijavljenih je bilo 22 ekip, iz 5 različnih držav in Slovenije. ERPovce so zastopale 3 ekipe, in sicer ERP 1 (Tina, Boris in Robi), ERP 2 (Polona, Lidija in Tilen) ter ERP 3 (Kaja, Grozdan in Sebastjan). Iskalo se je na 6 različnih deloviščih, in sicer dva iskanja pogrešanih v gozdu, v ruševini pa se je iskalo na SVEJI (kjer sta bila dva delovišča), Bajcarjevem mlinu, ter Mihelčičevi hiši, kjer sem v nedeljo markirala tudi jaz. Na "mojem" delovišču so markirali še Tamara, Celjski Žiga Novak, ter Franci. Vodja delovišča je bil Ljubljanski Žiga Novak, sodnica pa Christiane Geritzer.
















Organizacija tekmovanja je bila super izvedena, za nas markerje pa je bilo tudi več kot odlično poskrbljeno. Ob prijavi ob 6:00 uri nas je čakala majčka in zajtrk, potem pa odhod na delovišče. Po markiranju pa odlično nedeljsko kosilo! Hvala organizatorjem, za lepo oskrbo!
















Ker nas je bilo bolj malo markerjev, smo markirali kar pogosto. Bilo je zelo zanimivo opazovati delo tekmovalcev - tistih, ki sem jih lahko spremljala, ko nisem markirala. Bilo je nekaj navdušenja nad delom nekaterih ekip (predvsem naših - ekip ERP, pa avstrijcev in hrvatov), pa tudi malo razočaranja ob delu drugih, teh raje ne bom omenjala;).
















Na koncu markiranja, smo na vrsto prišli tisti, ki smo s sabo pripeljalai naše kosmatince, da bi vsaj 1x okusili novo ruševino. No, za Luno in Tio smo si vzeli čas in naredili kar 2x:)! Obe sta super opravili svoje delo. Najprej je Luna iskala enega markerja brez motivacije. Bil je čisto v zadnjem delu propadle hiše, pod "podom" - v tleh pod deskami. Zelo lepo je pregledala celo ruševino in kar nekaj časa je poteklo, da jo je smrček ponesel v skrajno levi vogal hiše. Lepo je oblajala markerja. Sledil je še pobeg v temo po stopnicah. S tem pa je imela malo več problemov. Pa sem ji zadevo malo olajšala in ji posvetila z lučko, da je previdno šla do markerja. Zadevo smo 2x ponovili, da je bila Luna za vsako malo bolj samozavestna. Ko pomislim, kako so nekateri tekmovalci pošiljali pse po stopnicah,... in da so jim lahko osvetlili stopnice, jih glasno vzpodbujali, šli s psom skupaj dol,... je Luna še kar dobro izpadla:). Sledila je kratka pavza, potem pa motivacija v prostor, kjer se je marker skril v "leseno škatlo". Ko je Tamara tam markirala, je imela občutek, da je asistentka kakemu čarovniku. Luna ga je takoj imela v nosu, vendar je iskal pot do njega. Malo je kopala po škatli, hotla se je preriniti do markerja. Ko je ugotovila, da ne more do njega je začela lajati. Sledil je pobeg v eno izmed številnih sob, v trdo temo, vendar brez stopnic. Tokrat brez problema. Sledila je dolga igra z markerjem. Za konec pa smo se šle še malo sprehajat po ruševini, predvsem po stopnicah. Čist v izi.
















Spet je minil super pasji dan. Aja, pa še rezultati -14 ekip, od 22, je bilo pozitivnih (od tega 2 ERP, pa še 2 slovenski - DRPB in KVRPK 2), kar pomeni, da so našli 70% iskanih oseb! Čestitke vsem sodelujočim!!!

ponedeljek, 13. september 2010

12. memorial Boža Talana

V soboto, 11.9.2010 je KD Šmarna Gora organizirala že tradiconalno tekmovanje reševalnih psov, ki je posvečen Božu Talanu in Mojci Plaznik.
Zbor markerjev je bil ob nečloveški uri, in sicer ob 6h (vstati sem morala ob 4:40h:/). Medtem se mi je na makadamski cesti, ki vodi do poligona predrla guma. Jao, terenc pa tak! Hvala Grozdanu in Tomiju, da sta mi namontirala rezervno gumo.
Dodeljena sem bila na ruševinsko delovišče, na Šmartinsko, v halah pri BTCju. Ker sem imela s sabo Luno in Tio (bila sem njena varuška:D), to ni bilo ravno idealno za sprehajanje dveh psov. Ampak je šlo, saj nas je bilo ogromno markerjev in smo enkrat markirali, drugič "počivali" in tako vse do zadnjih tekmovalcev. Pa sem umes zabavala Tio in Luno ter spremljala delo nekaterih tekmovalcev.

 

Iz našega društva smo markirali Mojca, Darja, Aljaž in jaz. Tekmovali pa so Tomi&Šerpa, Zoran&Lok ter Blaž&Rudi. Tekmovalci so poleg iskanja v ruševini iskali še v gozdu in ob poti, preiskusili so se v znanju vrvne tehnike in prve pomoči, prav tako pa so delali poslušnost in ovire, ki niso bile zelo težke in zelo raznovrstne. Naši so zasedli 5. mesto, za kar jim še tu enkrat čestitam. Sami sicer niso zadovoljni, vendar take so tekme. Včasih zmanjka kanček sreče za boljši rezultat. Sicer je pa to tekmovanje bolj namenjeno druženju in dobri volji. Zmagali so Tolminci, sledili so jim Šmarna Gora in Naklo. Čestitke vsem tekmovalcem!!

 

Po markiranju, sva še z Luno naredili dve motivaciji. Najprej je morala iskati po velikem kupu, saj se mi je zdelo pametno, da išče po kupu neprijetnega materiala, ne samo da ga prehodi. Namreč tele kup je še najbolj podoben pravi ruševini, pa ga je bilo potrebno izkoristi.                            
                                                      








Kup je bil sestavljen iz betonskih plošč, opek, armaturnih mrež, žic, lesenih desk,... kar nepirjetno za iskanje in potem oblajanje. Ampak Luna je odlično opravila svoje delo in lepo preiskala cel kup. Pri tem se je nekoliko tudi porezala po zgornji sprednji nogi, kar sem ugotovila šele zvečer doma. Drugo motivacijo-pobeg sva naredili v halo, v omaro. Namen je bil mikrolokacija. Luna je lepo prešnofkala prostor in na koncu jo je vonj ponesel do omare. Super oblajanje in na koncu dolga igra z markerjem. Hvala Mojca!


Med markiranjem so sicer lepo skrbeli za naše želodčke, vednar se kljub temu nisem mogla upreti bližnjemu Mcdonaldsu. Tako da smo na poti iz ruševine šli še v mcdrajva se malo bolj najesti, potem pa na podelitev, kjer smo vsi sodelujoči dobili majce, prvi trije pa seveda pokale, medalje in nagrade sponzorjev. Super je bilo! Se vidimo drugo leto na 13. memorialu Boža Talana, mogoče bova celo tekmovali:)!

In še klik do še več slik:)!