Minuli vikend sva z Luno več ali manj preživeli v Ljubljani. V soboto poletnih 27 stopinj na Igu in popoldne na Krimskem poligonu, v nedeljo pa znosnih 19 na Šmartinski ruševini in pri nečaku v MednemJ.
V soboto smo nekateri člani ERP imeli predavanje na Igu z naslovom "Psihične značilnosti in doživljanja nesreč" (soočenje s poškodbami in smrtjo). Predaval nam je mag. Žarko Trušnovec (načelnik GRS Tolmin). Predavanje je bilo zelo zanimivo, sploh, ker nam je predavatelj teorijo ponazarjal na njegovih primerih iz prakse. Kot dolgoletni gorski reševalec ima ogromno izkušenj in zgodb o različnih reševalnih akcijah. Seznanili smo se s stresom in podrobneje o poškodbah in smrtjo ter kako se soočiti z njimi - največ štejejo pogovori med reševalci in da bremena akcij ne nosiš domov ampak jih razčistiš v krogu reševalcev.
S Tamaro sva imeli v planu, da po končanem predavanju narediva trening iskanja v ruševinski vasi na Igu, pa sva se odločili, da greva raje pogledati "novo" ruševino na Šmartinki, za katero sva izvedeli na reševalskem forumu. Ruševina je bila zelo mamljiva vendar, ker sva bili sami in nisva vedeli točno kje bi se dalo potrenirat, sva si rekli, da bova prišli sem kdaj drugič v večji zasedbi. Pa naju je pot popeljala do Krimskega poligona, kjer bodo v maju potekali izpiti - iskanje v gozdu, katerega se nameravava z Luno udeležiti. Poudarek sva dali na ovirah. Brez večjih problemov sva vse opravili.
V nedeljo zjutraj ob 7:30h sem se na hitro odločila da grem na trening iskanja k Jasni, potem pa še na obisk k nečaku v Ljubljano. Jasna je namreč taka dobra dušica, da je o stanju ruševine na Šmartinki poročala na reševalskem forumu. V Celje bi ta informacija sicer prišla bog ve kdaj, najbrž ko bi stal tam nov nakupovalni center;). Hvala Jasna, da deliš te informacije z ostalimi. Pridružila sem se pisani druščini in z Luno naredili eno rundo. Včasih so na tem območju stale dolge podolgovate hale, kjer smo tudi že trenirali in kjer sva z Luno uspešno opravili najin prvi reševalski izpit R1. Kljub recesiji v gradbeništvu so začeli podirati te podolgovate hale in na tem območju bodo najbrž zrasli nakupovalni centri ali stanovanjsko-poslovni objekti,... le kdo bi vedel. No, zdaj pa so tam zruški, kupi neprijetnega materiala od opek, manjših blokov, žic, lukenj, napol podrtih hal,... Mislim, da se večini društev pozna, da več ali manj treniramo v zapuščenih hišah in potem se na pravi ruševini zgodi, da je psu neprijetno hoditi po prevrnjenih blokih, skočiti v luknjo,.... Luna se je sicer zelo dobro gibala po kupu zruškov, ji pa niso dišale luknje - da bi notri skočila.
Najprej je iskala na kupu neprijetnega meteriala, kjer je bil marker v eni izmed lukenj. Kar dolgo je potrebovala, da ga je našla. Med njenim iskanjem se je veter polegel, ko pa je spet začelo rahlo pihati je dobila markerja v nos. Super, da je tudi na treningu malo dlje iskala, vesela pa tudi kako se je oddaljevala od mene. V luknjo ni skočila, oblajala ga je od zgoraj navzdol. Potem sva naredili motivacijo, da bi skočila v eno izmed ostalih lukenj. Ker je bil malo pretrd oreh zanjo, da bi skočila v cca 0,5 m globoko luknjo, smo zadevo poenostavili, da je skočila v luknjo globoko le 0,2 m. Hvala Jasni za super narejeno motivacijo, delo in sploh celoten trening, pa še za slikeJ!
Nekaj slikic iz treninga na Šmartinki v galeriji ŠKD Logatec - klik!
Prikaz objav z oznako SEMINAR VODNIKOV. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako SEMINAR VODNIKOV. Pokaži vse objave
ponedeljek, 11. april 2011
nedelja, 11. april 2010
Konec? Ali šele dober začetek?
Jeeeeeej, danes smo zaklučili z izpiti za vodnika reševalnega psa. Juhuhuuuu, pa je konec z vikendi v učilnicah in telovadnici na Igu:)!
Zbor na Igu je bil že ob 7:30h. Izpiti so bili sestavljeni iz 3 sklopov, in sicer iz prve pomoči ponesrečencu, ruševine, potresi in nevarnosti v gorah. Na voljo smo imeli 4 ure in pol, saj je vsak sklop, razen PVP, zajemal 50 vprašanj. Skupno je bilo torej približno 120 vprašanj, tako da je bilo časa ravno prav. Vmes smo hodili še dva in po dva na praktični del PVP. Za PVP sem sigurna, da sem naredila, saj nam je Marjanca že na praktičnem delu povedala rezultate. S Tamaro sva razturale na praktičnem delu, za kar se moram zahvaliti tudi naši pridni, bodoči zdravnici Ivi. Drugi sklopi, pa tudi niso bili tako težki, da se jih ne bi dalo narediti (rezultati bodo v torek).
Štiri Celjanke (Iva, Tamara, Barbara in jaz) smo uspešni zaključek proslavile s kosilom v Celjskem Kopru:)! Punce, hvala za 3 mesečno super družbo, prevozu, za skupno ponavljanje in učenje, predvsem pa dobro voljo! Bilo je nepozabno!!
In kaj nas čaka zdaj? Ni konec, zdaj se bo šele začelo zares.. na vrsti smo mi in naši psi; izpiti, vaje, akcije,... komaj čakam:)!
Zbor na Igu je bil že ob 7:30h. Izpiti so bili sestavljeni iz 3 sklopov, in sicer iz prve pomoči ponesrečencu, ruševine, potresi in nevarnosti v gorah. Na voljo smo imeli 4 ure in pol, saj je vsak sklop, razen PVP, zajemal 50 vprašanj. Skupno je bilo torej približno 120 vprašanj, tako da je bilo časa ravno prav. Vmes smo hodili še dva in po dva na praktični del PVP. Za PVP sem sigurna, da sem naredila, saj nam je Marjanca že na praktičnem delu povedala rezultate. S Tamaro sva razturale na praktičnem delu, za kar se moram zahvaliti tudi naši pridni, bodoči zdravnici Ivi. Drugi sklopi, pa tudi niso bili tako težki, da se jih ne bi dalo narediti (rezultati bodo v torek).
Štiri Celjanke (Iva, Tamara, Barbara in jaz) smo uspešni zaključek proslavile s kosilom v Celjskem Kopru:)! Punce, hvala za 3 mesečno super družbo, prevozu, za skupno ponavljanje in učenje, predvsem pa dobro voljo! Bilo je nepozabno!!
In kaj nas čaka zdaj? Ni konec, zdaj se bo šele začelo zares.. na vrsti smo mi in naši psi; izpiti, vaje, akcije,... komaj čakam:)!
nedelja, 28. marec 2010
Izpiti
Pa je za nami prvi uspešen vikend izpitov za vodnike reševalnih psov. Je že res, da smo naredili helikoptersko preizkušnjo in ZARE (radijske postaje) mimogrede med predavanji, zdaj pa je šlo malo bolj zares, z malo več treme in "piflanja";).
V soboto smo imeli izpit iz prve pomoči psu in vrvne tehnike. Celjanke smo imele uro za vrvno tehniko šele ob 11:30h, tako da smo v miru odpisale izpit iz prve pomoči psu. Izpit ni bil ne vem kako zahteven, si si pa moral stvari prebrat in se malo poglobiti vanje. Kaj kmalu smo imele tudi praktični del, ki sem ga izvajala skupaj s Tamaro. Več ali manj sva se odlično odrezali, le anatomija psa nama je malo škripala. Pa zdaj toliko več veva. Je že res, da se tudi na izpitu naučiš marsikaj novega in prav je tako.
Nato smo imeli še vrvno tehniko, pri kateri pa so naši srčki malo bolj bili. Pogledale smo si, kako so vse skupaj opravili naši predhodniki in dobro naštudirale celotno situacijo. Najprej smo se morali z prsno in nožo prižemo povzpeti do prvega nadstropja, se varovati na vrvni ograji in prehoditi cca 5m vodoravno na zunanji strani balkona, do lojtre, ki je vodila v drugo nadstropje. Vse skozi si se moral pravilno varovati s popkovino, na lojtri pa s pomožno vrvico, ki je bila s prusiko vozljem privezana na vertikalno vrvno ograjo. Na vrhu pa sta nas pričakala Volontar in Igor z "logičnimi" vprašanji o uporabi vozljev in štrikov. Nato pa le še spust z desonderjem na varna, trda tla. Izpite smo opravili vsi, ki smo do tal prišli:)!
Naslednji dan nas je čakal še izpit iz orientacije, ki jo je vodil Mirč oz po reševalsko Skavt. Dobili smo se v peskokopu pri Nakljem, na poligonu. Najprej smo dobili dve točki, ki smo jih narisali na karto v merilu 1:25.000, nista bili ne vem kako zahtevni. Nato pa nam je Mirč vrisal novi dve točki, ki pa ju je bilo treba poiskati. Teren je bil kar težek in tudi točke niso bile ne vem kako lahke. Ampak jaz sem v koraku s časom in sem si pomagala z GPSom. Ti dve točki, ki sem ju dobila, sem pretvorila v gauss-krugerjevae koordinate, jih vtipkala v gps in iskanje točk je bilo veliko lažja. Prvo točko sem kljub temu nekaj časa iskala, saj je bila kar na eni (bedni) smreki. Bila sem na pravi lokaciji, vendar katera smreka je prava, gps ima +/- 5 m radija, ampak je šlo. Po drugi najdeni točki sem se vrnila na izhodiše, kjer nas je čakala pivska klobasica in pivo. Za zaključek pa še en test v zvezi z orientacijo. Izpit sem naredila, s koliko niti ne vem, niti ni pomembno, samo da je.
Čez 14 dni nas čakajo še izpiti iz prve pomoči ponesrečencu, teorija o poznavanju nevarnosti v gorah in poznavanje nevarnosti v ruševini, potem pa bomo pripravljeni na izpite z našimi psi. To bo še pestro in zanimivo, volje nam pa vsekakor ne manjka:)!
V soboto smo imeli izpit iz prve pomoči psu in vrvne tehnike. Celjanke smo imele uro za vrvno tehniko šele ob 11:30h, tako da smo v miru odpisale izpit iz prve pomoči psu. Izpit ni bil ne vem kako zahteven, si si pa moral stvari prebrat in se malo poglobiti vanje. Kaj kmalu smo imele tudi praktični del, ki sem ga izvajala skupaj s Tamaro. Več ali manj sva se odlično odrezali, le anatomija psa nama je malo škripala. Pa zdaj toliko več veva. Je že res, da se tudi na izpitu naučiš marsikaj novega in prav je tako.
Nato smo imeli še vrvno tehniko, pri kateri pa so naši srčki malo bolj bili. Pogledale smo si, kako so vse skupaj opravili naši predhodniki in dobro naštudirale celotno situacijo. Najprej smo se morali z prsno in nožo prižemo povzpeti do prvega nadstropja, se varovati na vrvni ograji in prehoditi cca 5m vodoravno na zunanji strani balkona, do lojtre, ki je vodila v drugo nadstropje. Vse skozi si se moral pravilno varovati s popkovino, na lojtri pa s pomožno vrvico, ki je bila s prusiko vozljem privezana na vertikalno vrvno ograjo. Na vrhu pa sta nas pričakala Volontar in Igor z "logičnimi" vprašanji o uporabi vozljev in štrikov. Nato pa le še spust z desonderjem na varna, trda tla. Izpite smo opravili vsi, ki smo do tal prišli:)!
Naslednji dan nas je čakal še izpit iz orientacije, ki jo je vodil Mirč oz po reševalsko Skavt. Dobili smo se v peskokopu pri Nakljem, na poligonu. Najprej smo dobili dve točki, ki smo jih narisali na karto v merilu 1:25.000, nista bili ne vem kako zahtevni. Nato pa nam je Mirč vrisal novi dve točki, ki pa ju je bilo treba poiskati. Teren je bil kar težek in tudi točke niso bile ne vem kako lahke. Ampak jaz sem v koraku s časom in sem si pomagala z GPSom. Ti dve točki, ki sem ju dobila, sem pretvorila v gauss-krugerjevae koordinate, jih vtipkala v gps in iskanje točk je bilo veliko lažja. Prvo točko sem kljub temu nekaj časa iskala, saj je bila kar na eni (bedni) smreki. Bila sem na pravi lokaciji, vendar katera smreka je prava, gps ima +/- 5 m radija, ampak je šlo. Po drugi najdeni točki sem se vrnila na izhodiše, kjer nas je čakala pivska klobasica in pivo. Za zaključek pa še en test v zvezi z orientacijo. Izpit sem naredila, s koliko niti ne vem, niti ni pomembno, samo da je.
Čez 14 dni nas čakajo še izpiti iz prve pomoči ponesrečencu, teorija o poznavanju nevarnosti v gorah in poznavanje nevarnosti v ruševini, potem pa bomo pripravljeni na izpite z našimi psi. To bo še pestro in zanimivo, volje nam pa vsekakor ne manjka:)!
ponedeljek, 22. marec 2010
Vrvna tehnika & orientacija
V nedeljo, 21.3.2010, je minil prav poseben in s polno energijo nabit dan, za mene in Luno. Kaj se je dogajalo? Uu, marsikaj, od poslušnosti, do spusta po žičnici, do dolgega orientacijskega sprehoda čez drn in strn.
Zjutraj sva šli same malo potrenirati na poligon. Delali sva ovire in poslušnost, vse skupaj ni trajalo več kot pol ure. Luna se je odrezala dobro, le priboljški, ki so ostali na poligonu od male šole, so ji zelo dišali in jih je seveda sproti pobirala.
Potem sva šli domov, vzeli nahrbtnik za vrvno tehniko, šli še s puncami na kavo, potem pa proti Turncu pod Šmarno goro. Ker ima Barbara, ki je vozila, velik boks za svojo dondico, je bilo dovolj prostora, da sta se v boksu skupaj peljali Tia in Luna. Na poti sta se igrali, ležali ena na drugi,... dogajalo jima je na polno.
Po sprostitvi psov in kratkem pobegu v gozd, smo hitro šle na pot proti Celju, kjer nas je v Šmartnem v Rožni dolini čakala orientacija, ki jo je organiziral naš predcednik društva, Miloš. Skupaj sva hodili s Tamaro in Tijo. Seveda je pot bila zabavna in prvi dve točki nama nista delali nobenih težav. Umes sva si vzele čas tudi za slikanje najinih lepotičk, kopanje v ribniku, lulanje,... Potem pa smo se preveč sprostile, verjetno je tudi utrujenost naredila svoje in sva s tretjo točko imeli nekaj težav. Ker sva imeli več sreče kot pameti, sva naposled le našli tudi to točko. Dan se je zaključil ob skodelici čaja in soka.
,
Zjutraj sva šli same malo potrenirati na poligon. Delali sva ovire in poslušnost, vse skupaj ni trajalo več kot pol ure. Luna se je odrezala dobro, le priboljški, ki so ostali na poligonu od male šole, so ji zelo dišali in jih je seveda sproti pobirala.
Potem sva šli domov, vzeli nahrbtnik za vrvno tehniko, šli še s puncami na kavo, potem pa proti Turncu pod Šmarno goro. Ker ima Barbara, ki je vozila, velik boks za svojo dondico, je bilo dovolj prostora, da sta se v boksu skupaj peljali Tia in Luna. Na poti sta se igrali, ležali ena na drugi,... dogajalo jima je na polno.
V Turncu je vse skupaj potekalo zelo hitro, saj je med skupinami prihajalo do zamud, pa tudi vreme nam ni bilo ravno naklonjeno. Ni deževalo, se je pa nekaj pripravljalo tam zgoraj, pa smo hiteli, da bi še ostale skupine za nami, nalogo opravile na suhem. Ponovili smo teorijo, si pogledali, kako je žičnica postavljena, kako je poskrbljeno za varnost in že smo bili pripravljeni na spust. Mislile smo, da se bomo spustile 2x, enkrat same, drugič s psom, pa smo vse skupaj opravili le enkrat. Luna se je spet odlično odrezala, kljub temu, da je med pripravami na spust bilo kar nekaj živčnosti zaradi hitenja, pa še Gina je bila v bližini, s katero se je hotela igrati.
Po sprostitvi psov in kratkem pobegu v gozd, smo hitro šle na pot proti Celju, kjer nas je v Šmartnem v Rožni dolini čakala orientacija, ki jo je organiziral naš predcednik društva, Miloš. Skupaj sva hodili s Tamaro in Tijo. Seveda je pot bila zabavna in prvi dve točki nama nista delali nobenih težav. Umes sva si vzele čas tudi za slikanje najinih lepotičk, kopanje v ribniku, lulanje,... Potem pa smo se preveč sprostile, verjetno je tudi utrujenost naredila svoje in sva s tretjo točko imeli nekaj težav. Ker sva imeli več sreče kot pameti, sva naposled le našli tudi to točko. Dan se je zaključil ob skodelici čaja in soka.
,
Spet je minil en super pasji dan! Hvala vsem, ki ste bili z nama, za prevoz, organizacijo in super družbo!
Pa hvala Tamari in Marjeti za super slike! Klik do slik
nedelja, 14. marec 2010
Helikopterska vaja
Pa je prišla težko pričakovana nedelja, 14.3.2010, ko nas je čakala helikopterska vaja na Brniku, katere smo se vsi zelo veselili. Lune nisem videla cel teden (s Tomažem sva uživala na bordanju v Franciji) in kljub trem uram spanja, je bil tale dan nepozaben. Luna pa mi je še enkrat več dokazala, da je iz pravega testa za bodočo reševalko. Neustrašna in vedno pripravljena na akcijo!
Nisem vedela, kako bo odreagirala na helikopter (predvsem vklopljen in leteč), tako da me je spet malo presenetila. Sicer nisem pričakovala ne vem kakih zapletov, si pa nisem mislila, da ji bo taka žurka in da bo brez najmanjšega upiranja šla na helikopter. Za povrhu pa je v samem poletu uživala, gledala skozi okno in na koncu se je celo sproščeno ulegla (je mislila, da bo čas za malo počitka, pa se je zmotila).
Dobili smo se na Brniku, kjer je potekala vaja. Najprej so nam prijazni možje-vojaški piloti, kopiloti, gorski reševalci... še enkrat teoretično in praktično pokazali, kako se vztopa in iztopa iz oziroma v helikopter, kako se s popkovino pripneš na varnostno ograjo v helikopterju, kam gledaš, kako in kam daš psa,.. kup enih informacij, ki pa jih je potem, ko helikopter deluje kar stresno izvesti. Poskrbeti moraš zase, za svojo varnost, za povrhu pa še skrbeti za psa. Sliši se lahko, pa ni tako. Amapk smo vsi preživeli in vajo opravli odlično.
luna & me
Nisem vedela, kako bo odreagirala na helikopter (predvsem vklopljen in leteč), tako da me je spet malo presenetila. Sicer nisem pričakovala ne vem kakih zapletov, si pa nisem mislila, da ji bo taka žurka in da bo brez najmanjšega upiranja šla na helikopter. Za povrhu pa je v samem poletu uživala, gledala skozi okno in na koncu se je celo sproščeno ulegla (je mislila, da bo čas za malo počitka, pa se je zmotila).
Dobili smo se na Brniku, kjer je potekala vaja. Najprej so nam prijazni možje-vojaški piloti, kopiloti, gorski reševalci... še enkrat teoretično in praktično pokazali, kako se vztopa in iztopa iz oziroma v helikopter, kako se s popkovino pripneš na varnostno ograjo v helikopterju, kam gledaš, kako in kam daš psa,.. kup enih informacij, ki pa jih je potem, ko helikopter deluje kar stresno izvesti. Poskrbeti moraš zase, za svojo varnost, za povrhu pa še skrbeti za psa. Sliši se lahko, pa ni tako. Amapk smo vsi preživeli in vajo opravli odlično.
drvimo proti helikopterju
Najprej smo se razdelili v pare. Midve sva bili v paru z Ivo in Juno. Najprej smo se vkrcali in izkrcali v helikopter, ko le ta ni bil prižgan. Vse je potekalo kot po maslu, nobenih problemov, šli sva pred Juno in Ivo. Ko sva prišli do helikopterja, sem jo za ziher kar sama dala vanj, saj je vstop za psa kar težak. Naslednjič je bil helikoper prižgan. Pihalo je in pihalo od njega. In kaj naredi moja baba?, z vso strastjo vklopi smrček in vohlja v smeri proti helikopterju, braz kančka strahu. Ker sva se z Ivo zmenili, da gre to pot ona pred nama, je Luna kar zdivjala proti helikopterju, ko sva šli za njima. In na moje veliko presenečenje, je Luna kar sama skočila v helikopter, kdo bi si mislil. Tudi z iztopom ni imela problema. Super, samo polet naju je še čakal :). Ker pa je bil ta helikopter na "dežursvu", je šel na nujno intervencijo proti Mojstrani. Tako da smo se malo načakali, vendar v dobri družbi čas hitro mineva... Smo bili pa potem toliko bolj poplačani, ko smo se peljali na drugi konec letališča, šli dol iz helikopterja počakali, da je prišel nazaj in še polet nazaj na izhodišče. Luna se je spet odlično odrezala. Enkrat je sama skočila na helikopter, drugič sem ji pomagala, vendar se nikoli ni upirala. Na helikopterju ji je bilo zanimivo, tudi lupčke je hotela dati posadki, pa jih zaradi nagobčnika ni mogla:). Tudi meni je bil polet zanimiv, a žal prekratek.
Za konec pa še misel naše Eve, s katero se popolnoma strinjam... kljub temu, da vsi psi doživljajo ob taki vaji takšen ali drugačen stres, pa se krepi zaupanje med vodnikom in njegovim psom.
Za konec pa še misel naše Eve, s katero se popolnoma strinjam... kljub temu, da vsi psi doživljajo ob taki vaji takšen ali drugačen stres, pa se krepi zaupanje med vodnikom in njegovim psom.
Luna v družbih dveh borderjev
ponedeljek, 22. februar 2010
GOTENICA
Pretekli vikend, smo se v okviru seminarja za vodnika reševalnega psa odpravili v Gotenico, da bi se naučili orientacije. Štiri punce smo se (kot vedno) napakirale v avto in se odpravile v nezanano. Celotna pot je bila zelo zabavna in poučna, saj smo med drugim obnovile znanje o rojstnih krajih Trubarja (Rašica) in Levstika (Dolenje Retje pri Velikih Laščah). Gotenica je mala vas, kjer se usposabljajo policisti. Izgleda kot bi prebivalce Gotenice izselili, zapuščene hiše, kmetije,.. pa zaupali policistom. No, to se je bojda res zgodilo v daljni preteklosti. Poleg nas začetnikov, so bili v Gotenici tudi "stari reševalski mački" oziroma SIPovci, ki so Gotenico izkoristili za dvodnevno vajo. Mi pa žal nismo smeli imeti psov.
Na moje veliko presenečenje sem v bifeju pred predavanji spoznala, da nas bo orientacijo vodil Mirč iz našega faxa (NTF). Reševalci mu pravijo Skavt.
Mirč - Skavt
Na moje veliko presenečenje sem v bifeju pred predavanji spoznala, da nas bo orientacijo vodil Mirč iz našega faxa (NTF). Reševalci mu pravijo Skavt.
Mirč - Skavt
Na uvodnih predavanjih nam je Alojz Sadič-višji policijski inšpektor predaval o iskanju oseb iz policijskega vidika. Nauk predavanj - vodnike reševalnih psov premalo uporabljajo oziroma so o pogrešanih osebah obveščeni med zadnjimi. Potem je imel tudi Mirč en del predavanj, ki smo jih kaj hitro zaključili. Naslednji dan pa spet.. ob 8 uri zjutraj že prva predavanja, spoznavanje kart, risanje točk na kartah,..
zagreti za delo
Po kosilu smo se v snežnem metežu odpravili na teren "iskat podano točko". Prehodili smo cca 10 km po dolgem in počez. Brez posebnih težav smo našli točko, bravo mi:). Na koncu pa so nas, 3 km pred Gotenico, na naše veliko veselje prišli iskat SIPovci s kombiji - hvala bogu, saj smo se res nahodili.
Medtem ko smo se mi orientirali, so SIPovci delali iskanje "trupel". Vodnica iz sosednje Hrvaške je pripeljala nekaj razpadajočih delov človeka. Pse so na specifični način želeli pripraviti do tega, da lajajo tudi na ta vonj. Kot so nam povedali, je psom ta vonj precej neprijeten in se obnašajo precej drugače, kot ob živem človeku. Vsekakor zanimiva izkušnja, upam da je bomo nekega lepega dne doživeli tudi mi:).
Zvečer smo imeli še ponovitev prve pomoči ponesrečencu, potem pa "žur do jutranjih ur". Na "žuru" se je marsikaj spilo, spoznala sem nove ljudi, seveda so bile teme čvekov več ali manj reševalske. Dobila sem tudi nekaj novih nasvetov glede iskanja oziroma samih reševalskih izpitov.
V nedeljo nas je čakala "šajba" in prava zimska pravljica. Tudi ta dan smo ob 8h začeli s predavanji, oziroma smo dobili podatke o novi točki in se odpravili na teren jo iskat. Pot in vreme sta bila fantastična, le naše pse smo pogrešali. Nam je pa družbo delala Nola!
gazenje po celcu
Na koncu je na podani točki sledilo bombandiranje s kepami. Bodoči reševalci smo v srcu še vedno otroci, hehehe...
Minil je super vikend, naučili smo se marsikaj novega, predvsem pa je bila družba super the best.
Tamara, Iva in Barbara super ste, hvala za družbo, prevoz, vodo,... :)
torek, 9. februar 2010
VRVNA TEHNIKA
Pri vrvni tehniki pletemo in se obešamo. Nekaj slikc...
naš inštruktor Klemen Volontar
uporaba desonderja "hovawarti"
Tamara & Barbara se obešata.. desonder je zakon :)
mater nas je velik :D
četrtek, 4. februar 2010
PRVA POMOČ PSU
Mislim, da smo pri seminarjih že na polovici predavanj. Le vrvna tehnika malo zaostaja, saj smo jo do sedaj imeli le 2x. Več ali manj so teme zelo zanimive, najbolj zanimivo pa je bilo na predavanju o prvi pomoči psu. Katja nam je najprej predavala o teoriji povijanja, oživljanja, o znakih bolezni, šoka... pa čisto "osnovne" - normalna temperatura psa (38 do 39 stopinj), kje ga merimo (v ritki), srčni utrip (60 do 160 udarcev odrasli psi), kje ga merimo (stegenska arterija),... Na koncu pa smo imeli še praktični del. Naši "ančki" sta bila labradorca Car in Minny, na našo srečo sta bil precej potrpežljiva in mirna. Na Minny smo probali kje se meri srčni utrip, kako psa podreti na tla, kako se ga nosi na ramenih,... Carju pa smo povili tačko, uhelj in oko. Vse skupaj ni izgledalo estetsko, pa tudi Car ni ne vem kako užival med našim "zdravljenjem". Približno vemo, kako moramo povezati različne dele telesa, vaja pa dela mojstra. Tudi naše pse moramo naučiti mirnosti in na tem delava z Luno. Za začetek sem jo začela privajati na nagobčnik, ki nama bo prav prišel tudi na helikopterski vaji. Gre nama presenetljivo dobro in tu je dokaz :)
ponedeljek, 11. januar 2010
Seminar vodnikov reševalnih psov
Pa so se nam začela, predavanja za vodnika reševalnega psa. Kaj to pomeni? Da me do marca za vikende ne bo doma, ampak bom na izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu. Teme so zelo zanimive, spoznali se bomo z vrvno tehniko; prvo pomoč psu, ponesrečencu; vrsto, nevarnosti in označevanje ruševin; psihofizičnimi lastnosti psov; nevarnostmi v gorah in plazovi; orientacijo in topografijo,... in za poslastico polet s helikopterjem, z Lunico seveda:)!
V soboto smo že spoznali gospoda Gerbca, ki nam je predaval o zgodovini reševanja, izvoru psa in pasemskemu razlikovanju, kako pes dojame okolje. V nedeljo pa smo že imeli prve ure vrvne tehnike. Kaj smo počeli? Pletli vozle, kaj pa drugega:)!
Bil je super vikend. Komaj čakam na nadaljevanje, malo bo naporno, ampak bomo vzdržali. Iz našega društva nas je kar 8 in smo super družba!!
V soboto smo že spoznali gospoda Gerbca, ki nam je predaval o zgodovini reševanja, izvoru psa in pasemskemu razlikovanju, kako pes dojame okolje. V nedeljo pa smo že imeli prve ure vrvne tehnike. Kaj smo počeli? Pletli vozle, kaj pa drugega:)!
Bil je super vikend. Komaj čakam na nadaljevanje, malo bo naporno, ampak bomo vzdržali. Iz našega društva nas je kar 8 in smo super družba!!
Naročite se na:
Objave (Atom)