Helikopterska vaja

Pa je prišla težko pričakovana nedelja, 14.3.2010, ko nas je čakala helikopterska vaja na Brniku, katere smo se vsi zelo veselili. Lune nisem videla cel teden (s Tomažem sva uživala na bordanju v Franciji) in kljub trem uram spanja, je bil tale dan nepozaben. Luna pa mi je še enkrat več dokazala, da je iz pravega testa za bodočo reševalko. Neustrašna in vedno pripravljena na akcijo!

luna & me

Nisem vedela, kako bo odreagirala na helikopter (predvsem vklopljen in leteč), tako da me je spet malo presenetila. Sicer nisem pričakovala ne vem kakih zapletov, si pa nisem mislila, da ji bo taka žurka in da bo brez najmanjšega upiranja šla na helikopter. Za povrhu pa je v samem poletu uživala, gledala skozi okno in na koncu se je celo sproščeno ulegla (je mislila, da bo čas za malo počitka, pa se je zmotila).
Dobili smo se na Brniku, kjer je potekala vaja. Najprej so nam prijazni možje-vojaški piloti, kopiloti, gorski reševalci... še enkrat teoretično in praktično pokazali, kako se vztopa in iztopa iz oziroma v helikopter, kako se s popkovino pripneš na varnostno ograjo v helikopterju, kam gledaš, kako in kam daš psa,.. kup enih informacij, ki pa jih je potem, ko helikopter deluje kar stresno izvesti. Poskrbeti moraš zase, za svojo varnost, za povrhu pa še skrbeti za psa. Sliši se lahko, pa ni tako. Amapk smo vsi preživeli in vajo opravli odlično.

drvimo proti helikopterju

Najprej smo se razdelili v pare. Midve sva bili v paru z Ivo in Juno. Najprej smo se vkrcali in izkrcali v helikopter, ko le ta ni bil prižgan. Vse je potekalo kot po maslu, nobenih problemov, šli sva pred Juno in Ivo. Ko sva prišli do helikopterja, sem jo za ziher kar sama dala vanj, saj je vstop za psa kar težak. Naslednjič je bil helikoper prižgan. Pihalo je in pihalo od njega. In kaj naredi moja baba?, z vso strastjo vklopi smrček in vohlja v smeri proti helikopterju, braz kančka strahu. Ker sva se z Ivo zmenili, da gre to pot ona pred nama, je Luna kar zdivjala proti helikopterju, ko sva šli za njima. In na moje veliko presenečenje, je Luna kar sama skočila v helikopter, kdo bi si mislil. Tudi z iztopom ni imela problema. Super, samo polet naju je še čakal :). Ker pa je bil ta helikopter na "dežursvu", je šel na nujno intervencijo proti Mojstrani. Tako da smo se malo načakali, vendar v dobri družbi čas hitro mineva... Smo bili pa potem toliko bolj poplačani, ko smo se peljali na drugi konec letališča, šli dol iz helikopterja počakali, da je prišel nazaj in še polet nazaj na izhodišče. Luna se je spet odlično odrezala. Enkrat je sama skočila na helikopter, drugič sem ji pomagala, vendar se nikoli ni upirala. Na helikopterju ji je bilo zanimivo, tudi lupčke je hotela dati posadki, pa jih zaradi nagobčnika ni mogla:). Tudi meni je bil polet zanimiv, a žal prekratek.

Za konec pa še misel naše Eve, s katero se popolnoma strinjam... kljub temu, da vsi psi doživljajo ob taki vaji takšen ali drugačen stres, pa se krepi zaupanje med vodnikom in njegovim psom.

Luna v družbih dveh borderjev

polet

Klik do slik
hvala fotografu :)