Usoda

Kako sva z Luno prišli med reševalce? Po pravici povedano čisto po naključju, oziroma verjamem v usodo, tako da mislim, da nama je tole reševalstvo usojeno. Preveč je bilo "naključij". Od tega, da Lune iz legla ni nihče vzel, ker je bila tako živahna in divja, da je ostala zadnja (namenjena meni, seveda), do tega, kako sva sploh priši na naš poligon in še cel kup drugih stavri! O sanjah o čokoladni labradorki Luni pa kdaj drugič.

Ko je bila Luna stara 6 mesecev, sem se odločila, da greva v pasjo šolo. Prej se mi ni zdelo niti potrebno, da greva (trapa jaz). Pa sva se peš  napotili proti poligonu. Naj povem, da sva nameravali iti na tistega čez avtocesto, kjer je kinološko društvo Celje, pa sem na poti do tja, pred nadvozom čez AC, videla smerokazno tablo s psom. "Hmmm, mah grem pogledat kaj tukaj dogaja", sem si mislila. Ravno takrat so imeli reševalci trening poslušnosti, oziroma so že zaključevali. Pa so se mi zdeli tak fajn, da sem naju kar vpisala v tečaj, ne da bi sploh šla povohat kaj se dogaja onkraj AC. V planu je bila mala šola, ampak so naju dali kar v osnovni tečaj. V skupini nas je bilo malo, na koncu vsega skupaj 5. Bili smo fajn skupina, tudi čez inštruktorja nimam pripomb. Vse skozi nas je malo "rajcal" z reševanjem. Jaz pa sem na začetku še malo oklevala, predvsem zaradi Lune nisem hotela imeti prevelikih pričakovanj - kaj pa če Luni ne bo do tega, meni... Ja, pa ja, moja velika zmota! Že med treningi poslušnosti smo včasih (tudi ne vedoč) pripravljali pse na reševanje. Nama je bilo zanimivo, ker je vedno nekaj dogajalo, predvsem pa nikoli ni bilo dolgčas. Za povrhu pa sva z Luno uživali v delu, druga z drugo.

Nekega dne pa smo dobili čisto pravo povabilo na trening iskanja. Šli smo kar vsi, ki smo hodili na tečaj. Dobili smo se v gozdu v Šmarjeti. Malo je bilo tiste pozitivne nervoze in pričaovanja, kaj bomo delali, kako bo šlo Luni, meni, drugim...? Seveda je vse skupaj izpadlo fenomenalno, ampak še vseeno nisem bila 100%, da je to nekaj za naju. Bog ve zakaj, najbrž se nisem hotla prehitro in brezglavo navdušiti. Sem se pa držala mojega reka: "GO WITH THE FLOW". Pa sva šli še na nekaj treningov, bilo je vedno bolj zanimivo, spoh ko smo delali v ruševini. Gozd nama še zdaj ne diši ne vem kako. Pika na i pa je bil tudi naš klubski lavinski tečaj v Logarski dolini maja 2009, takrat sem si že rekla uuu tu pa naju vidim! Vedno bolj pogosto sva hodili na treninge. Na letni tabor v Varpolje sva mislili iti, pa je žal, za naju padel v vodo. O vzrokih ne bom pisala, grem pa definitivno letos, nič naju ne bo ustavilo.

 Logarska, maj 2009 (klik do slik)

Največji pečat v najinih začetkih reševanja pa je pustil trening v Zagrebu oziroma v njegovi daljni okolici, 11.oktobra 2009. Se mi zdi, da se je takrat Luni res odprlo, meni pa tudi:). Hvala vsem, ki ste bili takrat z nama, naju povabili na trening in delali z nama. Od tega dne sanjam o izpitih, vajah, čisto pravih akcijah,...

utrinki iz treninga v Zagrebu (klik do slik)