Petriček

Včeraj smo se prvič dobili na Petričku, da bi iskali v gozdu. Petriček je grič, ki se vzpenja ob strugi Savinje, zahodno od Celja. Do njega vodi več poti iz Celja in sicer se nanj lahko vzpnete od Mestnega parka, preko Mestnega gozda do Anskega vrha in naprej do Petrička. Do njega pa se lahko pride kar z avtomobilom. Za nameček pa lahko še psa skopate v Savinji, ki je sicer te dni bolj deroča.

Petriček pa ima tudi zelo pestro povojno zgodovino in sicer so poznane pretreslive zgodbe otrok s Petrička. Otroke so odvzeli staršem v povojnem taborišču na Teharjah, starše umorili, otroke pa odpeljali v zapuščeno gostilno Petriček. Več v klik.
Petriček pa je bil v prejšnjem desetletju znan tudi po številnih žurih, koncertih, prvomajskih piknikih, raznovrstnih športnih igrah,... Zdaj pa tamkajšnja gostilna propada, tudi igrišče je zapuščeno. Vendar bomo zdaj tam imeli treninge iskanja v gozdu, mi:), propadajoča gostilna ni varna za iskanje v ruševini.

Z Luno sva spet delali na usmerjanju v gozdu. Je že viden napredek:)! Delali sva brez motivacije, od izhodišča je imela levo (vzhodno) in desno (zahodno) oba markerja, ki sta bila od izhodišča oddaljena okoli 40 m ali več. Luno sem usmirila najprej desno, vendar je pihalo iz leve proti desni in je takoj imela v nosu markerja na levi strani. Ko je že hotela iti mimo mene, proti njemu, sem jo usmerila nazaj v desno in tokrat je zdrvela, šprint proti markerju. Pri njem je dobila le kos hrane, da sem jo lahko medtem ko je tekla proti meni, usmerila k drugemu markerju (igrača ji je prevelik žur). Mater je laufala, kot en zajec:). Drugi marker se je med njenim lajžem iz sedečega položaja počasi ulegel in jo potem nagradil z igračo. To je nekakšen prehod, ker še nisva delali na ležeče markerje. Imava pa spet en problem, trave hvala bogu ne je več, tala pa poljubčke. Pride do markerja, se malo nadiha, da enga lupčka in potem začne lajat. To bova začeli počasi odpravljati. Kako? Hmmm, najprej najbrž tako, da bo marker probal imeti skrit obraz, če pa ne bo šlo, pa s kako "špricolo" vode, bomo videli. Sem slišala, da imajo take "probleme" številni prinašalci. Jah, kaj češ, ko pa imajo taaakooo zeelooo radi ljudi:)!
Naslednje iskanje sva spet naredili prvič brez motivacije, s tem da sem jo usmerila najprej v desno, kjer ni bilo markerja. Super je šla v pravi smeri in spet laufala kot en zajec. Ko je preiskala tisti del, sem jo poklicala k sebi in ko se mi je malo približala, sem jo poslala v levo. Marker je bil na levi, vendar kar višje gor po potki in hribu (cca 20 m). A ker je spet pihalo iz leve porti desni, iz vrha hriba navzdol, ga je imela takoj v nosu. Sicer sem jo mislila usmeriti še 1x desno in potem še 1x levo. Ampak vremenskim razmeram na terenu se ne sme kljubovati;). Sledil je še pobeg markerja naprej, v isti smeri. Super delo je opravila, ponosna jaz:)!

Ob 19:30h pa je sledil še trening poslušnosti po programu BBH. Jao, če bo Lunica moja delala tako kot je včeraj, bi bilo fantastično. S Tamaro sva se zmenili, da bova na izpitu delali skupaj v paru. Pa sva to sprobali. Prvi sta delali Tamara&Tia, mi2 pa sva odlagali. Super je odležala, moja baba:). Mislim, da sploh ni vedela, da je na povodcu, juhuhuu. Pa tudi Tia&Tamara je nista zanimali. Super, ko bi le tako bilo tudi v soboto na izpitu. Potem sva delali poslušnost še mi2. Super nama je šlo! Na začetku sicer malo prehiteva v "poleg" položaju, ampak je potem bolje, ko se malo umiri in ni več tako naspidirana. V skupini je že tudi bolje, ljudi pogleda, vendar jih ne gre pozdravit! Brez težav dela tudi vaje v gibanju, ju ne zamenjuje. Vendar na izpitu nikoli ne veš, kaj bo šlo narobe. Itak pa sem optimist in komaj čakam, da v soboto z Luno pokaževa kaj znava:D.