V soboto sva se z Luno pridružili nečaku Maticu, moji sestri, Gašperju in ostalim njihovim prijateljem na sankanju iz Ljubelja. Najprej je bilo sicer v planu sankanje iz Koče pod Storžičem, vendar so se zaradi vremenskih razmer (več sonca, ki smo ga potem res imeli) odločili, da jo mahnemo do Planinske koče na Ljubelju (1369 m). Otroci stari med 3 in 4 let so na momente ker težko hodili v hrib, tako da smo na štart sankanja prišli po dveh urah hoje. Ni čudno, ko pa je veljal prelaz Ljubelj za bolj strm cestni prelaz na celotnem območju Alp (zdaj je cesta zaprta), saj je naklon na gorenjski strani povprečno 14 %, na nekatreih mestih pa celo 32 %. Nekje na pol poti do vrha je sledila tudi malica, da je otoke malo dvignila, sicer pa so si jo več kot zaslužili. Naju to počasno gibanje ni motilo, saj je bilo obilo smeha na račun otrok in Lune. Ko smo prišli na vrh prelaza, je bilo potrebno spet jesti, saj smo na vrh prišli v času kosila, nato pa s polnimi želodci spust v dolino. Waaaaaaaaaa noro je bilo!!!. Luna je najprej malo skakala vame (ne vem kaj ji dogaja, ko vidi premikajočo mene), no potem pa je lepo tekla ob meni in se tudi sama zabavala, ko sva drveli po hribu navzdol.
Tule je še kratek filmček, kako smo hodili navzdor, za spust je zmanjkalo baterije na GO Pro kameri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar