Vaja OE 3. skupine

V letošnjem "reševalskem koledarju" je bila sobota, 23.3.2013 rezervirana za vajo Območne enote 3. skupine  za Štajersko regijo, Posavje, Zasavje, Dolenjsko in Pomurje, ki jo je organiziralo naše društvo. Vaje so se poleg nas Celjanov udeležili še dva člana iz Zagorja, dva iz Zgornje Savinjske doline, dva Dolenca in Pomurec s psom sledarjem. Sama vaja je potekala v okolici Šmartinskega jezera. Na tamkajšnjem parkirišču smo postavili bazo in se razdelili v dve skupini. Medtem ko je ena skupina iskala v strelcih (po treku v GPSu), je druga delala orientacijo. 

Malo me je zmotilo, da se toliko ljudi boji orientacije in pravi, da je ne zna. Jah, zato pa so take vaje, da znanje obudimo in ga na novo naložimo. Tisti, ki jo malo bolj obvladamo, smo jo z veseljem razložili ostalim na tak način, da so sami risali in preračunavali metre v naravi, v centimetre na karti. Ok razumem, da nekaterim ni potem fino it sam do iskanih točk, sploh če nima najboljše prostorske predstave, da gre pa cela skupina skupaj do njih, je pa tudi malo...

Pri orientacijo smo dobili karto v merilu 1:25.000 in nalogo s podanimi tremi točkami.

NALOGA:

T1 Točko vidimo v razdalji 1605 m in smeri 291˚  iz izhodišča kvadranta x = 125, y = 521

T2 Najbolj severni del gozdička v katerem je najvišja točka Hudi vrh

T3 1195 m od cerkve v Šmartnem v Rožni dolini v smeri 164˚

Ko smo narisali točke na karto in jih je Miloš preveril, smo se podali v lov za njimi skupaj s psi, da se malo sprehodijo. Naša skupina je šla po dva in dva. Nama z Evo se je pridružila še Tamara. Ker smo do točke T1 prečkale iskano območje prve skupine (oni še niso štartali), je Hill nalajal dva markerja, ki nista bila namenjena njemu, enega pa so skupaj nalajali vsi trije (Hill, Tia in Luna), hihi. Žal so me poklicale službene obveznosti, ko smo prišle v bližino točke T1, pa sem dekleti postila sami, da sta našli vse točke brez meneL. Nazaj v bazo sem se vrnila ravno pravi čas, da sem lahko z Luno iskala še v strelcih. 

V strelcih sem jaz malo zaštrikala, saj sem morala slediti treku na GPSu, pa smo se malo oddaljili od njega, saj me je zmedla ena nova nastavitev na GPSu, pa zumirat sem pozabila, jaoo! Na svojih napakah se je najslajše učiti. Kljub temu smo uspešno zaključili z iskanjem, psi so dobro delali in skoraj vsi so dobili svojega markerja, za kar gre zahvala našim markerjem, ki jih je bilo kar nekaj. Vajo smo zaključili malo po 14. uri s slastnim pasuljem na našem poligonu.