Waaaaaaaaa pa je za nami (siscer že nekaj časa nazaj), najbolj napornih, razburljivih, doživetih, norih in super fajnih 16,5 ur! Toliko časa je namreč trajala naša MOL vaja - Mednarodna vaja ekip vodnikov reševalnih psov.
Mestna občina Ljubljana o vaji
KLIK
Na prvo delovišče smo štartale v soboto ob 6:30 uri, iz zadnjega pa smo se vrnile ob 23:10 uri. V teh 16,5 urah, smo imele 8 iskanj, vrvno tehniko, orientacisjki pohod in nudenje prve pomoči. Psi so delali 4 ure, vmesni čas smo se vozili, ko smo prišle po iskanjih v bazni tabor pa smo imele le toliko časa (nikoli nismo bile fraj več kot 30 minut), da smo si natočile vodo, pojedle jabolko, banano, kruh s salamo in gasss naprej na nova delovišča. Z mislijo na polnočne čufte smo vzdržale, uživale in zaupale v pse in nas, se bodrile, razglabljale, skrtaka uživale!
Prva dva iskanja smo imele v ruševini in na obeh so se izkazali tako psi, kot me. Na prvem delovišču v Livarni smo celo zaključile z isaknjem po 23 minutah. Našle smo dva markerja in območje je bilo v celoti preiskano. Od drugih ekip smo izvedele, da so nas zelo pohvalili na tem delovišču, da smo bile suverene in smo zaupale našim psom. Na drugem delovišču smo iskale v Stanežičah na kupih kamenja. Psi so lepo delali, a markerjev kar dolgo niso našli. Naposled pa le en pes laja in marker je zunaj. Ker na nobenem delovišču nismo vedele koliko oseb je skritih, smo ponavadi delale 30 minut, kolikor je bilo na razpolago časa.
Moram reči, da so bila najtežja delovišča v gozdu. Sploh zaradi terena (poraščenosti ali naklona) in vremenskih pogojev. Ter taktiki iskanja, ki je lahko bila le reviranje psa, vodniki pa smo hodili po poteh. Nismo se smeli razvrstit v strelce, v kolikor bi to želeli (seveda bi 100% tako iskali!!). Naše prvo iskanje v gozdu, je bilo tretje iskanje za povrstjo, ki je sledilo takoj po orientacijskem pohodu. Iskano območje je bilo dolgo 350 m, za preiskati pa je bilo potrebno 100 m levo in desno od potke, pa so nam povedali da je dovolj, če gre pes dobrih 50 m od potke. A kaj ko je bil breg zeeelo strm, naklon je sigurno znašal več kot 34 stopinj in je psom bilo zelo težko za revirat po takem terenu. Tu smo našle enega od dveh markerjev.
Sledili sta dve iskanji v Logatcu in vrvna tehnika. Na vrvni tehniki smo bile spet (na naše čudo) pohvaljene in gorski reševalci so nas spraševali, če to počnemo vsak dan - ja pa ja. Z motom "vse za eno, ena za vse", smo se vsaka posebej s svojim psom spustile iz drugega nadstropja hiše. Z vrvnio tehniko si moral opraviti v pol ure. Če kateri od čalnov ni, potem le ta ni mogel iskati na naslednjem delovišču. Avstrijcem se je dejansko zgodilo, da niso prišli vsi pravočasno dol. Sledilo je iskanje v isti hali, kjer je bila vrvna tehnika. Tukaj smo žal našle samo enega markerja, najbrž pa so bili skriti trije. A ker smo zaupale svojim psom, jih nismo na ista mesta pošiljale več kot dvakrat. Naslednje iskanje je bilo na sosednji ruševini, kjer smo našle tri markerje. Najprej smo mislile, da smo našle vse, a se je naslednji dan (ob razglasitvi rezultatov) izkazalo, da smo najbrž vse ekipe tukaj sfalile enega. Tudi na tem delovišču smo bile pohvaljene. Jeeeeej, enčink se pa le pozna, da ena drugo zelo dobro poznamo in vemo za vsako pomanjklivost kakšnega psa in seveda njegove pluse.
Po ruševinah v Logatcu smo imele ponovno iskanje v gozdu. Na videz lahko delovišče se je izkazalo za precej težko. Delovišče je bilo dolgo "le" 100 m, preiskati pa je bilo potrebno 50 m levo in desno od potke. Teren je sicer bil zelo poraščen in žal smo tudi tukaj spustile enega markerja. A nič zato, čakala sta nas še dva delovišča in časa za slabo voljo ni bilo. Sledilo je iskanje na 800 m dolgem odseku v gozdu, kjer se je tudi nudila prva pomoč. Če markerja nisi našel, si bil lahko ob 100 točk, kolikor je bila vredna prva pomoč ponesrečencu. A eden od naših psov je našel markerja in dve sva ga oskrbeli, tretja je šla naprej v lov za drugim markerjem. Marker je imel v trebuhu zapičeno palico in potrebno ga je bilo pravilno oskrbeti. Zaradi malček utrujenosti, to je bilo le že 7 iskanje, ga nismo oskrbele kot prave bolničarke, a kljub temu smo si prislužile 85 pik. Žal smo dugega markerja sfalile za mišjo dlako. Ker so bile časovnice na knap, časa za slabo voljo ni bilo, smo se kaj kmalu posvetile našemu zadnjemu iskanju v Livarni. Psi že vidno utrujeni, so na zadnjih treh iskanjih komirali med prevozom iz in na delovišča. Na zadnjem delovišču nas je pa že dohitela tema. Ruševina je bila le delno osvetljena in upale smo na najbolje. Psi iščejo in iščejo, kjub utrujenosti so vsi zelo lepo delali, a laježa ni in ni bilo. Me malo zmedene, kaj to je, nismo pritiskale na pse. Še vedno so se lepo oddaljevali, mogoče so bili le malo bolj na počasi, v primerjavi s prvimi iskanji. Po 30 minutah nehamo, malo smo bile razočarane, da smo na zadnjem iskanu tako slabo naredile. Slabo pomeni le ne najdeni markerji. A potem nam vodja delovišča pove veselo novico, da ni bilo nobenega markjerja skritega in da smo delale super, ker nismo preveč pritiskale na pse. Wiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii pa smo konec z iskanji in končno si bomo lahko privoščile čufte, so bile naše prve misli po iskanju!!!!
Luna je ves čas delala presenetljivo dobro, le v gozdu se ni mogla primerjati z našima borderjema Hillom in Tio. A sem vesela, da je tudi na zadnjem iskanju v ruševini dala vse od sebe. Zanimivo mi je bilo, da so tisti ERPSjevci, ki imajo opravljen MRT dejali, da je tale vaja MOL bila veliko bolj zahtevna in naporna kot MRT, saj praktično psi niso imeli pravega počitka med iskanji, tako da bravo psi in mi! Videli smo, kje so naše in pasje meje. Organizatorji nas niso "ubili", so bili pa zelo blizu. Skratka 100x hvala mojim puncama, za naš
DREAM TEAM, uživale smo 100 na uro in dale od sebe svoj maximum. Seveda bi vedno lahko bilo bolje s kančkom sreče, a tudi slabše. Tako da me smo zadovoljne! Upam, da še kdaj ponovimo.
Rezultati:
1. CRDA Zagreb (14/16 najdenih markerjev)
2. HGSS (Hrvaška) (12/16 najdenih markerjev)
3. MO Ljubljana (11/16 najdenih markerjev)
4. DVRPS (Slovenija) (11/16 najdenih markerjev)
5. MO Celje (10/16 najdenih markerjev)
6. ORV (Avstrija) (10/16 najdenih markerjev)
7. ERPS 2 (9/16 najdenih markerjev)
8. Italjani 1 (9/16 najdenih markerjev)
9. Italjani 2 (9/16 najdenih markerjev)
10. ERPS 1 (8/16 najdenih markerjev)
11. Nemčija (8/16 najdenih markerjev)
ČESTITKE vsem tekmovalcem in zmagovalcem!
Mediji o vaji
KLIK.
 |
| Priprave na odhod. |
 |
| Orientacijski pohod. |
 |
| Načrtovanje taktike. |
 |
| Malo počitka med iskanjem. |
 |
| Hillko legenda. |
 |
| Debate po iskanju. |
 |
| Veselo novim dogodivščinam naproti. |
 |
| Med 30 minutno pavzo je tole največ kar smo si lahko privoščile: kava, klobase, sir in kruh. |
 |
| Vrvna tehnika. |
 |
| Vsi za enega, eden za vse :) |
 |
| Tamara & Tia na spustu. |
 |
| Zadnji na vrsti :) |
 |
| Še psa odvežem, potem pa že iskanje. |
 |
| Zbiranje informacij o delovišču. |
 |
| Še eno kukanje na skico delovišča... hmm kje je klet?? |
 |
| Debata, kaj je bilo preiskano... |
 |
| Hmm, le kam gledamo? |
 |
| Pridobivanje infomacij. |
 |
| Hill našel markera fuuul dauč :D |
 |
| Pred iskanjem v gozdu. |
 |
| Čakajoč na pasji lajež :) |
 |
| Naš mavrični šotor ;) |
 |
| ERPSovci :) |
 |
| Kljub napornim dnem prej, je bilo še vedno dosti energije za igrooo. |
 |
| Zaključek. |
 |
| Najlepše majčke :) |
Life is too short to worry about what others says or think about you.
Have fun and give them something to talk about!
