Jesenska Kunigunda

Minuli (pre)lepi dnevi so kar klicali v naravo in nedeljsko dopoldne smo preživeli na Kunigundi. Nekdo se je švercal s cartanjem v mojem bušiju. A mi zaenkrat ne povzroča nobenih problemov, kjub temu, da pridno pridobivam kilograme (wiiiiiiiiiiiiiiiiiiii prvič v življenju se redim). Malo le pazim na pulz, ki naj ne bi presegel 140 udarcev na minuto. Pasji treningi so še vedno stalnica v mojem tedenskem urniku, le izogibam se treningu v gozdu, saj sem na začetku nosečnosti dobila klopa (prej 5 let nobenega, potam pa ravno v nosečnosti, grrrrrr), ampak na srečo nisem nič fasala. V ruševini pa tudi ne markiram ravno pogosto, saj se težko kam stlačim, sploh pa ker se kar ne morem navaditi mojega vampeka in se mi dogaja, da se še doma kam zaletim z njim, hihi. Zaenkrat neizmerno uživam v nosečnosti in komaj čakam, da pride februar in bo dete tu, vmes pa še zagovor diplome, pestro bo in fino je tako.