Sladka ~retro~ ČoKoLAda

Paški Kozjak

Pa sva šli na sneg, na obronke Paškega Kozjaka. Vzrok za to je bil moj služben postanek, na dobri polovici poti iz Doberne do Paškega Kozjaka. Pa sem morala izkoristila lep sončen dan še za pasji sprehod na snegu. Tako sva se po geološkem ogledu, odpeljali do višine nekje 1000 m in žurka na snegu, se je kljub temperaturam pod lediščem in mrzlim severnim vetrom, začela. 

Paški Kozjak je okoli 7 km dolgo pogorje, ki ga od drugih ločita reki Paka in Hudinja. Najvišjo točko doseže na Basališču (1272 m). Zaradi delno izboljšanih cest iz Pake, Doliča, Vitanja, Dobrne in Vinske Gore je Paški Kozjak vse privlačnejši za številne obiskovalce tako iz Šaleške doline kot od drugod. Tukaj je pot, po kateri sem se deloma peljala s 4x4 - KLIK, jo bo pa potrebno enkrat v prihodnosti prehoditi, saj gre za res lepo pokrajino in čudovite kmetije.

Bolje pozno, kot nikoli

Pred nekaj meseci sem pogruntala, da Luni ene stvari med iskanjem ne pašejo najbolj. Pa zdaj delava tako, da je Luni bolj fino. Malo pozno? Hm, kaj pa vem, včasih pač trajaaaa da pogruntamo svoje pse do potankosti - BOLJE POZNO, KOT NIKOLI!! 

Luna je vedno, ko je bila nagrajena pri markerju z igračo, z njo pridrvela k meni, češ "Anaaa lej kaj sem dobila!!", potem je igračo pokazala vsem na treningu in jo začela ubijati. No, tega "problema" se nisem lotevala z igro dveh igrač pri markerju (če igrača ponazarja zajčka, Luna je pa volk, kje v naravi si še videl, da bi volk na enkrat našel in ujel dva zajčka???!), čeprav nimam nič proti igri dveh igrač pri drugih psih. Zadevo sem začela reševati tako, da grem do markerja, medtem ko Luna laja nanj in potem se na polno igra z njim, ker sem jaz tam in mi ne rabi kazat kaj je dobila. S tem treniram prihod do markerja in Lune, tako ga ne zapusti, le še bolj divje laja, ko se ji približujem - v gozdu. V ruševini se malo umakne za pol metra, češ odpri mi grob. Da pa je vedno malo drugače, jo marker nagradi tudi preden jaz pridem do nje, ko pa se začneta igrat sem jaz že tam in potem spet vrača igračo markerju in želi igro.

"Anaaaa lej kaj mam!!"

Prihajam zraven, pes pa še bolj rine proti markerju.

Ko sem zraven, vztraja pri markerju.

Drugo sem ugotovila, da Luni nikakor ne paše, da med prvim in drugim najdenim klečim ob njej, jo z eno roko pridržim in z drugo usmerim. Bolj ji paše da kr stojim, ji rečem: "Še enega imava!" in jo usmerim in pošljem.
In to je to. Mogoče bom v pirhodnosti še kaj nagruntala, nasveszadnje se celo življenje učimo.

Nič več tega!

Od nedavnega pa le takole... J