Skadarsko jezero & Skadar (Albanija)

Najlepši kamp, kar sem jih kdaj obiskala.

V ponedeljek, 15.9. smo se zjutraj podali iz Ulcinja proti Albaniji, točneje proti Skadarskemu jezeru. Ceste ne najboljše, kar se pri avtodomu še posebej pozna, ko žvenketajo krožniki in kozarci, hihi. Na meji smo čakali kar 45 minut, saj preverijo vse potnike in vsak avto, ki prečka mejo. Sem pa dobila občutek, da so veseli vsakega turista. Ko smo prečkali mejo, smo doživeli mali šok, saj smo prispeli v čisto drug svet. Vse umazano, smeti povsod, hiše so bile kot kolibe, na cestah stritarji (potepuški psi), psice si takoj prepoznal po povešenih zizah, tudi ljudje so posedali kar ob cestah. Na cesti pa ali osli/konji ali mercedezi. Na poti proti Skadarskemu jezeru sem se že spraševala, če sva se pravilno odločila, da smo se podali v Albanijo. Dopoldne smo že prispeli v mesto Skadar! KAOS!! Kaos na cesti! Na cesti ni bilo nobenega pravila, saj ima tam vsak v glavi "jaz imam prednost", ne glede na to ali gre za peščca (le ti sploh ne pogledajo levo, desno ko prečkajo cesto, prečkajo jo tudi na 4 pasovnici), kolesarja, konja, tovornjak, mercedez. Uglaunem vsak si vzame prednost, tako da je bilo naš mavričen šotor kar težko voziti po takih cestah. Da ne omenjam, da ni narisanih črt in potem ne veš ali je dvo, tro ali štiri pasovnica, pač odvisno katere živali (osli, konji) ali katera pravozna sredstva se znajsejo v danem trenutku na cesti in kako se lahko postavijo vštric.

Pravo nasprotje cestam je bil kamp ob Skadarskem jezeru, kamor smo prispeli opoldne. Zelo urejen kamp z veliko prostora, urejeno travo, super tuši, WCji, lepo recepcijo z trgovino, gostilno z domačo in tudi fast-food hrano, otroško igrišče, odbojkarsko igrišče, ter zelo urejeno plažo z ležalniki, senčniki in gugalniki. Najprej smo nameravali tukaj ostati le en dan, pa nam je bilo tako všeč, da smo se odločili, da ostanemo dve noči. Kamp ponuja tudi skupen šotor in ležišča v lepi hišici, tudi za tiste brez avtodoma, prikolic ali šotora. Prav tako ponujajo najrazličnejše izlete, ki smo se jih sicer želeli udeležiti, a smo bili edini zainteresirani, pa so padli v vodo. Tako smo en dan vzeli taxi (1000 LEKov v eno smer), ki nas je peljal do centra mesta Skadar, ki je prav posebno in začuda čisto mesto. Albanščina ni jezik, ki bi ga Slovenenci razumeli, je pa veliko Albancev delalo po Evropi in znajo italiansko ali nameško. No, na srečo Tomaž obvlada ta dva jezika in taxist nama je povedal kar nekaj zanimivih stvari o mestu in kampu. Lasnik kampa je Albanec, ki je 15 let delal v Angliji in se poročil z Angležinjo. Potem sta skupaj prišla v Albanijo in po vzoru severnih Evropskih držav uredila ta kamp, ki naj še enkrat omenim je res fantastičen. Skadarju je leta 1998 vladala mafija, ki je mesto varovala s stražami in po mestu so ljudje hodili s puškami in mitraljeksami. Zanimive zgodbe povedo domačini, na najino srečo jezik ni bil problem. V Skadarju sva se sprehodila po mestu, si ogledala nekaj znamenitosti, za v muzeje pa midva oba na srečo nisva. Ker cene niso zasoljene, sva si vsak dan v kampu privoščila kosilo, enkrat s tradicionalno albansko hrano, drugič kar s pico. Domačini so neverjetno prijazni. Kaj kmalu sva spoznala, da dopust v Albaniji le ni bil napačna odločitev, ko nekako sprejmeš umazanijo ob cestah in stritarje, je svet tam lepši.

A Albaniji je denarna valuta LEK, 1e je 136 LEKov. Za dve nočitvi smo v kampu plačali 28e. V kampu so bili poleg nas upokojenci iz Nemčije, Francije, Poljske, Anglije in Italije. Slovencev nismo srečali.

V petek, 19.9 smo se podali proti Tirani, glavnemu mestu Albanije, o tem pa več v naslednji objavi!

KLIK do kampa Lake Shkodra Resort ob Skadarksem jezeru v Albaniji.

Sončen zahod v kampu oziroma kar resorju.

Skadarsko jezero.

V Skadarju.

Odzrav soncu ;)

Trdnjava v Skadarju.

Na cesti pa do osla, konja do mercedeza!

Ulcinj (Črna Gora)

Peščena plaža v Ulcinju.

Kot sem že v prejšnji objavi pisala (KLIK), je za nami zelo zanimiv dopust, ki ga bo treba kmalu ponoviti oziroma prakticirati takšen dopust, namesto 14 dnevnega izležavanja na kakšnem obmorskem kraju. Nam je takšen dopust dolgočasen in še nikoli nismo vzdržali 14 dni skupaj na morju (Pelješac). Ker je ali prevroče ali deževno, sploh pa ker radi dopust preživimo aktivno, kar se pa v vročini in nevihtah ne da. 

Zaradi obilice dežja, smo se proti morju odpravili v nedeljo, 14. septembra. čeprav je bil v planu že petek ali sobota. Na srečo smo se pravilno odločili, saj je še v soboto bila okolica Dubrovnika poplavljena. Prvi dan smo naredili kar nekaj kilometrov in se zvečer okoli 18. ure nastanili v kampu Kupari, malo južneje od Dubrovnika. Malo razočarani nad kampom, sploh ker je bil en dan prej poplavljen, vode ni bilo, elektrika je ravno prišla, cena pa je ostala kar enaka. Avtodom smo lahko parkirali pri WCjih, da ne bi zagreznili v travi. Sicer je pa za eno noč bilo kar OK. Morje pa daleč stran od kampa. Tako da priporočam, da če namravate kdaj kampirati v okolici Dubrovnika, so lepi kampi pred Dubrovnikom, za njim so bolj slabi, saj sploh niso ob morju, čas v kampu pa se je ustavil leta 1990. Naslednji dan smo se podali proti Ulcinju. Pot nas je vodila po Kotorskem zalivu (Boka Kotorska), kjer smo tudi imeli nekaj pavz, pa mimo Budve in Bara do Ulcinja. Kampe smo od tu dalje iskali na tejle spletni strani - KLIK, kjer so objektivne ocene kampov, opisana je lega, zraven so zemljevidi, ponudbe, cene, prav tako kamp ocenjujejo tisti, ki so v njem že bili nastanjeni. Odločili smo se, da naredimo malo daljši postanek v Ulcinju, v kampu Miami, kar pomeni, da smo tam spali dva dni. Naužili smo se sonca in morja, malo manj nam je bila všeč mivka. En dan smo malo izležavali, naslednji dan pa smo si ogledali Ulcinj. Luksus septemberskih počitnic je, da ni nikjer nobene gužve, morje pa tako daleč na jugu še vedno primerno za kopanje, temperature pa zelo znosne, okrog 26 stopinj. 

Iz Ulcinja smo se v sredo, 17. oktobra podali proti Albaniji, na Skadasrko jezero. O tem pa več v naslednji objavi.

Kamp Kupari - najbolj grozen kamp, kar sem jih videla, tudi če ne bi bil en dan prej poplavljen, cena na noč pa 132 kun.

Barčica v kotorskem zalivu.

Kotorski zaliv.

Kratka pavza v Perastu (Kotorski zaliv), cena za enourno perkiranje avtodoma je bila 5e za avto 0,50e!!

Naš mavričen šotor v kampu Miami - Ulcin.

Pogled izpred avtodoma proti morju in plaži.

Stritarji (potepuški psi) so bili stalnica, na srečo zelo boječi in nismo imeli problemov z njimi.

S sončnim zahodom obsijana LuNa.

Juhuuhuu...

Sončni zahod.

Jutranje sonce, kako dobro le to dene na morju.

Ribolov.

Prazne ulice Ulcinja, saj sezone ni več.

Ena od plaž.

Na potepu

Na karti je označena naša pot po majhnem delu Črne Gore, Albanije in Makedonije,
kvadratki pomenijo vsaj eno noč spanja.

Končno smo si privoščili dopust in bilo je super fino fajn. Odločili smo se, da jo letos mahnemo z avtodomom proti jugu in si ogledamo še nam nepoznane Balkanske države in kotičke. Naš glavni cilj sta bila Albanija in Makedonija, za Grčijo pa se nam nekako ni dalo preživeti več časa na cestah. Tako smo prišli do juga Albanske obale. Temperature so se v Albaniji ves čas gibale okrog 26 stopinj, spremljal nas je sonček, morje na jugu Albanije pa bojda že Jonsko in ravno pravšnje za kopanje. Grčijo smo si pustili za naslednji potep po Balkanu. Imeli smo 12 dni lepega vremena, v Skopju in en dan poti nazaj pa oblačno z občasnim dežjem. Ne vem, če smo letos poleti imeli v Sloveniji toliko časa skupaj tako lepo vreme.

Večja mesta, mimo katerih smo se peljali, vmes pa delali postanke Celje - Zagreb - Dubrovnik - Kotor - Budva - Ulcinj - Shkoder - Kruje - Tirana - Elbasan - Vlore - Himare - Vlore - Elbasan - Struga - Ohrid - Bitola - Skopje - Beograd - Zagreb - Celje.

Več o postankih, o čudoviti Albaniji, ki te kljub umazaniji preseneti na vsakem koraku in sami poti pa v naslednjih objavah!