Razstavni - Delovni Labiji

Malo mi gre na živce, da so labiji rangirani med delovne in razstavne. Zakaj recimo fleti niso? OK, je pač šla vzreja v to smer, da ni šlo drugače. Ampak še vseeno opažam, da so nekateri ljubitelji labradorcev striktno proti delovnim, spet drugi proti razstavnim labradorcem. Zanimivo je, da sta v soboto 23.3.2013 isto časno potekala dva seminarja za prinašalce, in sicer Working test -  Zlata raca ter Seminar o Working testu za retriverje. Na prvi so sodelovali delovni labiji poleg ostalih prinašalcev, na drugi razstavni. Najbrž ni bilo zgolj naključje, da sta bila omenjena testa na isti dan ali pač?

Jaz sem bolj odprte narave. A ni vseeno bolje imeti delovnega labija, če namravaš z njim nekaj urnk delat, kot pa da si umisliš mešanca ali drugo pasmo, sploh če ti labiji najbolj ustrezajo. Meni osebno so strašno všeč borderji - red merli s tanom, a mislim, da border ni pes zame, niti jaz za njega. Karakterno in tako na sploh v življenju imajo malo preveč vprašajev, hihi. Jaz sem pač zaljubljena v labradorce, ker mi karakterno tako zelo ustrezajo in zato bom najbrž prej imela kdaj delovnega labija, kot pa katerokoli drugo psamo.

Hmmm, ko bom kupovala naslednjega psa, bom v dilemi ali kupiti normalnega labradorca (kao razstavnega) ali delovno linijo oz Field Trial. Dilema bo res velika. Namreč vizualno so mi razstavni bistveno lepši, pač takšni, kakršne so vzrejali desetletja, pa nimam v mislih tistih tipičnih razstavnih, ki so že sodčkasti in na prekratkih nogah. Po drugi strani so mi pa pri delu neznansko všeč delovni labiji. Pri delovnih me vizualno najbolj moti njihov tanek rep in da nekateri malo spominjajo na ptičarje. V standardu za labradorce pa je zelo poudarjen labradorski "vidrin rep". Lep opis linij labradorcev najdete TUKAJ.

V spodnjem videu je primerjava med delovnim (črn) in razstavnim (rumen) labradorcema, oba počneta tisto, za kar sta bila vzrejena. Meni delata oba super, pač konstrukciji telesa primerno. Je pa delo črnega, delovnega labija lepše na pogled, saj je pes bolj eksploziven in energičen. 

V Sloveniji je zdaj kar nekaj delovnih linij labradorcev, med njimi je večina tudi v reševalski vodah. Če so karakterno pravi labiji, vizuelno pač suhe gliste vzameš to v zakup. Če lahko dobim labradorca, ki bo karakterno labi, deloven kot border/malina, mogoče bo vizualno malo spominjal na ptičarja, zakaj pa ne. Ampak a ne bi potem imela raje ptičarja? Hmmm, kaj pa vem, karakterno niso labiji, ane?!! Bomo videli, kam me bo pot zanesla, ampak do takrat je še daleč. Lunika bo zaenkrat sama kraljevala v mojem malem norem svetu. Je pa vsekakor zanimiva izbira in vsak ima pravico do svojega mnenjaJ.

Še en video delovnega labradorca (iz psarne Blackthorn). Ta poslušnost te pa res prevzame. Ampak ni vse v psu, je veliko tudi v vodnici.

ZiMa proti P✿mLAdi

V petek, 22.3.2013 je bil en tak lep spomladanski dan, 14 stopinj, sonček, kopanje psa, žafrani, trobentice, zvončki,...

A zima še vedno premaguje pomlad in to bitko je dobila le tri dni kasneje, v ponedeljek, 25.3.2013, ko nas je ponovno zasnežilo in so se temperature spustile pod nulo... Juhej, vsaj blatni nismo večJ!! 

Mi imamo se fajn ali je črno ali belo, la vita è bella!!

Vaja OE 3. skupine

V letošnjem "reševalskem koledarju" je bila sobota, 23.3.2013 rezervirana za vajo Območne enote 3. skupine  za Štajersko regijo, Posavje, Zasavje, Dolenjsko in Pomurje, ki jo je organiziralo naše društvo. Vaje so se poleg nas Celjanov udeležili še dva člana iz Zagorja, dva iz Zgornje Savinjske doline, dva Dolenca in Pomurec s psom sledarjem. Sama vaja je potekala v okolici Šmartinskega jezera. Na tamkajšnjem parkirišču smo postavili bazo in se razdelili v dve skupini. Medtem ko je ena skupina iskala v strelcih (po treku v GPSu), je druga delala orientacijo. 

Malo me je zmotilo, da se toliko ljudi boji orientacije in pravi, da je ne zna. Jah, zato pa so take vaje, da znanje obudimo in ga na novo naložimo. Tisti, ki jo malo bolj obvladamo, smo jo z veseljem razložili ostalim na tak način, da so sami risali in preračunavali metre v naravi, v centimetre na karti. Ok razumem, da nekaterim ni potem fino it sam do iskanih točk, sploh če nima najboljše prostorske predstave, da gre pa cela skupina skupaj do njih, je pa tudi malo...

Pri orientacijo smo dobili karto v merilu 1:25.000 in nalogo s podanimi tremi točkami.

NALOGA:

T1 Točko vidimo v razdalji 1605 m in smeri 291˚  iz izhodišča kvadranta x = 125, y = 521

T2 Najbolj severni del gozdička v katerem je najvišja točka Hudi vrh

T3 1195 m od cerkve v Šmartnem v Rožni dolini v smeri 164˚

Ko smo narisali točke na karto in jih je Miloš preveril, smo se podali v lov za njimi skupaj s psi, da se malo sprehodijo. Naša skupina je šla po dva in dva. Nama z Evo se je pridružila še Tamara. Ker smo do točke T1 prečkale iskano območje prve skupine (oni še niso štartali), je Hill nalajal dva markerja, ki nista bila namenjena njemu, enega pa so skupaj nalajali vsi trije (Hill, Tia in Luna), hihi. Žal so me poklicale službene obveznosti, ko smo prišle v bližino točke T1, pa sem dekleti postila sami, da sta našli vse točke brez meneL. Nazaj v bazo sem se vrnila ravno pravi čas, da sem lahko z Luno iskala še v strelcih. 

V strelcih sem jaz malo zaštrikala, saj sem morala slediti treku na GPSu, pa smo se malo oddaljili od njega, saj me je zmedla ena nova nastavitev na GPSu, pa zumirat sem pozabila, jaoo! Na svojih napakah se je najslajše učiti. Kljub temu smo uspešno zaključili z iskanjem, psi so dobro delali in skoraj vsi so dobili svojega markerja, za kar gre zahvala našim markerjem, ki jih je bilo kar nekaj. Vajo smo zaključili malo po 14. uri s slastnim pasuljem na našem poligonu.