Bohinj

Pogled na Bohinjsko jezero iz razglednega stopla pod vrhom Rudnice.

Nekaj dni starega leta in prvi dan novega leta 2013, smo preživeli v prečudovitem Bohinju, v vikendu družine Šporar. Imeli smo se res super fajn, tako zaradi vsakodnevnih izletov, sonca in odlične družbe, kot tudi miru in ne pokanja petard v tolikšni meri, kot v mestih (kakšna je žal, še vseeno počila). Malo smo pogrešali le sneg, ki je bil na precej višji nadmorski višini, kot smo se mi zadrževali. Za kratkočasenje pa je bilo še dodatno poskrbljeno tudi s strani vikenda, saj tekoče vode nima. Tako smo si sami hodili oziroma fantje so, po vodo do bližnjega izvira. Res zanimiva izkušnja, ki nas je ponesla v čas, ko ni bilo doma pip in tekoče vode. Ob tem smo bili tudi prisiljeni malo bolj ekonomično upravljati z vodo, za kar se sicer trudim tudi doma. A taka izkušnja je prav posebna. Vodo je bilo potrebno najprej naliti v kantice (cca 60 l vode), kar je trajalo približno 20 minut do pol ure - iz izvira je bolj počasi teklo, potem je bilo potrebno vodo nesti približno 200 m do vikenda, jo segreti na štedilniku, da si jo lahko potem uporabil za pranje posode ali umivanje. Umiti 6 ljudi, pomiti posodo in skrbeti da bo v straniščni školjki vedno dovolj vode za vse potrebe, res ni mačji kašelj ampak mi smo v tem nadvse uživali. Seveda smo se temu tudi prilagodili in s sabo prinesli plastične kozarce in krožnike, da je bilo manj za pomivati. Z izplakovanjem vode v straniščni školjki, smo tudi poizkušali varčevati, razen, ko je šlo za veliko potreboJ.

V soboto, 29.12.2012 smo opoldne prišli v Bohinj in na ta dan nismo kaj veliko počeli. Preden smo se nastanili v vikendu, se razpakirali, skuhali kosilo, je sonce že padlo dol in lahko smo šli le na kratek sprehod ob jezeru. Bohinjsko jezero je od vikenda oddaljeno približno 10 minut hoje. Ljudi praktično nismo na veliko srečavali, razen na prvi novoletni dan. Zanimivo, kako malo ljudi pride v Bohinj med novoletnimi prazniki. Škoda le, da peščica od teh meče petarde in rakete v Triglavskem narodnem parku. Res žalostno.

V nedeljo smo se nekateri odpravili na sprehod po Vojah, ostala polovica pa je šla smučat na Vogel, kjer je bilo 40 cm snega, delovalo pa je bolj malo prog. Prvotni plan za nas pohodnike je bil, da bi šli od Planine Blato (1147 m) peš do Koče na Planini pri jezeru (1453 m), a žal zaradi zelo poledenele ceste nismo prišli do Planine Blato. Na srečo smo srečali domačine, ki so na svojega terenca montirali ketne, saj se brez teh, po njihovih besedah, ni dalo priti gor. Še sreča, da smo jih srečali, ker jaz bi se z RAVom samozavestno peljala gor. Prijazni domačini so nam svetovali naj se raje odpravimo na Voje. Tako smo se sprehodili od Planinske koče na Vojah (690 m) do Slapa Mostnice, za kar potrebuješ 30 minut hoje, a mi smo šele v drugo prišli do cilja. Najprej je bila dolina v megli, bilo je zelo mrzlo in nismo vedeli točno kam se pride, pa smo se po fotošutingu obrnili nazaj proti koči, na čaj. Tam pa so nam domačini rekli da moramo nujno iti vse do slapa. Pa smo se ponovno podali proti cilju in ga tudi osvojili. Obsijani s soncem, smo šli vse do slapa, ki je bil vreden ogleda, sama dolina pa prečudovita in posipana s posameznimi pastirskimi kočami. 

Voje.

Kako sta lahko na istem koraku? Ni mi jasno!

Pred eno od pastirskih kolib.

V ponedeljek smo se vsi skupaj napotili na Rudnico (946 m) iz Stare Fužine. Pot je bila zelo zabavna z vmesnimi pavzami za forošuting z mojim izposojenim fotoaparatom (Canon EOS 7D). Vmes se je razprostiral občudovanja vreden pogled na Bohinjsko jezero. Ljudi je bilo bolj malo, oziroma mi smo bili "zelo zgodnji", saj smo štartali ob 10 uri, ljudi pa smo začeli srečevati šele, ko smo se okoli 13. ure vračali v dolino. V vikendu je sledila pojedina slastnega golaža, pa malo počitka in že so se začele priprave na praznično novoletno pojedino. Na našem meniju so se znašli, domača suha salama, poli z vrtninami, sir edamec, francoska solata, puter, zeliščni namaz in še bi lahko naštevala....

Zanimiv razgledni stolp pod vrhom Rudnice.

Divjaki.

1.1.2013 smo se dopoldne odpravili ob Bohinjskem jezeru do Fužinarskega zaliva in nazaj do vikenda. Pot je bila ponovno zelo zabavna nazaj grede, tja grede smo bili v megli precej zamišljeni in bolj malo zgovorni. Najbrž je bil vsak zatopljen v svoje misli, "Le kaj nam bo prineslo leto 2013?" Psi pa so uživali v čofotanju po jezeru, dva sta celo zaplavala v njem. Na ta dan je bilo malo več ljudi, precej tujcev, a mi se nismo pustili zmotiti, psi pa tudi ne.

Leto 2012 smo na najlepši možni način zaključili, in z veseljem vstopili v novo leto. Bohinj je res en pravljični kotiček te naše male Slovenije.