Prva vaja ERPS v letu - katere se lahko udeležijo člani Območnih enot, je rezervirana v Gotenici. In letošnja je bila zelo razburljiva; od avta, ki nama je crknil v Trojanskem predoru, do medvedovega dihanja za ovratnik, ledene sobe, pa še kaj bi se našlo. S srečo v nesreči smo preživeli in se imeli spet super fajnJ.
V skupine smo bili razvrščeni tako, kot smo razporejeni v Območne enote. Tako smo bili v 3. skupini Tomi, Eva, Tamara, Iva, Karmen, Darja, Aljaž, Blaž, Marija, Cvetka in Vlado (s psom sledarjem), kateri smo razporejeni v Območno enoto 3. skupine za Štajersko regijo, Posavje, Zasavje, Dolenjska in Pomurje.
V skupine smo bili razvrščeni tako, kot smo razporejeni v Območne enote. Tako smo bili v 3. skupini Tomi, Eva, Tamara, Iva, Karmen, Darja, Aljaž, Blaž, Marija, Cvetka in Vlado (s psom sledarjem), kateri smo razporejeni v Območno enoto 3. skupine za Štajersko regijo, Posavje, Zasavje, Dolenjska in Pomurje.
SOBOTA
Po jutranjem zboru in čakanju, smo se s kombijem in prikolico za pse napotili na delovišče. Delovišče je bilo približno 8 km zahodno od vasi Grčarice "in the middle of nowhere". Delali naj bi v zapuščenem lovskem domu, preiskovati pa bi morali tudi njegovo okolico - strelci (markerje bi si skrili sami). Kombi je zmogel do ne splužene poti in nadaljevati smo morali peš. Kaj kmalu smo v snegu na poti opazili sledi medvedjih šap. Najprej nam je bilo vse skupaj smešno in zanimivo, nato pa se je eden od psov začel čudno obnašati. Sledi so se vsake toliko pojavile, nekaj časa so vodile po stezi, nato po bregu navzgor. Kako sveže so bile, je težko oceniti, saj nismo lovci, bojda pa niso bile stare več kot en dan. Do delovišča, kamor bi morali iti peš je bilo dobrih 2 km hoje po neobljudenem gozdu in na pol poti, smo se odločili, da obrnemo nazaj. Boječe se je začel obnašati še en pes, nekateri drugi psi (tudi Luna) pa so zelo strastno vohljali proti hribu navzgor od koder so dobivali mamljive vonjave (medveda?). Vse skupaj je bilo zelo interesantno, očitno je bilo, da imajo psi nekaj v nosu in da je dvema od njih zelo neprijetno. Med nami je začela vladati čudna, negativna energija, bilo je neprijetno hoditi po gozdu, vedoč da se naokoli v neposredni bližini sprehaja medved, pa čeprav je možnost srečanja zelo, zelo majhna. Vmes smo si tudi malo zapeli, da bi povzročali hrup in bi s tem medveda odgnali stran od nas (to je počel tudi moj profesor, ko smo imeli terenske vaje na območju Borovnice). Nazaj grede smo (po izjavah nekaterih) našli še ene sledi medveda, ki jih tja grede ni bilo - scary.
"Po skorajšnjem srečanju z medvedom" smo se napotili na drugo delovišče - Jasnice. Tam nas je čakala zanimiva ruševina, na kateri je že delala ena skupina, vendar je bilo prostora za delo dovolj. Nekateri iz naše skupine so se odločili, da bodo naredili iskanja v gozdu, ostalim je Tomi pripravil simulacijo iskalne akcije v ruševini. Skupaj s "hoviji" sem bila v drugi skupini in dodeljena sem bila za vodjo skupine. Vlogo sem bojda dobro izpeljala - za prvič je že moralo biti ok. Poleg iskanja pogrešanih oseb se je bilo treba znajti tudi s Tomijevimi vprašanji, "kaj pa zdaj?", "kako bi pa to rešili?" - oskrba poškodovancev, transport, ne javljanje reševalca iz ruševine, ... s skupnimi močmi je naša skupina nalogo dobro opravila. Med drugim je vsakega vodnika, čigar pes je lajal, zaradi varnosti, v ruševino spremljal namišljeni gasilec. Kar se je izkazalo za odlično rešitev, saj je eden od ponesrečencev imel poškodovan hrbet in tja je bilo potrebno poslati reševalce. Kako jim razložiš kam naj gredo ponj? Nič lažjega, ven pokličeš gasilca, vodnik ostane pri ponesrečencu in gasilec pokaže pot do poškodovanega. Delo iskanja sem najprej prepustila hovijem, nazadnje pa sem še Luno poslala iskat, da je našla še zadnjo pogrešano osebo, medtem sem vodstvo predala Darji. Kot že rečeno smo skupaj nalogo dobro opravili, psi so itak delali tako kot znajo, mi pa smo morali kar napenjati naše možgane, da smo našli prave rešitve, Tomijevim "ugankam".
Nato smo naredili še en trening iskanja na omenjeni ruševini. Pripravili smo zanimiv grob iz vzmetnic, ki se je izkazal, da za pse ni bil velik zalogaj, poleg tega smo dali poudarek na sistematičnem pregledovanju prostorov.
Sledilo je še eno iskanje in sicer v objektih na vzhodnem delu vasi Gotenica, ki je bilo bolj za šalo kot za res;). Potem pa že ob 17 uri večerja, saj smo na mesto kosila dobili "lunch pacet", nato kratka analiza dela in druženje.
NEDELJA
V nedeljo smo imeli simulacijo iskalne akcije, ponovno v objektih v vzhodnem delu vasi Gotenica. Preiskati je bilo potrebno tri objekte, zato se je naša skupina razdelila v tri manjše skupine. Moja skupina je morala pregledati najbolj vzhodni objekt. Dva sta pregledovala notranjost, dva zunanji del. Z Luno sva najprej preiskovali zunanji del objekta, nato smo se zamenjali. Ker psa pred nama nista našla nikogar v objektu, sem predvidevala, da je prazen in nisem Lune ne vem kako pošiljala, bolj sva se na izi sprehodili po objektu. Kasneje se je izkazalo, da je bila pogrešana oseba v tem objektu, kar težko skrita in jo je na srečo našel drug pes. Medtem je bilo potrebno oskrbeti ponesrečenca s poškodovano hrbtenico - pravilno ga je bilo potrebno dati na nosila.Po najdbi vseh pogrešanih in njihovi oskrbi, smo si ogledali kako dela pes sledar, nato pa trenirali v zapuščenih objektih. Spet je pes dobil nekaj novih izkušenj - zeeeelooo sem bila vesela, da je Luna iz prvega nadstropja nakazala markerja, ki je bil v pritličju (lahko bi ga našla tudi v pritličju, ampak ga je oblajala od daleč). Všeč mi je bilo, da je kopala po tleh oz stropu, nekaj časa cvilila, nato pa lajala nad markerjem. Juhuuuujuhu! Zanimiv mi je bil tudi objekt, kjer je pes moral priti vanj po strmih lesenih stopnicah od zunaj, priti v prvo nadstropje, nato je moral na koncu objekta najti stopnice v pritličje in tam še poiskati in oblajati markerja.
Ponovno je bila vaja malo drugače zasnovana, kot prejšnjič, kar je vedno dobrodošlo.
