Predalpski svet Nadiže

Minuli podaljšani vikend smo se napotili mimo Kobarida, nato pa proti Podbeli in kampirali ob reki Nadiži. Vsak po svoje smo si splanirali poti. Nam štirim (Tamari, Tii, Luni in meni) je bilo pomembno, da so vrhovi hribov in gora dostopni psom. Najbolj pa nam je bilo važno, da se imamo fino fajn in to smo se definitivno imeli.

Kobariški stol, ki ga ni bilo

V soboto smo imeli vsi bolj ali manj različne dejavnosti. Tomaž na kolo do Kobariškega stola in malo naokoli, Grega na Sočo loviti ribe (z dovolilnico), me 4 pa peš iz kempa na Kobariški stol - ja pa ja. Bi se urnk nahodile, da bi sploh prišle iz kempa do iztočne točke (po navodilih www.hribi.net) in potem še nazaj - brez avta, ki ga je imel Grega. Pa smo žalostne šle z njim do kampa v Lepeni, kjer se lahko lovi na Soči in vesele ugotovile, da lahko gremo od tam z avtom do Doma dr. Klementa Juga v Lepeni in naprej peš do Krnskega jezera. Usoda je pač želela drugače in bilo je res neverjetno lepo. Če ne bi bile tako pozne, bi osvojile še Krn, pa nam je le ta ostal za prihodnje leto.

Matajur oz po naše Matadur

V nedeljo smo se vsi skupaj odpravili na Matajur, ki je na meji med Slovenijo in Italijo, na višini 1642 m. Ne zahtevna pot je bila premagana v dobrih dveh urah. Pod vrhom, v italijanski koči pa prav posebna pogostitev simpatične blontne kelnarce v štiklah (se vam jo splača it pogledatJ).

Potem pa kopanje v Nadiži, ki je najtoplejša alpska reka in ima bojda tudi zdravilne učinke (to bomo še videli). Sama sem bolj zmrzljive sorte, pa je trajalo kar nekaj časa, preden sem se tudi sama namočila v njej. Sledilo je še malo hoje po Nadiži, ogled Napoleonovega mostu, korit Nadiže,... KLIK.

reka Nadiža

korita Nadiže & mi2

Soča & Slap Kozjak

Ker je bila vremenska napoved za ponedeljek malo slabša, se nismo odločili za obisk hribov, pa smo šli narediti borih 30 m višinske razlike, ko smo se "povzpeli" do Slapa Kozjak. Malo smo še šli gori doli naokoli, da je bila pot malo daljša.

na Soči je lepo

slap Kozjak