V soboto, 15.10.2011 sva imeli z Luno Preizkušnjo za razvrstitev v Območne enote, za leto 2012. Že tradicionalno poteka ta preizkušnja v Zagorju. Letos je bilo uvedenih kar nekaj sprememb, naprav lanskemu letu, ki pa so nam bila nekatera bolj (prva pomoč in obremenilni test), nekatera manj (iskanje le dveh pogrešanih oseb in ne treh tako kot lani za tiste, ki imamo opravljene izpite prve stopnje) po godu.
ISKANJE V GOZDU - Velhamini
Moj plan je bil, da Luno čim več usmerjam, vendar sem kaj kmalu ugotovila, da teren in Luna nista pripravljena za usmerjanje. Poskrbela sem le, da je preiskala oba začetna vogala, potem pa sem punci pustila, da sama išče. Iskali sva od spodaj navzgor, dolžina iskanega območja je bila 300 m, širina malo manj kot na izpitih, iskalo se je dve pogrešani osebi, časa za iskanje je bilo 15 minut. Eni smo iskali iz ene smeri, drugi iz druge, da se sodniku in markerjem ni bilo treba vračati nazaj na izhodišče. Po pretečenih 3min in 30s, je Luna začela lajati cca 25 m od izhodišča po potki, na desni strani. Prijavim najdbo, sodnik me vpraša, če sem prepričana, odgovorim itak in stečem do Lune. Ko jo pohvalim, še vedno čaka pri markerju na igračo, komaj jo spravim naprej in delava dalje. Teren je bil kar težek in čuden, potka vijugasta, vmes res ozka, teren je bil po cca 50 m zelo zaraščen, levo strma brežina navzgor... Po pretečenih 7 minutah se spet vklopi Lunin lajež na zelo strmem, levem delu poraščenega braga. Bravo punca, pa imava vse zunajJ. Drugi je bil na cca 150 m od izhodišča (nisem sigurna, saj ni bilo označenih metrov).
OVIRE sva izvajali kaj kmalu po iskanju v gozdu. Ovire niso bile tiste standardne iz izpitov, ampak kar malo drugačne in precej otežene. Zelo sem bila firbčna, kako se bo Luna letos spoprijela s težavno gasilsko lojtro (lani je ni premagala). Waaaaaa,
SHE DID ITJJJ!! Sicer se je na polovici malo ustavila, izgubila ritem, malo zapaničarila, ampak premagala je smo sebe in jo premgala v celoti, bravo pes! Edine ovire od vseh 10, ni premagala preskoka čez bazen, ostale pa odlično in prisvojili sva si 80 točk od 100 možnih.
 |
| "tunel", v ozadju "preskok bazena", desno "premagovanje mreže" |
foto: Niky
 |
| dostop do gasilske lestve - skok na mizo, deska, lojtra |
foto: Tamara
 |
| wuhuhuuu premagana gasilska lestev |
OBREMENILNI TEST se je izvajal nekako takole... skupaj s psom in nahrbtnikom si se odpravil na bližnji hrib, na izhodišče si se moral vrniti v 30 minutah, kar je mislim da vsem uspelo. Na vrhu si se moral javiti v dolino in pomahati vodji tega testa. Preden si se podal na, ne tako lahko pot, so ti še stehtali nahrbtnik, pogoja koliko mora tehtati ni bilo. Moj nahrbtnik je tehtal celih 6,3 kg.
PRVA POMOČ je bila podobna kot na Talanu - test za obkroževanje, tako da so izkušnje od tam, prišle zelo prav. Vprašanja so bila podobna, neketera celo enaka, pa sem nama tu prislužila 49 točk, od 50 možnih. Čeprav bi ponovno pri kakem vprašanju obkrožila kakšen odgovor več...
RUŠEVINA - Bajcerjev mlin
Pri iskanju v ruševini sem bila prepričana v delo mojega psa - bolj kot v gozdu. Po prijavi sodniku in vprašanj vodji delovišču (čas je začel teči že pri vprašanji vodji delovišču) sva začeli iskat. Časa je bilo 15 minut, iskalo se je dve pogrešani osebi. Luno najprej pošljem v objekt na desni strani. Dosti časa se je zadrževala v pritličju, kjer je nasproti stopnic bila mala sobica delno priprta, v njej pa okno. Po koncu sem šla pogledati kaj je na drugi strani in nekaj metrov stran so kurili ogenj in pekli klobase (možno, da se je potem njihov vonj zadrževal v tej sobi, le kdo bi vedel).
Odločim se, da si pustim ta objekt za konec in jo pošljem naprej iskat. Kaj kmalu je imela markerja v nosu in iskala je dostop do njega. Zbrala je pogum in smuknila k njemu v grob. Marker je bil med zruški, na levi strani iskanega območja, oblajala ga je odlično. Bravo punca! Pošljem jo še v druge objekte in zruške, tam nič, pa greva nazaj proti objektu na začetku, na desni strani. Spet se je kar nekaj časa zadrževala v pritličju, v tej omenjeni sobici. Potem pa zdrvi v prvo nadstropje. Nekaj minut pred iztekom časa zaslišim prepričljiv Lunin lajež v prvem nadstropju. "Končno!!", bila sem zelo vesela, da bova imeli zunaj še drugega, zadnjega markerja. Sledim Luninemu laježu, ki me privede v prvo nadstropje, Lunin rep maha kot za stavo, laja na polno na hodniku, v levem kotu. Počasi začnem odpirat grob, premikam deske, Luna še vedno laja, odpiram, vidim nekaj vojaške barve, vprašam "Marker si vredu?", odgovora ni. Še bolje odprem skrivališče, Luna veselo smukne notri, potem pa šok za obe, za Luno in mene... markerja ni notri?? WTF?? Notri sta bila dva armafleksa... V mojih mislih, se je uspeh o pozitivnosti na preizkušnji sesul, kot hiška iz kart. V šoku sploh nisem izkoristila, da bi Luno v prvem nadstropju poslala še kam iskat. Sodnik mi je dejal, da je to "
topel grob", da je bil za prejšnjega marker tam in da ni "
lažnjak". Ampak vseeno... šok. Zakaj pa ni bil grob odprt? Najbrž se je punca kar dolgo mučila s tem grobom in vonjem, da je začela lajati in zato ni preiskala še drugega dela nadstropja, kjer je bil marker v sosednji sobi. Ahja, Luni ničesar ne zamerim, delala je super fajn! Občutki so pa res "
MALO MEŠANO NA ŽARU". Ta Bajcerjev mlin nama res ni usojen
L...
To je to, punca je bila ves čas odlična, ne morem ji zameriti ničesar. Od lani sva zelo napredovali, kar pa šteje največ... škoda le, ker manjka tista pika na i oziroma po domače SREČA!!
