Ajej, dobili smo rezultate testov za klopne bolezni in Luna je pozitivna na anaplazmozo (nekaterim bolj znana kot erlihija). Sicer je titer zelo nizek (1:128), tako da Lune zaenkrat ne bomo zdravili, saj nima nobenih simptomov bolezni. Sem bila pa en dan kar malo v šoku. Šepanje se je nehalo (malo še šepa na sprednjo levo nogo, le ko gre po stopnicah navzdol), drugi simptomi, ki jih pa Luna ni imela, so lahko: neješčost, anemija, povišana temperatura,... Ko bo, pa bog ne daj, da kmalu kazala kake znake bolezni, bova šli najprej k homeopatu, potem pa na antibiotike, če homeopatska zdravila ne bodo pomagala. Ne vem, nisem človek, ki bi zdravil bolezni z antibiotiki, če to res ni nujno, vse druga bomo prej sprobali. Zdaj bomo dali največji poudarek na njenem imunskem sistemu, da bo še naprej zdrava in odporna. Za začetek sem ji kupila Konopljino olje.
Več o klopnih boleznih:
Več o klopnih boleznih:
Najpogostejše klopne bolezni, ki se pojavljajo pri psih v Sloveniji, so borelioza, anaplazmoza in babezioza. Te bolezni se ne prenašajo z živali na žival z dotikom ali po zraku, ampak je glavni prenašalec klop. Teoretično je možna okužba s transfuzijo, prek placente, z ugrizom in/ali semenom.
Vse omenjene bolezni se pojavljajo tudi pri ljudeh, vendar nam okužene živali ne predstavljajo neposredne grožnje. Za okužbo so potrebni lačni ali le delno nahranjeni klopi, ki pa jih žival lahko prinese v naše okolje.
Za okužbo psa je potrebno, da je klop pritrjen na psu vsaj 24 h, zato je izjemno pomembno, da klopa odstranimo takoj, ko ga najdemo. Delno nahranjen klop predstavlja večje tveganje, saj je v tem primeru za prenos bolezni potreben krajši čas hranjenja.
Bolezni lahko imajo določene značilnosti, vendar so znaki pogosto neznačilni. Psi so lahko samo bolj utrujeni in/ali neješči. To pa so lahko znaki mnogih bolezni, zato je diagnozo nemogoče postaviti samo na podlagi klinične slike, brez dodatnih krvnih preiskav. Najbolj znana diagnostična metoda je določanje protiteles v krvi, ki pa ni vedno zanesljiva. Protitelesa nastajajo, ko pride imunski sistem živali v stik s povzročiteljem bolezni. Zvišana raven protiteles še ne pomeni bolezni, ampak le, da so bili psi v stiku s povzročiteljem. Tudi ko je povzročitelj izločen iz telesa, ostanejo protitelesa še nekaj časa zvišana. Po drugi strani pa je povzročitelj bolezni lahko vzrok za klinično sliko, nivo protiteles pa še ni zvišan.
Klopne bolezni so včasih ozdravljive, včasih le obvladljive, v nekaterih primerih imajo obolele živali posledice bolezni celo življenje. Kljub ustreznemu izboru zdravil, njihovih odmerkov in dolžine zdravljenja se pogosto soočamo s številnimi zapleti, predvsem tistimi, ki so posledica odziva imunskega sistema gostitelja. Pozno diagnosticirane in hujše oblike bolezni se lahko končajo s smrtjo, zato je izjemno pomembno, da bolezni preprečimo z zaščito živali pred klopi.
A N A P L A Z M O Z A
V Sloveniji se po do sedaj znanih podatkih pojavlja izključno Anaplasma phagocytophilum, ki povzroča pasjo granulocitotropno anaplazmozo (včasih znano pod imenom erlihioza). Je gramsko negativna, negibljiva elipsoidna bakterija, velikosti 0.2 do 2 µm, ki napada nevtrofilce. V Evropi razširjenost bolezni sovpada s poseljenostjo klopa Ixodes ricinus, ki prenaša tudi borelijo, sočasne okužbe klopa z obema bakterijama so pogoste.
Rezervoar bolezni so številne živalske vrste, na katerih se hrani klop: mali gozdni sesalci (miši, rovke, voluharice), jelenjad (srne, jeleni, gamsi) in domače živali (ovce, koze, konji, psi). Izbruhi bolezni so sezonski in sovpadajo s porastom števila klopov (spomladi in jeseni).
Najkrajši čas hranjenja klopa, ki je potreben za okužbo, je 36 do 48 h. Bakterija se pritrdi na receptorje, ki so na membrani nevtrofilca in z endocitozo vstopi v celico. V celici se množi, kar oblikuje v celici t.i. morulo, ki jo lahko vidimo z mikroskopom (1 do 40 odstotkov nevtrofilcev vsebuje morule, ki so prisotne od 5 do 9 dni.).
Inkubacijska doba je 8 do 14 dni.
Klinični znaki bolezni so lahko zelo različni in nespecifični. Oboleli psi so najpogosteje otožni, oslabeli, imajo zvišano telesno temperaturo in zavračajo hrano. Približno pri polovici obolelih psov je opazno, da se neradi gibajo, so okorni in šepajo. Redkeje imajo povečane bezgavke, vranico ali jetra. Lahko imajo epileptične napade, so ataksični, bruhajo, imajo drisko ali znake obolenja dihal.
S preiskavami krvi najpogosteje ugotovimo trombocitopenijo, pojavi se pri 80 odstotkih obolelih psov. Na začetku je mnogo živali limfopeničnih, kasneje se lahko razvije reaktivna limfocitoza. Pri mnogih psih se pojavi tudi eozinopenija, blaga anemija, hipoalbuminemija, hiperglobulinemija in zvišana alkalna fosfataza v krvi.
Simptomi obolenja so najverjetneje predvsem posledica imunskega odgovora gostitelja in ne neposrednega delovanja bakterije. Včasih akutna faza bolezni mine brez zaznavnih kliničnih simptomov.
Kliničnih znakov anaplazmoze se pogosto ne da razločiti od znakov lymske borelioze, v obeh primerih gre tudi za istega prenašalca bolezni in isto geografsko razširjenost obeh bolezni. Psi s sočasno okužbo anaplazme in borelije zbolijo za resnejšo obliko bolezni.
Diagnozo lahko postavimo z mikroskopsko identifikacijo morul v krvnih nevrofilcih. Protitelesa začno rasti 2 do 5 dni po pojavu morul. Detekcija nukleinske kisline (PCR) je bolj občutljiva od mikroskopske identifikacije, vendar je še vedno premalo zanesljiva. Pomagamo si s serološko metodo merjenja protiteles v krvi. Protitelesa ostanejo navzoča še leto dni po okužbi, zato kažejo le na preteklo izpostavljenost organizmu. Sam serološko pozitiven rezultat torej ne pomeni nujno tudi obolenja in s tem v zvezi obstaja upravičen dvom, ali v takih primerih žival sploh zdraviti. Zdravljenje je priporočljivo, kadar pri serološko pozitivni živali ugotovimo klinična in/ali hematološka odstopanja. V primeru nizkih vrednosti protiteles se svetuje ponovno merjenje čez 3 do 4 tedne, saj naraščanje vrednosti dokaže svežo okužbo.
Ugotavljanje vrednosti specifičnih protiteles med ali po zaključenem zdravljenju ni smiselno, saj vemo, da ta ni odvisen od učinkovitosti zdravljenja.
Bolezen zdravimo najpogosteje z doksiciklinom (5 mg/kg/12h) 3 do 4 tedne.
Preventiva je zaščita pred klopi in odstranjevanje pritrjenih klopov prej kot v 36 urah.
Zaščitnega cepljenja ni.
Več kot 70 odstotkov psov po svetu ima potrjena protitelesa proti bakteriji Anaplasma phagocytophilum. Sumi se, da gre za prehladom podobne okužbe, ki potekajo brez razvitih znakov bolezni. Anaplazma poteka akutno in ne teži k manifestaciji kronične bolezni kot borelioza ali monocitna erlihioza, ki jo povzroča Erlichia canis. O kronični obliki bolezni ni poročil. Strokovna literature omenja, da zdravljenje z doksiciklinom odstrani anaplazmo iz telesa, ponavljajo pa se lahko imunsko mediirani procesi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar