Usoda

Kako sva z Luno prišli med reševalce? Po pravici povedano čisto po naključju, oziroma verjamem v usodo, tako da mislim, da nama je tole reševalstvo usojeno. Preveč je bilo "naključij". Od tega, da Lune iz legla ni nihče vzel, ker je bila tako živahna in divja, da je ostala zadnja (namenjena meni, seveda), do tega, kako sva sploh priši na naš poligon in še cel kup drugih stavri! O sanjah o čokoladni labradorki Luni pa kdaj drugič.

Ko je bila Luna stara 6 mesecev, sem se odločila, da greva v pasjo šolo. Prej se mi ni zdelo niti potrebno, da greva (trapa jaz). Pa sva se peš  napotili proti poligonu. Naj povem, da sva nameravali iti na tistega čez avtocesto, kjer je kinološko društvo Celje, pa sem na poti do tja, pred nadvozom čez AC, videla smerokazno tablo s psom. "Hmmm, mah grem pogledat kaj tukaj dogaja", sem si mislila. Ravno takrat so imeli reševalci trening poslušnosti, oziroma so že zaključevali. Pa so se mi zdeli tak fajn, da sem naju kar vpisala v tečaj, ne da bi sploh šla povohat kaj se dogaja onkraj AC. V planu je bila mala šola, ampak so naju dali kar v osnovni tečaj. V skupini nas je bilo malo, na koncu vsega skupaj 5. Bili smo fajn skupina, tudi čez inštruktorja nimam pripomb. Vse skozi nas je malo "rajcal" z reševanjem. Jaz pa sem na začetku še malo oklevala, predvsem zaradi Lune nisem hotela imeti prevelikih pričakovanj - kaj pa če Luni ne bo do tega, meni... Ja, pa ja, moja velika zmota! Že med treningi poslušnosti smo včasih (tudi ne vedoč) pripravljali pse na reševanje. Nama je bilo zanimivo, ker je vedno nekaj dogajalo, predvsem pa nikoli ni bilo dolgčas. Za povrhu pa sva z Luno uživali v delu, druga z drugo.

Nekega dne pa smo dobili čisto pravo povabilo na trening iskanja. Šli smo kar vsi, ki smo hodili na tečaj. Dobili smo se v gozdu v Šmarjeti. Malo je bilo tiste pozitivne nervoze in pričaovanja, kaj bomo delali, kako bo šlo Luni, meni, drugim...? Seveda je vse skupaj izpadlo fenomenalno, ampak še vseeno nisem bila 100%, da je to nekaj za naju. Bog ve zakaj, najbrž se nisem hotla prehitro in brezglavo navdušiti. Sem se pa držala mojega reka: "GO WITH THE FLOW". Pa sva šli še na nekaj treningov, bilo je vedno bolj zanimivo, spoh ko smo delali v ruševini. Gozd nama še zdaj ne diši ne vem kako. Pika na i pa je bil tudi naš klubski lavinski tečaj v Logarski dolini maja 2009, takrat sem si že rekla uuu tu pa naju vidim! Vedno bolj pogosto sva hodili na treninge. Na letni tabor v Varpolje sva mislili iti, pa je žal, za naju padel v vodo. O vzrokih ne bom pisala, grem pa definitivno letos, nič naju ne bo ustavilo.

 Logarska, maj 2009 (klik do slik)

Največji pečat v najinih začetkih reševanja pa je pustil trening v Zagrebu oziroma v njegovi daljni okolici, 11.oktobra 2009. Se mi zdi, da se je takrat Luni res odprlo, meni pa tudi:). Hvala vsem, ki ste bili takrat z nama, naju povabili na trening in delali z nama. Od tega dne sanjam o izpitih, vajah, čisto pravih akcijah,...

utrinki iz treninga v Zagrebu (klik do slik)

LUNA-MARTIN KRPAN

Poleg vzdevka Luna the killer (ker "cota" vse igrače in jih s tem v bistvu ubija), se je drži tudi vzdevek Luna Martin Krpan. Zakaj? Ker včasih nosi druge pse in si zna (tudi z velikimi napori) odpreti grob, ki je prekrit s paletami, deskami,... No, najprej od začetka. Tudi ta teden smo se dobili na ruševini v Začretu in iskali na "kupih". Čeprav ni nujno, da bodo aprila izpiti na tem delu ruševine, so dober trening za hojo po neprijetnem materialu. Pa tudi psi že poznajo skoraj vse grobove v notranjem delu ruševine, tile kupi pa so bolj "novi".

 

kupi v Začretu 

 

kupi malo od bližje 

 

grob v kupih (trenutno odprt) 

 Najprej sva z Luno naredili iskanje dveh markerjev brez motivacije, približno tako kot bo na izpitu. Vse skupaj je naredila z odliko. Le jaz se moram navaditi, da si mora Luna čas vzet, da preišče celotno območje, da sem potrpežjiva in moram zaupat moji babnci. Na veliko presenečenje, oziroma niti ne, ker je enako naredila tudi Tija, je najprej našla markerja, za katerega sem sklepala, da ga bo našla zadnjega. Tudi prav, je pač piflerka, saj je ta grob poznala od zadnjič, drugi pa ji je bil nov. Od tam kjer je našla prvega markerja, sem jo poslala naprej iskat. Nisem si upala iti nazaj na izhodišče, da je ne bi zmedla, zdaj pa mislim, da ji to ne bi delalo težav (vem za naslednjič). Iskala je in iskala in naposled le našla še zadnjega markerja. Sledil je še kratek pobeg na drugi konec ruševine in igra.

Zadnje iskanje sva naredili bolj v "izi" z motivacijo. Namen je bil, da ne bo mogla priti do markerja, saj je bil grob zaprt s paletami in deskami. No, pa nas je punca presenetila. Naj še omenim, da so vsi psi lepo lajali pred paletami. No, Luna se ni mogla zadovoliti s tem, saj si je nadvse želela priti do markerja. Z vso silo se je zaletela ob strani v paleto, si umaknila deske in si odpra "vrata" do markerja. Pa smo zadevo ponovili in še bolj zadelali vhod v grob. No, tudi tokrat si je palete nekako odmaknila. Pa se jo je še dodatno oprijel vzdevek Luna Martin Krpan. Takle mamo, naslednjič bo treba več časa posvetiti zapiranju goba. Drugač pa super trening, ni kaj Luna me zna vsak dan presenetiti:)!

POSLUŠNOST

Trenutno pri poslušnosti "obdelujeva" deteširanje, prenos psa, plazenje in "aport". Glede na to, kako ima Luna rada ljudi, sem kar malo presenečena, da ji ni prijetno se nosit po rokah. Ampak jo vztrajno privajam. Za zdaj jo nosim še jaz in domači, ko bo to narejeno u nulo (ta teden enkrat), pa bova prosili druge iz drušva, da jo nosijo. Aport nama tudi še ne gre dobro, saj Luna prehitro spušča predmet. Ampak, vaja dela mojstra. Deteširanje pa je že kar solidno! Zadnjič sem jo začela navajti tudi na sodnika in rokovanje z njim. Jao, ta hudiček moj je tak firbčen, da skače v roko.

Kaj nama pa še potem manjka? Vaja "stoj" v gibanju, hoja med skupino ljudi in vaja "naprej". Vajo stoj bova začeli delat šele takrat, ko bo "perfektno" delala vajo sedi in prostor v gibanju. Za vajo "naprej" sem najprej potrebovala tarčo. In to mi jo je, na veliko veselje, naredil od društvene kolegice fant, Grega. Pa bova počasi začele delati tudi to vajo. Kaj sploh je vaja naprej? Pes mora na povelje "naprej", v čim bolj ravni linij preteči (sam) cca 40 m in se na povelje "prostor" uleči. To se bova učili s tarčo. Luna bo na povelje naprej tekla do tarče, kjer jo bo čakala igrača. Tarčo bova potem vedno bolj manjšali in na koncu tarče ne bo več. Mislim, da s to vajo ne bova imeli velikih problemov, le teh 40 m je kar dooolgooo. No, bomo videli kako bo.

tarča "mede by Grega"

Najin moto pri poslušnosti je:  MANJ JE VEČ in NA POLIGONU UŽIVAVA V DELU DRUGA Z DRUGO! Včasih pozabim na ta dva mota, vendar si ju morm vcepit v glavo, za najino dobro:)!