Luna = reševalni pes

Kot že rečeno, sva z Luno 9.10.2010 opravili najin prvi reševali izpit IRP-R1, ki pa definitivno ne bo zadnji, je pa vsekakor zeelooo sladek in dobra napotnica za nadaljnje delo:D!

Ta konec tedna so DVRPS Ljubljana (Društvo Vodnikov Reševalnih Psov Slovenije) organizirali IRO izpite (Internacionale Rescue Organisation). Kar pomeni, da so bili izpiti v mednarodni udeležbi, tako sodnikov kot tudi vodnikov. Veliko je bilo Avstrijcev, nekaj Hrvatov, Italjanov,... in nas Slovencev iz različnih "društev" (ERPS, KVRP in DVRPS). Izpiti so potekali od petka pa do nedelje na širšem območju Ljubljane, predvsem pa Iga. Približno 100 vodnikov se nas je s svojimi psmi potegovalo za izpite iz ruševine (IRP-R1 in IRP-R2) in izpite za iskanje pogrešanih oseb v gozdu (IRP-PO1  in RP-PO2). Nekateri pa so delali kvalifikacijo za svetovno prvenstvo. Imeli smo različne urnike, midve sva vse tri discipline opravljali v soboto.

7:10h POSLUŠNOS (sredi zamegljene zatravljane njive, med koruzo in pašnikom krav) 

sodnik: Kurt Schafar

   

krave in megla

Poslušnos sva delali prvi izmed vseh, na travniku pri Igu. Megla je bila tako gosta, da sem Luno komaj videla pri vaji naprej! Ne bom opisovala vsake vaje posebej, je pa Luna z odliko naredila nekaj vaj - sedi in prostor v gibanju, vajo naprej in odlaganje. Namesto stoj v gibanju, je sedela. Vaja aport je bila katastrofa (0 točk), saj si ga je Luna vzela za igračo in nagrado. Prav tako se je med to vajo streljalo, vendar s tem ni imela problemov. Malo se je pač sama sprostila ob tej vaji, če pa ni bilo nagrade takooo dolgo. Plazenje tudi ni naredila tako kot zna, sicer sva dobili nekaj točk. Plazenje se je izvajalo tik ob pašniku (med dvema koloma-zgoraj na sliki), kjer so Luno pozdravile krave in ji je bilo zelo neprijetno. Prosta vodljivost je tudi bila kar dobra, v skupini se ni zmenila za ljudi. Med prosto vodljivostjo so za motenje uporabljali motorno žago. Prislužili sva si 35 točk, od 50 možnih, kar je ravno zadostovalo za pozitivno oceno. Kljub napakam, sem bila zeeloo vesela, da je prva ovira do končnega izpita za nama in predvsem, da je bila pozitivna.


14:25h ISKANJE (zruški pri halah BTCja)

sodnik: Kurt Schafar

   

                          pogled na iskano območje

Ker sva v halah BTCja trenirali že nekajkrat (3x), se nisem preveč sekirala, kako bo izgledalo najino iskanje. Prepričana sem bila, da se bo iskalo pri/ob prvi hali, kjer je ob njej še kup neprijetnega materila. Vendar sem se zmotila. Ko je prišel vodija delovišča po naju in naju odpeljal tja daleč proti zadnjim halam, kjer so na desni strani bili zruški, prevrnjeni visoki bloki in en kup neprijetnega materiala, sem za sekundo nehala dihati. Moje misli: "Fak, a bo Luna šla tja gor?, Pa mnde ja ne bova ruknili?!" Vendar so črne misli, ob prijavi sodniku, odtavale daleč proč. Sodnika v njegovem nemškem jeziku nisem razumela skorajda čisto nič, pa mi je prijazen vodja delovišča vse lepo prevajal. Časa sem imela 15 minut, iskali sva dve pogrešani osebi, moje območje gibanja je bilo za trakom, Lunino pa po velikem kupu. Potem pa je sodnik že vklopil štoparico.

     

                   pogled na iskalno območje od strani

Odločila sem se, da bova iskali sistematično, od leve proti desni. Ker je skrajno levo, kamor sem jo poslala, bil kup razbitega stekla, mi je to sodnk pri končni oceni odštel za slabo, češ kam pošiljam svojega psa. Ampak Luna se ni porezala! Na začetko iskanja so tudi 5x ustrelili s plašilko, vendar Lune to ne zmoti. Takoj se je povzpela na najvišji blok in po ruševini se je sprehajala kot srnica;). Skakala je iz enega bloka  na drugega, ob tem pa temeljito šnofkala. Prvega markerja je imela zunaj po 2 minutah. Lajež ni bil zelo prepričljiv, saj je marker bil kar fejst zaprt, nakazovala ga je od zgoraj navzdol, stala pa je na lesenih deskah, ki so se malo majale. Vendar sem bila 100%, da marker tam je in najdbo prijavila. Ko sem prišla do mesta nakazovanja, sem vprašala markerja, če je ok, ta mi je pritrdil in iskali sva dalje, čeprav je malo vzrajala pri markerju, ker je čakala pohvalo in igračo. Kljub temu, da je marker ostal v grobu, sem Luno spravila do trdnih tal in jo poslala malo bolj desno.  Pogledam na uro, vidim, da je časa več kot dovolj, Luna pa izgine bog ve kam tam zadaj zruškov. Malo počakam, potem pa glasen in meni odličen lajež. Prijavim in drugi marker je bil zunaj po petih minutah in pol. Težko sem se prebila do nje, saj je kup bil res ogromen in težko prehoden. "Faaaak, baba moja, fantastična si!! Wau, kr konec je že?! Naredili sva!" A na moje presenečenje še ni bilo konec. Prijazna gospa iz DVRPSja mi na izhodišču pove, naj psa še ne privežem in naj sodnika vprašam, če moram še kaj storiti. In gospa je imela prav:). Sodnik piše, pa piše (sešteva in odšteva točke), midve čakava za trakom, v rokah držim oprsnico. Potem mi reče, naj jo pošljem še na določene bloke (slika spodaj). Ko to strorim, gre Luna veselo naprej iskat, v upanju da bo naslednji marker le imel igračo zanjo. Ko je iskala po bloku je sodnik rekel, da lahko zaključiva. Jaz jo pohvalim in pokličem k sebi. Bravo Luna, carica marica si!

    

         bloki, kamor sem morala Luno za konec usmerit

Sodnik je pohvalil njeno gibanje po ruševini in oddaljevanje od mene. Ni mu pa bilo všeč, da sem jo poslala po steklu, a kaj, ko ga nisem videla. Prvo oblajanje nama je ocenil za dobro, drugo prav dobro. Zaslužili sva 174 točk od 200 možnih:)!  Nato sem prosila eno od članic DVRPSja, da nama je naredila motivacijo, da je Luna končno prišla do tako željene igrače, potem pa igra in veselje, čeprav so naju čakale še ovire.

Moram še omeniti, da sem tik pred najinim iskanjem založila ključe od avta. Avto je sicer bil odklenjen, tako da sem vse stvari imela na dosegu roke. Itak sem jih panično iskala, potem sva prišli na vrsto za iskanje, sem to odklopila, po iskanju pa spet iskala ključe kot nora. Hvala Nadji, ki je bila pripravljena priti po naju oziroma je že bila na poti, da bi naju zapeljati na poligon delat ovire. Na srečo me je prijazen možakar, ki je gledal iskanje vprašal, če iščem ključe, ki jih imam na strehi avtomobila! Jooooj, trapa, trapa jaz!


16:00h OVIRE (poligon DVRPS)

sodnica: Jerneja Ternovec


Ovire sva delali takoj, ko sva prišli na poligon. Luno sem prej le peljala lulat. Delala je dobro, le lojtra in deteširanje sta bila majava. Na lojtri se je ustavljala in me čakala, na deteširanju pa se mi zdi, da jo je zmotil stožec, ki je bil tudi na izhodišču, ne samo na sredini "kroga". Pa se je punca 2x dotaknila stožca na izhodišču, ko pa sem jo poslala na pravi stožec, je šla na desno mizo. Ahjej, sm takoj vedela, da iz te moke ne bo kruha:(. Pa sva vajo zaključili z 0 točkami. Na srečo je na koncu bilo ravno zadosti za 35 točk.


Ni kaj, ta dan je bila sreča res na najini strani in naredili sva prvi reševalski izpit:D!!


ZAHVALA gre vsem, ki naju spremljate na tej poti. Predvsem članom našega društva, zaradi katerih sva danes to kar sva. Hvala vsem našim za markiranje v takšni in drugačnih razmerah, nasvete, opombe, nikoli dolgočasne reševalske debate,... Predvsem gre pa velika zahvala Tamari in Evi, ki sta najbolj verjeli v naju:)! Pa še mojemu dragemu, ki nama nikoli ne reče "fajn delajta" ali pa "razturajta", ampak le "UŽIVAJTA!"  in to definitivno počneva:)! 1000x hvala vsem!!