Bukovžlak

Včeraj smo se po dolgem času spet zbrali na ruševini v Bukovžlaku. Ta ruševina je sicer namenjena treningom policajev, ki se tam veselo strelajo. Vsakič se na tleh najde kaka kuglica tinte, ki ni "eksplodirala", potem pa jo kdo od naših meče v stene:). Ruševina je sestavljena iz večih sklopov hiš, hlevov,... Žal sta uporabni le dve zgradbi, ostale so prazne, brez sob in dobrih skrivališč. Na treningu smo trenirali prebijanje in hojo po različnem neprijetnem materialu.

Najprej sva z Luno naredili eno kratko iskanje (brez motivacije) po svinjakih v hlevu. Super je iskala in šnofkala, kar jo je relativno kmalu pripeljalo do markerja. Potem je sledila motivacija v eno od sob pri hlevu. Da je Luna prišla do markerja, si je morala odpreti vrata (samo poriniti jih je morala z glavo), potem pa še preskočiti kavč enosed, da je prišla do markerja. Vse skupaj je odlično opravila, pa še lajež je bil dober:)!

Nato sta se skupini zamnejali in delali smo v drugi zgradbi. Tudi tokrat je bil namen prebijanje oziroma preskok ovire-kup vreč nabasanih s peskom. Spet sem jo podcenjevala, saj sem bila prepričana, da teh vreč ne bo preskočila. Malo smo tudi zadelali vhod v to sobo in sicer z gumo in deskami. Vhod ni bil ne vem kako zadelan, vedar so skoraj vsi psi šli najprej preiskati sobe, kjer ni bilo preprek. Ko je Luna dobila markerja v nos, se je brez zadržkov pognala čez vreče in ga oblajala. Juhuhu:)! Nato je sledil še pobeg v drugo sobo, kjer je bil neprijetni material. Spet je suvereno lajala in sledila je dolga igra.

Tamara, Eva in jaz smo se odločile, da sprobamo naše pse ša na lojtri, ki se nam je ponujala kar sama od sebe. Malo smo jo prestavile, da ni bila prestrma. Na sliki se ne vidi, da so bile prečke kar široke, cca 10 cm.

Najprej sta šla gor in dol, brez večjih problemov Tia in Hill. Potem je bila na vrsti Luna. Buča jaz, sploh nisem poštudirala, da je Luna malo bolj okorna od borderjev. Pa se je šus pognala gor in na vrhu se ni mogla obrnat, da bi prišla nazaj dol. Celo spodrsnilo ji je (deževalo je skoraj cel dan) in obe zadnji taci sta ji dol binglali. Na lojtri se je držala le s sprednjimi tacami in glavo. Ojoj!! Hitro sem šla pod njo in ji zadnje tace dala nazaj na lojtro. Tresla se je kot šiba na vodi, vendar je pri tem mahala z repom. V očeh je imela tisti zaupljivi izraz "Ana, pomagi"! Potem je priskočila na pomoč še Tamara, ki je splezala na okensko polico in pomagala Luni se obrnat. Tamara in Eva sta mi povedali, da je od daleč vseskupaj izgledalo pecej strašljivo. Luno sem še enkrat poslala gor in brez strahu je šla počasi gor, pri obratu pa ji je pomagala Tamra, ki je stala na okenski polici. Waaaa, moj pjes me zna vedno znova pozitivno presenetiti:). Najbolj pa me fascinira, da mi v najtežjih situacijah zaupa! Luna, ti si zakon:)!