Vaja v Novem mestu

V soboto, 22.5.2010 je v Novem mestu potekala 4. vaja rešujmo življenja. Organizatorji so začrtali takšen scenarij: Padalski klub Prečna je izvajal svoje vsakodnevne vaje za padalce člane svojega kluba. Med skokom iz letala je zaradi hudega vetra prišlo do nesreče in poškodb padalcev, ki so ostali razmetani na območju Novega mesta in okolice. Večje število padalcev je obviselo na okoliških drevesih, nekateri so padli v bližnjo reko Krko in ostali na njeni brežini. Naša naloga je bila preiskovanje terena in iskanje pogrešanih oseb oz. padalcev... Sodelovali smo tako začetniki, kot tudi stari reševalski mački:). Tokrat je bilo zelo dobro poskrbljeno tudi za nas, začetnike:D. Ker nas je v ERPu ogromno, smo bili razdeljeni v 8 skupin, v katerih je bilo približno 10 reševalskih parov. Z Luno sva bili v skupini, ki jo je vodila Vera. Prevladovali smo začetniki, seveda pa so bili tudi reševalci z narejenimi izpiti.

Ob 9 h je bil štart naše skupine (ekipa 4) in na velodromu, kjer je bilo tudi izhodišče, smo s pomočjo jamarjev opravi "težavnostno nalogo" vrvne tehnike.

Iz velodroma smo se napotili na preiskovanje terena v gozdu IPO. Stari mački so v strelcih isklali dva pogrešana padalca. Seveda so ju brez problemov našli. Mi začetniki pa smo iskali, kakor smo se z vodiji delovišča in Vero zmenili. Midve sva naredili eno iskanje s poudarkom na usmerjanju. Vendar je pihalo iz druge strani, tako, da je Luna preiskala kar velik del gozda, kamor je nisem usmerila. Ko je prišla blizu mene, sem jo ponovno usmerila in tokrat je kaj kmalu našla markerja in ga oblajala. Sledila je še motivacija v enaki liniji, vendar na drugi strani potke. Nalogo je opravila odlično. Posebej ponosna sem bila na njen lajež, saj je lajala zelo suvereno in glasno. Zadnje čase ima to navado, da v gozdu oblaja markerja direktno ob uho. Ta, ki nama je markiral, je kar malo jamral, da ga uho boli, bogi revež.

Ko smo končali z iskanjem v gozdu, smo pot nadaljevali skozi naselje Cegelnica do brežine reke Krke. Prevoz čez reko je organiziral Klub za podvodne aktivnosti iz NM. Luna se je prvič peljala v gumenjaku in nadvse mirno je sedela in opazovala okolico-sem mislila, da bo silila v vodo, pa ni.

 

Na drugi strani reke Krke smo nudili prvo medicinsko pomoč dvema ponesrečencema. V naši skupini smo imeli Marjanco, ki je medicinska sestra in brez večjih naporov smo uspešno oskrbeli ponesrečenca.

Po opravljeni nalogi smo se s čolni prepeljali nazaj, kjer so nas s kombijem in prikolico za pse odpeljali do ruševine - stavbe Cestnega podjetja NM. Časovnice so nekoliko zamujale, vendar v naši ekipi ni bilo opaziti neučakanosti, živčnosti,... Luna si vmes seveda ni vzela časa za počitek, saj je toliko ljudi in psov na kupu tako zanimivo in zabavno.  V ruševini smo se spet razdelili na izkušene in začetnike. Ker me je zanimalo, kako se bo Luna obnašala in znašla v novi ruševini, predvsem pa jaz, sem se odločila, da bo iskala brez motivacije. Kako je izgledala notanjost ruševine, nisem imela pojma. Markerja sem le prosila naj, ne bo popolnoma zaprt in da naj jo nagradi po desetih laježih. Ko sem Luno spustila iskat, je lepo pregledovala prostore, medtem pa me vodija delovišča ni spustil naprej v ruševino, da bi lahko bolje opazovala njeno delo. Sem bila kar malo na trnih, ko sem čakala njen lajež. Tudi to je treba včasih trenirat:). Pa se je lajež vklopil. Juhu, super! Marker ji je še pobegnil v sosednji prostor in lajala je na polno, prav odmevalo je po celi ruševini:)!  Potem pa dolga igra z markerjem.

Sledil je le še povratek s kombijem in prikolico za pse na velodrom, kjer nas je čakala jedača in pijača. Naša skupina je z delom zaključila ob 14 h, vsi padalci so preživeli. Hvala vsem v moji ekipi za super družbo in Veri za odlično vodenje skupine. Prav luštno je bilo!

 še malo igre, "ti loviš"

 potem pa utrujeni domov:)

Za zaključek pa le še to, da smo se na vajo iz društva odpravili, Miloš, Zoran, Tamara, Niky, Darja, Aljaž in jaz seveda. Vsi razen hovijev smo se prvič peljali s kombijem civilne zaščite, naši psi, pa so se peljali v prikolici. Naš kombi je na avtocesti, po hribu navzdol zmogel neverjetnih 95 km/h. Bilo je nadvse zabavno:).