Vaja Celjska koča 2014

V soboto, 25.10.2014, smo imeli teoretično in praktično predstavitev našega dela na iskalnih akcijah - iskanja v gozdu, za to zainteresiranim pod Celjsko kočo. Vabljeni so bili predstavniki gasilskih društev, policije, URSZR, naš župan in ostali predstavniki občin, s katerimi sodelujemo. Žal se je prikazne vaje udeležila le peščica povabljenih. Smo pa zato bili veseli vseh, ki so prišli. Tokrat je Luna šla na posojo k Tamari, saj sem jaz skrbela za fotoreportažo. No, Luni ni noben problem delat s kom drugim. Že ko smo se pripravljali na vajo, je Tamaro vzela za svojo, ker jo je pač ona imela na povodcu.

Prikazno vajo smo pripravili tako, da je bilo celotno iskanje (hoja v strelcih in najdba markerjev) lepo vidno gledalcem in pa da je vsak pes dobil potrditev pri markerju. Ijoj, kako je čudno opazovati delo svojega psa, ko ga ne vodiš sam. Sploh jo je bilo fajn opazovati, ker se je videlo kdaj je dobila markerja v nos, kako si je našla lažjo pot mimo žbunja in potem kako je pred laježem poslušala Tamaro, ki je nekaj govorila Evi. No potem pa lajež vse dokler ni Tamara prišla do nje. Še ko je bilo konec vaje in bi Luna lahko prišla k meni je zvesto čakala pri Tamari na nagrado, hihi. Res je bilo hecno opazovati delo svojega psa, ob enem pa si tako ponosen nanj :)))

Pa so šle

Peščica poslušalcev (nekaj jih je tudi izven kadra)

Lep razgled na iskano območje

Razvrstitev v strelce

Luna našla markerja. Meni pa ful hecno, ker sem opazovala njeno delo od blizu

Skozi gosto žbunje

Pridna Lunca

Eva & Hill ter marker

Vsi markerji zunaj

Luna čaka, na priboljšek

Iskalke v strelcih

Jesenska Kunigunda

Minuli (pre)lepi dnevi so kar klicali v naravo in nedeljsko dopoldne smo preživeli na Kunigundi. Nekdo se je švercal s cartanjem v mojem bušiju. A mi zaenkrat ne povzroča nobenih problemov, kjub temu, da pridno pridobivam kilograme (wiiiiiiiiiiiiiiiiiiii prvič v življenju se redim). Malo le pazim na pulz, ki naj ne bi presegel 140 udarcev na minuto. Pasji treningi so še vedno stalnica v mojem tedenskem urniku, le izogibam se treningu v gozdu, saj sem na začetku nosečnosti dobila klopa (prej 5 let nobenega, potam pa ravno v nosečnosti, grrrrrr), ampak na srečo nisem nič fasala. V ruševini pa tudi ne markiram ravno pogosto, saj se težko kam stlačim, sploh pa ker se kar ne morem navaditi mojega vampeka in se mi dogaja, da se še doma kam zaletim z njim, hihi. Zaenkrat neizmerno uživam v nosečnosti in komaj čakam, da pride februar in bo dete tu, vmes pa še zagovor diplome, pestro bo in fino je tako.

Tirana

Kruje

V petek 19.9.2014 zjutraj smo zapustili Skadarsko jezero in se napotili proti Tirani, ki je glavno mesto Albanije. Vmesni postanek so bile idilične Kruje, kjer smo našli velik parkirni prostor za avtobuse, Luno pustili v avtodomu, mi3 pa odšli po ogledih in spominskih nakupih. Zanimivo, da v Albaniji avtoceste niso plačljive, sicer je na njih omejitev 110 km/h, saj se na AC znajdejo ljudje, ki prečkajo AC, konji, osli, iz AC je kar dovoz do hiš, polj,... 

KRUJE

TIRANA

V sončno in vročo Tirano (30°C) smo prišli v petek okoli 14. ure. V Tirani pa spet en velik kaos na cesti. Vozniki se vrivajo, pasov sploh ni narisano, pa se nekje vozijo štirje vštric, spet drugje pet,... Kaos!! Z avtodomom po centru Tirane res ni bil mačji kašelj se voziti. Vmes pa še iskati edini hotel, kjer je dovoljeno, da parkirajo avtodomi. Ko sva že obupala z iskanjem hotela, pride na enem parkirišču prIjazen možicelj do naju, ki govori po naše (nekaj med hrvaščino in slovenščino), pa nama da super napotke do hotela Baron. Hotel idiličen, lasniki prijazni. V hotelu sva si privoščila kosilo, malo povprašala kako se nama splača iti do centra Tirane, brez Lune seveda in že sva sedela v avtobusu, ki naju je peljal cca 4 km do centra za borih 30 LEKov (0,20 €). Tirana pa dokaj čisto mesto in v mojih očeh eno prav posebno glavno mesto. Sem že videla kar nekaj večjih mest (London, Moskva, Atene, Barcelona, Sofija, San Francisco, Los Angeles,...) pa je to mesto res posebno. Meni hecno, da nima Mcdonaldsa, hihi. Pa ne da bi šla jesti tja, ampak Mec je pa res v vsakem glevnem mestu. Zanimiv je center Tirane, ki je odprt za prevoz povsod, le ena mala uličica je namenjena peš coni. Tudi priznanih trgovin ni, le butiki z domačo robo. Da pa ne omenjam stritarjev, ki jih je polno. V vsakem mestu me vedno vleče k tržnici in tu je bilo res ful za videt (sem kar pozabila fotkati) od njihove lokalne pisane zelenjave in sadja, do takšnih in drugačnih rib, pa mesa, začimb, mmmmm. Za ogled muzejev mi2 nisva, tako da sva si jih ogledala le od zunaj. Po dve urni šetnji po Tirani, sva je imela dovolj. Naslednji dan, v soboto pa smo jo če obrali proti morju o tem več v naslednji objavi. 

Hotel Baron z mavričnim šotorom

Skadarsko jezero & Skadar (Albanija)

Najlepši kamp, kar sem jih kdaj obiskala.

V ponedeljek, 15.9. smo se zjutraj podali iz Ulcinja proti Albaniji, točneje proti Skadarskemu jezeru. Ceste ne najboljše, kar se pri avtodomu še posebej pozna, ko žvenketajo krožniki in kozarci, hihi. Na meji smo čakali kar 45 minut, saj preverijo vse potnike in vsak avto, ki prečka mejo. Sem pa dobila občutek, da so veseli vsakega turista. Ko smo prečkali mejo, smo doživeli mali šok, saj smo prispeli v čisto drug svet. Vse umazano, smeti povsod, hiše so bile kot kolibe, na cestah stritarji (potepuški psi), psice si takoj prepoznal po povešenih zizah, tudi ljudje so posedali kar ob cestah. Na cesti pa ali osli/konji ali mercedezi. Na poti proti Skadarskemu jezeru sem se že spraševala, če sva se pravilno odločila, da smo se podali v Albanijo. Dopoldne smo že prispeli v mesto Skadar! KAOS!! Kaos na cesti! Na cesti ni bilo nobenega pravila, saj ima tam vsak v glavi "jaz imam prednost", ne glede na to ali gre za peščca (le ti sploh ne pogledajo levo, desno ko prečkajo cesto, prečkajo jo tudi na 4 pasovnici), kolesarja, konja, tovornjak, mercedez. Uglaunem vsak si vzame prednost, tako da je bilo naš mavričen šotor kar težko voziti po takih cestah. Da ne omenjam, da ni narisanih črt in potem ne veš ali je dvo, tro ali štiri pasovnica, pač odvisno katere živali (osli, konji) ali katera pravozna sredstva se znajsejo v danem trenutku na cesti in kako se lahko postavijo vštric.

Pravo nasprotje cestam je bil kamp ob Skadarskem jezeru, kamor smo prispeli opoldne. Zelo urejen kamp z veliko prostora, urejeno travo, super tuši, WCji, lepo recepcijo z trgovino, gostilno z domačo in tudi fast-food hrano, otroško igrišče, odbojkarsko igrišče, ter zelo urejeno plažo z ležalniki, senčniki in gugalniki. Najprej smo nameravali tukaj ostati le en dan, pa nam je bilo tako všeč, da smo se odločili, da ostanemo dve noči. Kamp ponuja tudi skupen šotor in ležišča v lepi hišici, tudi za tiste brez avtodoma, prikolic ali šotora. Prav tako ponujajo najrazličnejše izlete, ki smo se jih sicer želeli udeležiti, a smo bili edini zainteresirani, pa so padli v vodo. Tako smo en dan vzeli taxi (1000 LEKov v eno smer), ki nas je peljal do centra mesta Skadar, ki je prav posebno in začuda čisto mesto. Albanščina ni jezik, ki bi ga Slovenenci razumeli, je pa veliko Albancev delalo po Evropi in znajo italiansko ali nameško. No, na srečo Tomaž obvlada ta dva jezika in taxist nama je povedal kar nekaj zanimivih stvari o mestu in kampu. Lasnik kampa je Albanec, ki je 15 let delal v Angliji in se poročil z Angležinjo. Potem sta skupaj prišla v Albanijo in po vzoru severnih Evropskih držav uredila ta kamp, ki naj še enkrat omenim je res fantastičen. Skadarju je leta 1998 vladala mafija, ki je mesto varovala s stražami in po mestu so ljudje hodili s puškami in mitraljeksami. Zanimive zgodbe povedo domačini, na najino srečo jezik ni bil problem. V Skadarju sva se sprehodila po mestu, si ogledala nekaj znamenitosti, za v muzeje pa midva oba na srečo nisva. Ker cene niso zasoljene, sva si vsak dan v kampu privoščila kosilo, enkrat s tradicionalno albansko hrano, drugič kar s pico. Domačini so neverjetno prijazni. Kaj kmalu sva spoznala, da dopust v Albaniji le ni bil napačna odločitev, ko nekako sprejmeš umazanijo ob cestah in stritarje, je svet tam lepši.

A Albaniji je denarna valuta LEK, 1e je 136 LEKov. Za dve nočitvi smo v kampu plačali 28e. V kampu so bili poleg nas upokojenci iz Nemčije, Francije, Poljske, Anglije in Italije. Slovencev nismo srečali.

V petek, 19.9 smo se podali proti Tirani, glavnemu mestu Albanije, o tem pa več v naslednji objavi!

KLIK do kampa Lake Shkodra Resort ob Skadarksem jezeru v Albaniji.

Sončen zahod v kampu oziroma kar resorju.

Skadarsko jezero.

V Skadarju.

Odzrav soncu ;)

Trdnjava v Skadarju.

Na cesti pa do osla, konja do mercedeza!

Ulcinj (Črna Gora)

Peščena plaža v Ulcinju.

Kot sem že v prejšnji objavi pisala (KLIK), je za nami zelo zanimiv dopust, ki ga bo treba kmalu ponoviti oziroma prakticirati takšen dopust, namesto 14 dnevnega izležavanja na kakšnem obmorskem kraju. Nam je takšen dopust dolgočasen in še nikoli nismo vzdržali 14 dni skupaj na morju (Pelješac). Ker je ali prevroče ali deževno, sploh pa ker radi dopust preživimo aktivno, kar se pa v vročini in nevihtah ne da. 

Zaradi obilice dežja, smo se proti morju odpravili v nedeljo, 14. septembra. čeprav je bil v planu že petek ali sobota. Na srečo smo se pravilno odločili, saj je še v soboto bila okolica Dubrovnika poplavljena. Prvi dan smo naredili kar nekaj kilometrov in se zvečer okoli 18. ure nastanili v kampu Kupari, malo južneje od Dubrovnika. Malo razočarani nad kampom, sploh ker je bil en dan prej poplavljen, vode ni bilo, elektrika je ravno prišla, cena pa je ostala kar enaka. Avtodom smo lahko parkirali pri WCjih, da ne bi zagreznili v travi. Sicer je pa za eno noč bilo kar OK. Morje pa daleč stran od kampa. Tako da priporočam, da če namravate kdaj kampirati v okolici Dubrovnika, so lepi kampi pred Dubrovnikom, za njim so bolj slabi, saj sploh niso ob morju, čas v kampu pa se je ustavil leta 1990. Naslednji dan smo se podali proti Ulcinju. Pot nas je vodila po Kotorskem zalivu (Boka Kotorska), kjer smo tudi imeli nekaj pavz, pa mimo Budve in Bara do Ulcinja. Kampe smo od tu dalje iskali na tejle spletni strani - KLIK, kjer so objektivne ocene kampov, opisana je lega, zraven so zemljevidi, ponudbe, cene, prav tako kamp ocenjujejo tisti, ki so v njem že bili nastanjeni. Odločili smo se, da naredimo malo daljši postanek v Ulcinju, v kampu Miami, kar pomeni, da smo tam spali dva dni. Naužili smo se sonca in morja, malo manj nam je bila všeč mivka. En dan smo malo izležavali, naslednji dan pa smo si ogledali Ulcinj. Luksus septemberskih počitnic je, da ni nikjer nobene gužve, morje pa tako daleč na jugu še vedno primerno za kopanje, temperature pa zelo znosne, okrog 26 stopinj. 

Iz Ulcinja smo se v sredo, 17. oktobra podali proti Albaniji, na Skadasrko jezero. O tem pa več v naslednji objavi.

Kamp Kupari - najbolj grozen kamp, kar sem jih videla, tudi če ne bi bil en dan prej poplavljen, cena na noč pa 132 kun.

Barčica v kotorskem zalivu.

Kotorski zaliv.

Kratka pavza v Perastu (Kotorski zaliv), cena za enourno perkiranje avtodoma je bila 5e za avto 0,50e!!

Naš mavričen šotor v kampu Miami - Ulcin.

Pogled izpred avtodoma proti morju in plaži.

Stritarji (potepuški psi) so bili stalnica, na srečo zelo boječi in nismo imeli problemov z njimi.

S sončnim zahodom obsijana LuNa.

Juhuuhuu...

Sončni zahod.

Jutranje sonce, kako dobro le to dene na morju.

Ribolov.

Prazne ulice Ulcinja, saj sezone ni več.

Ena od plaž.