Nasmejana Kunigunda

Na Sv. Kunigundi

V nedeljo smo se ponovno odpravili na Kunigundo. Ponavadi TriuAdiju uspe priti gor in dol v eni uri. No, tokrat smo bili na izletu številčnejši in seveda smo se prilagajali najmlajšemu pohodniku - Maticu, ki je sicer kar prekipeval od energije. Na poti gor smo imeli dve zelo kratki pavzi, da se je Matic ožejal, kljub temu smo vrh osvojili v dobri uri. Na vrhu smo malo posedeli, poštempljali Matičev planinski dnevnik, "škljocali" s fotičem, se odžejali, jedli kostanj in druge zdrave dobrote, ter se vrnili nazaj v dolino, kamor je šlo brez pavz, a brez vika in krika pa nikakor ne;).

Nekje na poti - kako je lepa ta jesen :)

Poziranje

Prva pavza za gašenje žeje.

Druga pavza za gašenje žeje. Luna preverja, če se pri Maticu najde tudi kaj zanjo.

Luna zvesto čaka pri moji mami, na Matica, da se odžeja.

Em, se samo meni zdi, da mu manjkajo rogeci ;)

Na vrhu.

Ku-Ku

Anaaa dej Luno dol iz klopce!

Teta Ana opisuje izlet v Matičev planinski dnevnik

Po koščku čokolade... vik in krik ;)

6 čut

Končno imam nazaj veselega psa J

Na repu ima dva šiva, ker so ji odstranili še bradavico; na rebrih je pobrita, saj je tam bil pritrjen protibolečinski obliž.

Luna je bila kar malo čudna, od kar je prišla domov iz operacije. Veliko je cvilila in spuščala neke čudne zvoke, podobne cviljenju. Pa ji nisem dajala nobene potuhe, to cviljenje sem ignorirala, čeprav mi pri srcu ni bilo lahko. Tudi živahna ni bila najbolj. Na sprehod je sicer šla, ampak zgolj zato ker je morala. Rep je bil ves čas povešen, kar za mojega na splošno veselega psa ni ravno značilno - razen ko ima sindrom zlomljenega repa (to je imela sicer le 1x). Dva dni sem si mislila OK, je to pač od operacije. Potem pa mi to cviljenje nikakor ni dalo miru in zdelo se mi je, da je za to kriv protibolečinski obliž. Saj če dobiva zdravila - antibiotike in protibolečinske tablete, zakaj potem cvili?? Jedla pa je normalno in ni kazala znakov, da bi jo bolelo tam, kjer je bila operirana. Dva dni sem se zbujala ob 5. uri, ko se je Tomaž vstajal, Luna pa je takrat začela cviliti in v spalnico se jo je pač slišalo.

Luna ni po nobeni oparaciji cvilila, sploh ne vem, če sem jo že kdaj prej slišala tako cviliti. Po strilizaciji in prejšnjem posegu v ustni votlini, ja bila že isti dan operacije, sicer zvečer čisto normalna. Res je, da je ta poseg bil večji in najbrž bolj boleč, pa vseeno se mi je zdelo, da nekaj drugega pri Luni ne štima.  Cvili samo takrat, ko ji je marker težko skrit in preden se odloči zalajat ali pa, ko je med treningom iskanja privezana, spušča neke čudne zvoke, ki so mešanica cviljenja in laježa skupaj. Luna na splošno ni ravno "pusy" pes. Že ko sem jo kot mladiča pripeljala domov ni cvilia in jokala, niti prvi dan ne. Enkrat so jo reševalci "obtožili", da je cvilila v prikolici za pse, ko smo se peljali na trening v Zagreb. Labi?, med tremi borderji v prikolici za pse in da bi cvilila ravno ona, močno dvomim...

V četrtek zjutraj, ko sem vse skupaj premlevala od 5. ure dalje, pa je Luna imela ta obliž do polovice odstranjen - najbrž si ga je ponoči sama načela, lahko da je sam nekako odstopil, le kdo bi vedel. Potem sem kar celega odstranila, tako kot je pisalo v navodilih. O tem sem obvestila doc. dr. Ano Nemec, dr. vet. med., Dipl. AVDC, Dipl. EVDC (saj bi sicer morala obliž odstraniti v petek), ki je tudi posumila, da Luna ne prenaša najbolje tega obliža, saj jo je najrbž prizadel opij v njem. Tudi njej ni bilo normalno, da tako cvili. V četrtek je tako še ob 13. uri jamrala in cvilila, potem pa po 15. uri ne več. Tako je tudi predvidevala Ana Nemec, saj naj bi se v tem času vse sestavine obliža odstranile iz Luninega telesa. Potem sva bili dogovorjeni, da če se mi bo zdelo, da ima Luna bolečine (ker nima več protibolečinskega obliža), da naj grem k svojemu veterinarju po tramal. Vendar to ni bilo potrebno, saj je bila Luna v četrtek popoldne vesel in normalen pes, jaz pa vesela, vesela, vesela JJJ kot že dolgo ne!

Zato vedno prisluhnite svojim psom, saj jih vi najbolje poznate in storite tisto, kar vašemu psu najbolj odgovarja!!

Desna polovica Luninega obraza je pobrita, nima niti brkov L

♥ ♥ ♥

:)))

Wiiiiiiiii operacija je za nama, Luna je vse skupaj dobro prestala. Odstranili so ji 4 zobe ter nekaj kosti - čeljusti med desnim tretjim sekalcem in drugim premolarjem, skupaj z novo tvorbo in 1 cm okoljnega tkiva. Odstranjen del tkiv so odposlali na dodatne preiskave v laboratorij na Dunaju, da se določi ali so tumor odstranili v celoti. Srčno upam, da so odstranili vse in ji ne bo treba več preživlajti česa podobnega. Čeprav se sliši grozno, kaj vse so ji odstranili, sem vesela, da je to za nama in da je vse skupaj dobro prestala. No ja, bila je kar deprasta, ko je noč preživela na kliniki. Tudi danes ni ne vem kako živahna in vesela. Ampak, saj bo bolje.

Na Kliniko sem jo odpeljala v ponedeljek zjutraj, operirana je bila okoli 10. ure, operacija je trajala dobro uro. Malo pred 13. uro pa sem že prejela klic doc. dr. Ane Nemec, dr. vet. med., Dipl. AVDC, Dipl. EVDC, da je Luna budna in da je operacija potekala dobro. Drugi klic sem prejela ob 22. uri, da so mi javili kako gre Luni. Jaoo zadaj po telefonu sem slišala zelo žalostno cviljenje psa in to je bila Luna. Srce se mi je paralo, ko sem jo slišala tako žalostno. Bojda ni jedla, niti pila. Bila pa je normalno živahna, bila je tudi na sprehodu, kjer je opravila vse potrebe. V boxu pa je ves čas gledala proti vratom in za vsako, ko so se odprla, je upala, da sem jaz. Ahja, navezava naredi svoje. Čeprav pa, ko sem prišla naslednji dan dopoldan ponjo, je imela rep dol in je sam rinila proti vratom in želela ven, ven iz klinike. Na kliniki so ji zjutraj že dali 3 obroke (količinsko ne vem, koliko so ji dali), saj je kar jedla in jedla. Nisem si morala kaj, da ji ne bi še doma dala eno 200 g konzervo, kasneje še večerjo. Zdaj mora 14 dni jesti mehko hrano. Pa bom malo kombinirala, konzerve, ful dolgo namočene brikete, nekaj ji bom pa tudi skuhala, da bo dobila čim več vitaminov. V gobec ne sme 14 dni dobiti nobene trde stvari - igrače, palice,... na sprehodih bo še kako prav prišel nagobčnik, da ne bo pobirala palic. Tako bo punca dva tedna na bolniški. Dobila je tudi kar nekaj zdravil; RIMADYL, FENTABILSKI OBLIŽ ter SYNULOX, ki jih bo jemala nekaj dni. 
Danes je jedla normalno, malo premalo pije, pa ji v hrano zlijem malo več vode. Od kar je doma, še ni šla na veliko potrebo. Prav tako še ni taprava Luna, ima tak žalosten izraz in je brez energije... Upam, da bo kmalu taka, kot jo vsi poznajo!

NoREnJe

Trening v Novi Gorici

FOTO: Ivana Turjak

V soboto, 5. oktobra je bil dan, ko smo se nekateri ERPSovci podali na trening v Novo Gorico. Poleg nas so trenirali tudi Hrvati iz HUOPP in KOSSP ter Jerneja, Igor in Čedo iz Zveze vodnikov reševalnih psov. Mi2 z Luno sva se treninga udeležili le v soboto, ostali pa so trenirali tudi v nedeljo. Bila je zanimiva, odprta ruševina s še bolj zanimivimi grobovi. Bolj kot karkoli, so mi bila pomambna oblajanja na teh grobovih, saj podobnih pri nas žal nimamo. Grobovi so bili v tleh, dalo se jih je fejst zapreti, v veliko pomoč pri zapiranju so nam bile lesene lopute za zapiranje oziroma odpiranje grobov - ko pes pravilno nakazuje, ki so jih priskerbeli domačini. Seveda smo čez lopute dali kar nekaj materiala, ponavadi kar opeke. Koliko rund smo že naredili? Em veliko, ene pet, šest mogoče sedem. Je treba na taki ruševini izkoristiti vse, kar le ta ponuja.

Loputa (tale sicer Berlinčanka ;) )

V prvi rundi je Luna iskala enega, zaprtega markerja na območju asfaltnih prevlek. V drugo je iskala tri markerje, vsi so bili skriti tako, da si ni mogla poiskati najlažjega. Pri vseh pa brez začetnega cviljenja in tudi kopanja ni šlo, saj sta bila dva kar fino fajn zaprta. V naslednjih rundah pa je iskala po enega markerja, za še boljše oblajnje pa je v teh rundah, bila še skoraj vedno motivacija za izboljšavanje laježa. Spet sem dobila nekaj novih idej, sploh bo pa treba na našem društvu narediti podobne pokrove z različnio velikimi loputami za odpiranje. Samo da nam ni dolgčas!!

Hvala Mateji, ki je trening organizirala in Jerneji, ki nas je sprejela medseJ!

FOTO: Ivana Turjak

FOTO: Ivana Turjak

Iskalna akcija - Kisovec

Moja pot.

V soboto, 28.9.2013 je na območju Kisovca potekala iskalna akcija, katere sva se z Luno udeležili. Sicer je najprej bila za ta vikend napovedana dvo dnevna vaja območne enote Posavja, Zasavja, Dolenjske in Štajerske. A so se organizatorji po nekakšnem posvetu s policijo premislili in namesto vaje je bila iskalna akcija, v kateri so bili poleg omenjene Območne enote vključeni še Ljubljančani in Gorenci. Iskalo se je že dober mesec pogrešanega gospoda, žal ga tudi mi nismo našli.

Zbrali smo se ob 7.00 uri na parkirišču podjetja TEVEL v kamnolomu Borovnik v Kisovcu. Po posvetu vodij s policisti, smo bili razdeljeni v tri skupine, dodeljena so nam bila iskana območja. Iskanje se je izvajalo na območju Velikega in Malega Stobovnika in Bučičevega hriba. Vodja naše skupine sem bila jaz, v njej pa so bile še Nevenka, Tea in Janja s svojimi psi. Me smo iskale na območju Bučičevega hriba, kjer naj bi se pogrešana oseba večkrat zadrževala. Šlo je za delo na zahtevnem območju v smislu strmine, razpok, skalovja in poraščenosti. Za nameček je še rahlo rosilo/deževalo iz megle in poleg strmine smo hodile po mokrem listju, tako je najlažje šlo včasih kar po vseh štirih. Ko smo prišle na vrh omenjnegega hriba, smo tam še preiskale vrh-plato, nato smo se vrnile nazaj v dolino. Iskalna akcija se je zaključila okoli 13:30 ure z analizo dela in malico.