torek, 28. junij 2011

Trening v Astri

Včeraj smo spet šli na trening drugamJ... ruševina Astra na Ljubljanskem Bežigradu je bila v planu že davnega meseca februarja, vendar smo takrat raje šli v Tiso zaradi bližajočega Državnega prvenstva in ostruškov. Tokrat pa nam je le uspelo priti še do Astre. "Ruševina" ni bila ne vem kako opevana s strani Ljubljančanov, pa jo bomo opeli mi Celjani. Ruševinca je za prste obliznitJ!! Potrenirati se da res marsikaj, sploh nekatere stvari, ki jih na naših domačih ruševinah primanjkuje. To, da je fejst umazana še opazili nismo in definitivnio se bomo kmalu spet vrnili.

Od zunaj ruševina ne obeta veliko...


Vhod vanjo je že malo bolj razburljiv...


Notranjost pa sladka, kot moja čokoladkaJCelotno ruševino z grobovi, nam je razkril Luigi iz DVRPS Ljubljana, za kar se mu še tu enkrat zahvaljujem(o)!!


Naredili smo dve runde, več smo si prihranili za naslednjič. Najprej sva z Luno naredili iskanje na dolžino, v trdo temo, potem pa motivacijo naprej po hodniku, marker pa je bil pokrit z ?!?. Oboje je izpeljala super fajn. Čeprav sem-trapa jaz, vmes mislila, da Luna "lažno" nakazuje. Oba skrivališča sta bila dokaj blizu in ko sem slišala drug lajež, sem mislila, da spet laja tam, kjer je bil skrit marker v prvo, pa seveda ni.
V naslednji rundi je iskala markerja v ležeči omari, na "višini" (prva slika levo), med iskanjem je še zelo lepo pregledala kup neprijetnega materiala (slika desno) in širšo okolico, dokler ni v nos dobila markerja in ga lepo oblajala. Za mikrolokacijo sva nato naredili še motivacijo v omarice (spodnja slika levo). Spet oboje fajn. Za piko na i pa sva se sprehodile po strmih železnih stopnicah (spodnja slika desno). Brez problemov je opravila z njimi. Bravo pes!!




Namesto domov, smo se iz Astre odpravile na poligon KD Ljubljana, na kratek čvek in zaslužen radlerJ.

sobota, 25. junij 2011

"težke" ovire


V petek, 24.6. 2011 smo imeli na društvu delovno akcijo, ki se jo je udeležila le peščica članov. Postavljali oziroma sestavili smo "težke" ovire, delno pokosili travo in pospravili hiško. Seveda smo ovire morali takoj sprobati - Luni je šlo presenetljivo dobro.
Ovire so zelo skrbno načrtovane, saj se da kombinirati svega i svašta. Včeraj smo si jih postavili tako, kot kaže slika. Fiksirana je le armaturna mreža, vse ostalo, od lojter do desk, gum,... se bo lahko prestavljalo in dopolnjevalo. V planu je tudi, da bo ena lojtra vodila na streho hišice.


ponedeljek, 20. junij 2011

Izpit v Zagorju

Včeraj, 19.6.2011 sva z Luno ponovno zbrali pogum in opravljali izpit R2 v Zagorju. Žal neuspešno. Manjka nama še ogromno izkušenj, ki pa bodo že prišle, saj nama volje ne manjkaJ.


ISKANJE
Sodnik: Matjaž Zanut

Na ruševini v Bajcerjevem mlinu je sicer našla vse štiri pogrešane osebe, vendar je vse le obcvililaL. Nekaj cviležev sem slišala, za druge so mi povedali markerji. Ahja, ne vem kaj se je dogajalo v Lunini bučki. Delala je intenzivno dobrih 25 minut, nato pa sem prekinila iskanje. Ruševina ni bila težka, tudi območje iskanja ni bilo ravno veliko, so pa bili markerji dobro in kar zahtevno skriti. Dva sta bila v hiši, tretji v kleti, četrti na višini v rovu, ki vodi ob kleti do zgornje potke.
Vem, da nisem pretiravala s treningi, mogoče sva zadnji mesec premalo delali na ful zaprte grobove. Tudi ne verjamem da je imela slab dan,... pač je bilo pretežko zanjo.

POLIGON
Sodnica: Katja Skulj

Na poligonu sva najprej delali ovire in KONČNO so se nama vse ovire poklopile in prislužili sva si neverjetnih 48 točkJ. Bravo punca!

Poslušnost pa nič kaj posebnega. Veliko je bilo kiksov, pa je zadostovalo za 38 točk. Vse vaje v gibanju so bile sedi, pri prosti vodljivosti, se je malo izgubljala,... je bilo pa plazenje spet super!

Malo sem razočarana, vendar ne zaradi ne narejena izpita, bolj zaradi nobenega oblajanjega markerja. Bova trenirali, da odpraviva še to pomanjkljivost. Zdaj pa nekaj mesecev pavze z izpiti, vendar ne s treningi. No ja, tudi od treningov bo imela 14 dni oddiha, ko bomo aktivni malo drugače, na morjuJ!

sreda, 15. junij 2011

Usposabljanje za bolničarja 2011

Leto je naokoli in spet sem se udeležila usposabljanja za bolničarja. Sicer bi se dalo 72 urni tečaj narediti v dobrem mesecu, vendar smo se v našem društvu odločili, da raztegnemo celotno usposabljanje na tri leta. Kar tudi ni tako slabo, saj vsako leto obnavljamo naše znanje iz prve pomoči ponesrečencem ob enem pa se imamo fajnJ.

tokratne torbe so res zmagale, polne so bile vsega potrebnega

Od srede 1.6.2011 do petka 3.6.2011, smo nekateri naši člani preživeli v prostorih območnega združenja rdečega križa Celje, kjer smo imeli usposabljanje za bolničarja. Velik poudarek je bil na pripravi za preverjanje regijskih ekipTokrat je usposabljanje vodil dipl.zn. Selmir Čopič, ki je zaposlen kot reševalec na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Veliko smo se igrali in predvsem uživali. Poleg nas, je na tem usposabljanju sodelovala tudi ekipa iz Srednje zdravstvene šole Celje. Tako smo se eni in drugi izmenjavali pri uprizoritvi nesreč. Eni so igrali podano nesrečo, drugi smo nudili prvo pomoč in obratno. Selmir si je izmislil marsikatero situacijo; od žura z narkomani in razgretimi najstniki, do nesreče na kolinah, pa družinskih tragedijah, prometnih nesrečah,... podobno, kot je potem bilo na preverjanju. Ob takem načinu dela smo se naučili veliko, če pa česa nismo znali, nam je Selmir pomagal.


V soboto, 11.6.2011 smo se tako v sklopu uspaosabljanja za bolničarja udeležili XVII. regijskega preverjanja usposabljanja ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa, ki je potekalo v Celju. Med dvanajstimi sodelujočimi ekipami, je nastopila tudi ekipa Mestne občine Celje, katero smo zastopali kot KD reševalnih psov. Ekipa na tekmovanju je bila lahko sestavljena le iz 5 članov in vodje ekipe. Ekipo smo sestavljali Majda - kot vodja ter Eva, Majdi, Darja, Sebastijan in jaz. Za moralno podporo sta skrbela Miloš in Eva H., Maja pa je bila zadolžena za fotografiranje. Iva, Neda in Davorin pa so skrbeli za predstavitev našega drušva.


Preverjanje je potekalo med Spodnjim Celjskim gradom in Domom ob Savinji Celje, kjer je na treh različnih prizoriščih potekalo oskrbovanje ponesrečencev. Poleg prikaza nudenja prve pomoči se je od ekip zahtevala ubranost in vodenje ekipe, pravilne obveze, delo s poškodovanci v smislu komunikacije, tolažbe, osnovno znanje za klic na številko 112 in priprava poškodovancev za transport. Časovno smo bili na vsakem delovišču omejeni na 10 minut. Delovne točke so bile tri:

  • Na prvem delovišču je bila simulacija potresa v Celju. Poškodovanci so bili različno poškodovani, eden od ponesrečencev je bil celo ukleščen med ruševinami. Oskrbeti je bilo potrebno tudi amputacijo prsta, odrgnine, zmečkanine, zlome, poškodbe gležnja, roke in brade. Jaz sem imela na skrbi gospodično, ki je imela poškodovan gleženj in roko. Malo se je poznala jutranja ura in neubranost. Ampak gospodična bi preživela, brez večjih posledic.


  • Na našem drugem delovišču je v kuhinji prišlo do požara in večina poškodovancev je imela opekline. Ena od oseb je predstavljala vinjeno osebo, ki je bila zelo moteč faktor. In glej ga zlomka, oskrbeti sem jo morala jazJ. Bila je zelo močna in sem jo komaj krotila. Hvala bogu je po nekaj minutnem "boju" padla ona v ne zavest, ne jaz- od napora;). Dala sem jo v bočni položaj in preverjala znake življenja. Vmes je tudi bruhala (revca). Ker sem bila prepričana, da bo prenehala dihat in jo bo potrebno oživljati, sem jo imela v tem položaju kar nekaj časa. Ko se mi je le zadelo, da ne bo, smo jo dali na nosila - ziher, je ziher. Sicer je bilo na tem delovišču potrebno prikazati še pravilno postopanje pri opeklinah različnih delov telesa. 

vinjena oseba, ki sem jo komaj ukrotila (foto: Maja Balon)

hvala bogu je padla v nezavest (foto: Maja Balon)

  • Tretje delovišče je predstavljalo prevrnjen čoln na reki Savinji in oskrbeti je bilo potrebno štiri ponesrečence, med njimi je bil tudi utopljen otrok, za katerega sem skrbela jaz. Lutka katero sem oživljala je sicer bila dojenček. Oživljala sem jo dobrih 5 minut, nato me je zamenjala Eva in s tem smo si pridobili dodatne točke. Otrok je nato kmalu začel kazati znake življenja, pa smo ga dali na nosila. Ostali ponesrečenci so bili ponovno različno poškodovani, od odrgnin, raztrganin in zlomov, prav tako je bilo potrebno oskrbeti-oživeti utopljeno odraslo osebo. 

preverjanje življenjskih funkcij: "HALO, LAHKO POMAGAM"
(foto: Maja Balon)

sicer se dojenčku daje masažo srca z dvemi prsti, tu je bilo rečeno, da gre
za otroka, ne dojenčka in da pač imajo to lutko (foto: Maja Balon)

klic na pomoč - menjava pri oživljanju (foto: Maja Balon)

Naša ekipa je zasedla solidno 8. mesto. Imeli smo se res fajn tako na usposabljanju, kot tudi na tekmovanju, resnično smo se vživeli v podane situacije. Ob enem pa smo obnovili nekaj znanja, nekaj pa ga na novo naložili. Ker sem se tega usposabljanja udeležila že drugo leto, je v meni 2/3 bolničarjaJ!

Klik do slik (vir www.kdrp-celje.si)

nedelja, 12. junij 2011

Vaja MERP v Celju

Danes, 12.6.2011 smo nekateri člani našega društva pripravili prvo vajo MERP v letošnjem letu (Mobilna Enota Reševalnih Psov). Seveda smo vsi markirali, razen Miloša, ki je bil vodja delovišč. Naša Polona z Jonom pa je na vaji sodelovala kot članica MERPa. Delovišči sta bila Grad Lemberg in Vila Ružička. Pripravili smo jim skoraj identična skrivališča, kot smo jih imeli na Vaji Območne Enote 3. skupine, bolj pa so bili vodniki omeji z gibanjem. MERPovcev se je zbralo ravno za dve ekipi, ki je štela vodjo in tri vodnike s psi. Vodja ene skupine je bil Sebastjan, druge Jasna. Delali pa so pod budnim očesom Mareta, dedija in Miloša.
V gradu Lemberg so mene prvo potegnili ven, vendar zaradi organiziranosti ekipe nisem mogla gledat preostanek njihovega delaL. "Poškodovanci" smo imeli zbor zunaj gradu, na varnem mestu. Obe skupini sta s skupnim sodelovanjem uspešno našli vseh šest ponesrečencev, bili so tudi pohvaljeni s strani Mareta.

ocena dela

V Vili Ružički sem bila skrita v drugem nadstropju, na višini, družbo pa mi je delal netopir, ki je veselo frčotal nad mojo glavo - ne najbolj prijeten občutek, sploh ker je bil takooo velik. Ker pa sem vedela, da bom za pse kar težek zalogaj, sem potrpela z izbrano družbo in nestrpno čakala na psa, da me najde. Z mikrolokacijo so imeli psi kar nekaj težav, saj je moj vonj odnašalo ob nekaj metrov oddaljeni steni. Vendar so vodniki zaupali psom, se znašli in me našli. Ponovno so našli vse ponesrečence, tokrat so bili skriti le trije, ostali trije so nabirali borovnice v bližnjem gozdu.

na podstrešju z netopirjem

Spet smo se nekaj naučili od MERPovcev, saj smo lahko primerjali naše delo iz vaje Območne Enote, z njihovim. Vsekakor se pozna, da so vodniki izkušenejši, naši psi pa jim že dihajo za ovratnik ;) 

četrtek, 9. junij 2011

Dvig zadnjih tačk


Trenutno izvajava tale trikec. Vsak dan preživiva tudi na žogi in piliva to vajo na različnih "rekvizitih". Predvsem je namen tega trikca, da se pes zaveda zadnjih nog. Končni cilj vaje pa je, da bo Luna tistega lepega dne dala noge čim višje navzgor ob zidu, steni,... Tisto, da bi sama od sebe dvignila v luft zadnji dve taci je pa kar malo preveč, saj ni cirkuški pes;).

Ta vajo dva delali izključno s shapingom. Najprej je hodila samo ritensko, potem sem ji nastavila majhno prepreko - najprej kar desko. Te vaje še nimava poimenovane... najbrž bo kaka sočna; PAJEK, ŽABA, VEVERCA,...??? Kako sva prišli do končnega cilja, bo v celoti objavljeno v videu, ko ga bova dosegli.

torek, 7. junij 2011

Trening v Zagorju

V nedeljo, 5.6.2011 smo se nekateri člani našega društva spet odpravili na trening drugam, tokrat nas je pot zaradi bližajočih se izpitov, zanesla v Zagorje. Najprej smo delali na poligonu, potem pa še iskanje v Bajcarjevem mlinu.


Na poligonu sva lepo od delali s poslušnostjo, nisva naredili izpitne situacije, sva pa naredili skoraj vse vaje, čist v izi. Z ovirami tudi ni imela nobenih problemov. Edino pri preskoku je najprej mislila, da je lojtra, hihihi.

V Bajcarjevem mlinu sva bili prvič in nisva pretiravali z iskanjem in skrivanjem markerjev, saj bodo tam najbrž junijski izpiti, pa nočem imeti piflarskega psa, ki bo šel pogledat grobove. Pa sva se najprej le sprehodili po mlinu in okolici, potem pa naredili eno iskanje in nekaj motivacij; v prvo nadstropje - v drugega je šla sama med iskanjem, v kletni prostor in na višino, v zadnjem delu hleva. Le toliko, da se je Luna dodobra spoznala z "ruševino". Na izpitu pa bo, kar bo!

Spet je minil en super pasji dan, s pasjo vročino obsijanJ!

ponedeljek, 6. junij 2011

Lajanje v troje


Hill, Tia in Luna iščejo - kljub temu, da so najboljši prijatelji - skupaj ne moteno. Na iskanju se sploh ne zmenijo eden za drugega. Za primer - na vaji, 3.6.2011 sta se Luna in Tia pred iskanjem v Vili Ružički  igrali in noreli čez travnik, ko bi morali lulati. Potem na iskanju se pa sploh nista zmenili ena za drugo. Da pa se ne bi motili še med lajanjem, če bi slučajno po dva ali vsi trije na enkrat našli markerja, smo to po vaji še natreniraleJ.

sobota, 4. junij 2011

Vaja Območne Enote 3. skupine

Kot nam je naš predsednik obljubil, nas je v petek, 3.6.2011 čakala še ena vajaJ. Imeli smo vajo Območne enote - Štajerska, Koroška, Dolenjska, Posavje, Zasavje in Pomurje. Sklic je bil izveden tudi preko pozivnika, ki pa kar ni hotel utihniti (zvonil mi je cca 9x v dveh dneh). 
Kraja iskanja sta bila dva - Grad Lemberg (med Vojnikom in Dobrno) in Vila Ružička v Dobrni. Obetala se nam je res super vajaJ. Žal le udeležencev ni bilo veliko. Iskali smo Cvetka & Flika, Teja & Tayos, Eva & Hill, Tamara & Tia ter mi2. Pridni markerji pa so bili Majdi, Eva H., Anita, Srečko, Sebastijan, Dušan, Marko, Miloš pa je ponovno prevzel vlogo vodje delovišč in "baze".


GRAD LEMBERG
vsemogočni Grad Lemberg


Ob 17 uri smo imeli zbor pred gradom v Lembergu. Grad je v privatni lasti in je v fazi obnavljanja. Ker je šlo za veliko območje iskanja, smo bile vse v isti skupini. Teja je bila določena za vodjo. Naročeno nam je bilo, da ne smemo vstopiti v notranjost objektov gradu, lahko pa se sprehajamo po dolgem odprtem hodniku. Ko smo se skupaj s privezanimi psi sprehodile in si ogledale stanje "ruševine", je Teja že sproti predlagala, kdo bo preiskal kateri del gradu.

združene Dolenjke in Štajerke

Nama je bil dodeljen severni najnižji del objekta, kjer se je lahko prišlo do nekaterih kletnih prostorov. Luno sem poslala v desni del, v nekakšen stolp, v trdo temo. Ker nisem smela notri sem le poslušala kaj se dogaja. Kmalu je začela cviliti in posumila sem, da je blizu markerja. Sledil je ne najbolj prepričljiv lajež. Zanimivo je bilo, da je bil marker v trdi temi, na tleh in odprt, Luna pa je njegov vonj lovila po zidovih kleti. Nato jo pošljem še v drug kletni prostor in Luna spet začne kmalu lajati - marker je bil na kamniti okenski polici. Ker so bili kletni prostori v najinem dometu pregledani, sva se vrnili do odprtega hodnika in "baze". Na hodniku sem dala Luno počivat.

Luna na počitku med iskanjem

Del gradu je bil ne dostopen za psa, pa je Tamara dala Tio na ruffwearovo oprsnico in jo dvignila na višji del. V tistem delu gradu sta našli enega markerja. Vmes so tudi ostali potegnili ven kar nekaj markerjev. Eva mi je namignila, naj greva z Luno pregledat en del gradu, kjer se je Hill sumljivo dvigoval po deskah. Tudi Luna se je, iskala je dostop na višino, vmes je tudi zacvilila. Nisem je ne vem kako silila z najdbo (da je ne bi od nje izsilila), pa sva obvestili o tem vodjo, da je še ona poslala psa tja. Tayos se je malo namučil, naposled pa zalajal in nakazal markerja na višini. Seveda me je na koncu firbec matral, kje je bil - bil je na višini okrog 2,7 m in skrit še za deskami ob oknu. Kar težko, za mladega psa.
Zunaj smo imele 7 pogrešanih oseb, vendar nismo bile sigurne, če so vsi zunaj. Pa je Cvetka poslala Fliko še na en težko dostopen del, da smo se prepričale, da tudi tam ni nikogar in po cca 30 mintah zaključile z iskanjem.
Nikogar nismo izpustile, bravo zveri in mi!

brez vas, ne bi bilo nas

VILA RUŽIČKA
Po 30 minutni pavzi smo se napotili še proti drugemu delovišču, Vili Ružički v Dobrni. Ker je šlo za manjši objekt smo tokrat skupaj iskale Tamara & Tia, Eva & Hill ter mi2 (MY DREAM TEAM za iskanje v trojkah J). Tamara je bila vodja skupine.

del Vile Ružičke

Od Miloša smo dobili napotke, da se preiskuje vilo, manjši objekt od vili, ter okolico (cca 5 m od roba zgradb). V notranjost vodniki nismo smeli. Da smo dobile predstavo o iskanem območju smo se s privezanimi psi sprehodile ob vili. Ko smo prišle ob levi rob vile, nam je bilo jasno kako veliko je območje. Nesmiselno bi bilo skupaj hoditi okoli celega objekta s porušenimi prizidki, če lahko ta čas že en pes išče.

napotki

Tamara se je odločila, da gresta Eva & Hill ob zelo zaraščeni vili, Tamara & Tia sta pregledali tisti objekt ob vili, mi2 pa sva se podali v vilo. V 3 minutah smo ven potegnile 3 markerje. Vsak pes svojegaJ. Ker v tem času Eva & Hill še nista prišli okoli vile, sta nadaljevala z njuno taktiko, mi2 s Tamaro pa sva se zamenjali. Luna je bila odpeta in preden sva prišli do objekta, je potegnila z nosom gor, daleč stran v gozd in začne na polno lajati. "Fak!" si mislim, to ni iskano območje, "a laja na gobarja, otroka ki lula,...??" Ko hodim proti laježu, javim Tamari po postaji: "TAMARA, LUNA JE POTEGNILA V GOZD IN LAJA, NE VEM KAJ JE!!". In ko pridem do nje, laja med našima Srečkotom in Anito, najprej enemu na uho, potem drugemu. Povesta mi, da sta v bistvu sprehajalca, sam ko sta vidla Luno prihajati proti njima, sta počepnila, hahahahaha kira fora. Javim Tamari, da sem našla zaljubljen par, ki nista markerja. Najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, da so se v bazi smejali, jaz pa tudi. Bravo Luna! Tamara mi je naročila, naj ju kljub temu pripeljem v bazo.
Vmes je Hill našel še enega markerja, mi2 pa sva šli pregledovati objekt ob vili. Objekt je dobro pregledala in vrnili sva se v bazo. Luno sem dala počivat, nato pa sem jo še 1x  poslala v vilo. Tamara je imela na sumu, da bi lahko bil kak marker še nekje v višjih nadstropjih vile. Naši psi so lepo pregledali pritličje, šli so tudi v prvo in drugo nadstropje, Tia je nekje cvilila. Proti koncu smo lahko šle do prvega podesta stopnic in pošiljale pse proti vrhu - vsakega posebej. Najdbe ni bilo. Odločile smo se, da po slabih 30 minutah zaključimo z iskanjem in pošljemo za nami še eno ekipo.
Izkazalo se je, da smo spustile enega markerja, ki je bil v najvišjem nadstropju, v nadstrešnem delu (na višini okrog 2,5 m). Marker je povedal, da je le Tia bila spodaj in cvilila, vendar ni mogla locirat vonja. Težko je bilo, ni kaj. Kljub ne najdenemu smo bile zelo zadovoljne z našim delom, kakor tudi z našimi "border labiji" J.

DREAM TEAM ♥ ♥


Hvala vsem, ki ste bili zasluženi za tole vajo, res je bila super, uživali smo tako mi, kot psi!! Najbolj všeč pa mi je bilo na tehleh dveh vajah, da je lahko vsak pes našel pogrešanega, saj so se naši res potrudili, da je bilo skritih čim več markerjev.