Mooorje

Trijo adijo je le dočakal prvo letošnje morje:)! Za vikend smo se odpravili v Umag, kjer je v petek, 28.5.2010 potekal koncert svetovno znanega DJa Fatboy slima klik. Na koncertu je bilo fenomenalno, vzdušje na vrhuncu, ni da ni. Luna pa je tudi nadvse uživala v vodi in v družbi s katero smo bili.

Lunina račka, je zakon igračka

V Umag smo prišli v petek v popoldanskih urah, kjer je najprej na obali Stella Marisa padlo prvo pivo, Laško seveda;). Vmes pa sem tudi "namočila" Luno v morju. Končno nadvse uživa v vodi in plava, kot tapravi labiji. Lansko leto ji je bilo še tako-tako, plavala ni ne vam kako rada, zdaj pa in je pravi ljubitelj vode! Potem smo se dobili še s preostalo družbo, se razkomotili v apartmajih in sledila je pizza v bližnji gostilni. Luna je šla zraven in na moje začudenje mirno sedela oziroma ležala ob meni. Ponavadi pozdravlja ljudi, ki so v bližini, hodi naokoli,... Tokrat pa je bila njena pozornost usmerjena vame. Da ji ni bilo dolgčas sva delali na novem trikcu, "prosi". Ji je šlo kar dobro, vendar ga bo potrebno še natrenirati. Nato smo prišli na vrsto mi, ki smo na koncert odšli. Kot sem že omenila, je bilo super!

Kljub temu, da smo s koncerta prišli v poznih jutranjih urah, sva z Luno ob 7:30h že bili na jutranjem sprehodu na obali. Sledilo je še malo spanja, potem pa uživancija na plaži. Spremljalo nas je lepo, toplo sončno vreme in Luna je cel dan nadvse uživala v morju, ko je plavala in prinašala račko in potem še na plaži, ko so se z njo igrali ostali.

Sladka voda... ne hvala;)!

  

V nedeljo, ko smo se vračali proti domu, smo se ustavili na pasji razstavi v Portorožu. Moj namen ni bil gledanje psov na razstavi, ampak "štanti za pse". Predvsem zaradi tega, ker dosti stvari za Luno nakupujem preko www.pasji.net in včasih je kako stvar fajn videti tudi v živo, ne samo preko slik na netu. In sem videla cel kup zanimivih svtvari, pravi pasji raj, hehe. Kupila sem "le" dve igrači, probala sem tudi Ruffwear Bark'n Boot Grip Trex™, če bova kdaj naročali, da vem katero številko naročiti. Ker pa smo že bili na razstavi, smo si jo malo tudi pogledali. Pasje razstave mi niso ne vem kako všeč. Se mi zdi, da so zelo stresne in naporne za pse, se pa na teh razstavah krepi lastnikov ego. Jao, tisti našopirjeni pudli z ne vem koliko špangami in lahkom za lase/dlako na sebi, bogi reveži, sem kar brez besed nad takim dejanjem lastnikov.  Sem se pa na lastne oči prepričala, da je Luna za labija pravi dahavc in drobižek mižek. Ni čudno, ko pa ima 24 kg. Ampak mene to ne moti, je pač aktiven pes in je bolj vitka, ne pa razstavni! Na stara leta mi bo še kako hvaležna, ko bo (upam) imela manj problemov s kolki.

Minil je super fajni aktivni vikend, vi pa lahko še vedno glasujete za naju v nikonovem nagradnem natečaju jaz sem BODOČA REŠEVALKA, hvala za vaš glas:)!

Glasuj

Malo za šalo, malo za res klik-oddaj svoj glas!! Glasuješ lahko vsak dan, večkrat na dan pa žal ne;)!

Hvala že vnaprej za glasove!

Zaloška Gorica

Tokrat smo se po dolgem času zbrali na ruševini v Zaloški Gorici. Tukaj je stara, razpadajoča kmetija, kjer sta dva objekta. Čakala nas je visoka trava in koprive, ki so mi segale do pasu. Razdelili smo se v dve skupini, ena se je šla "gozdarje", druga "ruševinarje", nato pa sta se skupini zamenjali.

Mi2 sva najprej delali v gozdu. Poudarek smo dali na dolžino in oblajanje. Delali sva z motivacijo. Marker jo je motiviral in stekel 50 m v ravni liniji, po ravnini, nato pa na kratek, a relativno strm hribček. Ko je Luna prišla do markerja, je najprej hotela zagrabiti travo, vendar si je v trenutku premislila in oblajala markerja. Juhu, sam da se je ni lotla:)! Potem ji je marker še pobegnil in se skril ob potki. Ta čas, ko ga je Luna oblajevala, sem jaz počasi stopala proti Luni in markerju. Luna je lajala v markerja, umes me je le malo pogledala (je poškilila izza ovinka, hehe), nato sem obstala pri markerju in ko je še 1x zalajala v njega, je bila nagrajena. Juhuhu, superca, da jo zanima le marker in nagrada:D! Potem pa igra z markerjem.

temačni kletni prostori

Sledila je ruševina. Že ko sem prebrala mail, kje bo trening, sem si rekla, da bova delali "na bano". V kleti ruševine je bana, ki se jo da okoli obrnat in je odličen grob, saj je lahko popolnoma zaprt. Vendar sem se odločila, da bo na eni strani malo podložena z opeko, da bo vsaj malo vonja prišlo izpod bane. Luno sem spustila brez motivacije. Ker je malo preden sem jo spustila, šla v klet Tamara, da bi opazovala njeno delo, je Luna mislila, da mora njo oblajat. 3x je zalajala, Tamara se je obrnila in takoj ji je bilo jasno, da tukaj ne bo igrače. Lepo je pregledovala prostor, najprej na levo, nato na desno, kjer je v kotu ležala bana. Lajež se je brez problema vklopil in marker ji je skozi odprtino dal igračo. Naslednjič bova naredili tako, da ji bom jaz odprla bano. Sledil je še pobeg v prvo nadstropje, kjer so svinjaki. Super oblajanje in sledila je igra.

Vaja v Novem mestu

V soboto, 22.5.2010 je v Novem mestu potekala 4. vaja rešujmo življenja. Organizatorji so začrtali takšen scenarij: Padalski klub Prečna je izvajal svoje vsakodnevne vaje za padalce člane svojega kluba. Med skokom iz letala je zaradi hudega vetra prišlo do nesreče in poškodb padalcev, ki so ostali razmetani na območju Novega mesta in okolice. Večje število padalcev je obviselo na okoliških drevesih, nekateri so padli v bližnjo reko Krko in ostali na njeni brežini. Naša naloga je bila preiskovanje terena in iskanje pogrešanih oseb oz. padalcev... Sodelovali smo tako začetniki, kot tudi stari reševalski mački:). Tokrat je bilo zelo dobro poskrbljeno tudi za nas, začetnike:D. Ker nas je v ERPu ogromno, smo bili razdeljeni v 8 skupin, v katerih je bilo približno 10 reševalskih parov. Z Luno sva bili v skupini, ki jo je vodila Vera. Prevladovali smo začetniki, seveda pa so bili tudi reševalci z narejenimi izpiti.

Ob 9 h je bil štart naše skupine (ekipa 4) in na velodromu, kjer je bilo tudi izhodišče, smo s pomočjo jamarjev opravi "težavnostno nalogo" vrvne tehnike.

Iz velodroma smo se napotili na preiskovanje terena v gozdu IPO. Stari mački so v strelcih isklali dva pogrešana padalca. Seveda so ju brez problemov našli. Mi začetniki pa smo iskali, kakor smo se z vodiji delovišča in Vero zmenili. Midve sva naredili eno iskanje s poudarkom na usmerjanju. Vendar je pihalo iz druge strani, tako, da je Luna preiskala kar velik del gozda, kamor je nisem usmerila. Ko je prišla blizu mene, sem jo ponovno usmerila in tokrat je kaj kmalu našla markerja in ga oblajala. Sledila je še motivacija v enaki liniji, vendar na drugi strani potke. Nalogo je opravila odlično. Posebej ponosna sem bila na njen lajež, saj je lajala zelo suvereno in glasno. Zadnje čase ima to navado, da v gozdu oblaja markerja direktno ob uho. Ta, ki nama je markiral, je kar malo jamral, da ga uho boli, bogi revež.

Ko smo končali z iskanjem v gozdu, smo pot nadaljevali skozi naselje Cegelnica do brežine reke Krke. Prevoz čez reko je organiziral Klub za podvodne aktivnosti iz NM. Luna se je prvič peljala v gumenjaku in nadvse mirno je sedela in opazovala okolico-sem mislila, da bo silila v vodo, pa ni.

 

Na drugi strani reke Krke smo nudili prvo medicinsko pomoč dvema ponesrečencema. V naši skupini smo imeli Marjanco, ki je medicinska sestra in brez večjih naporov smo uspešno oskrbeli ponesrečenca.

Po opravljeni nalogi smo se s čolni prepeljali nazaj, kjer so nas s kombijem in prikolico za pse odpeljali do ruševine - stavbe Cestnega podjetja NM. Časovnice so nekoliko zamujale, vendar v naši ekipi ni bilo opaziti neučakanosti, živčnosti,... Luna si vmes seveda ni vzela časa za počitek, saj je toliko ljudi in psov na kupu tako zanimivo in zabavno.  V ruševini smo se spet razdelili na izkušene in začetnike. Ker me je zanimalo, kako se bo Luna obnašala in znašla v novi ruševini, predvsem pa jaz, sem se odločila, da bo iskala brez motivacije. Kako je izgledala notanjost ruševine, nisem imela pojma. Markerja sem le prosila naj, ne bo popolnoma zaprt in da naj jo nagradi po desetih laježih. Ko sem Luno spustila iskat, je lepo pregledovala prostore, medtem pa me vodija delovišča ni spustil naprej v ruševino, da bi lahko bolje opazovala njeno delo. Sem bila kar malo na trnih, ko sem čakala njen lajež. Tudi to je treba včasih trenirat:). Pa se je lajež vklopil. Juhu, super! Marker ji je še pobegnil v sosednji prostor in lajala je na polno, prav odmevalo je po celi ruševini:)!  Potem pa dolga igra z markerjem.

Sledil je le še povratek s kombijem in prikolico za pse na velodrom, kjer nas je čakala jedača in pijača. Naša skupina je z delom zaključila ob 14 h, vsi padalci so preživeli. Hvala vsem v moji ekipi za super družbo in Veri za odlično vodenje skupine. Prav luštno je bilo!

 še malo igre, "ti loviš"

 potem pa utrujeni domov:)

Za zaključek pa le še to, da smo se na vajo iz društva odpravili, Miloš, Zoran, Tamara, Niky, Darja, Aljaž in jaz seveda. Vsi razen hovijev smo se prvič peljali s kombijem civilne zaščite, naši psi, pa so se peljali v prikolici. Naš kombi je na avtocesti, po hribu navzdol zmogel neverjetnih 95 km/h. Bilo je nadvse zabavno:).

Pleš

Na poti na trening iskanja, si z Luno zarolava tale komad; glej kdo prhaja z busa, tale opečen k meduza, ti zgledaš res the best off... PLEŠ!!! Bi lahko rekli, da je med najinimi rituali, poleg priprave konzerve, oprsnice, kakanju,...

Tudi včeraj smo se dobili v Bukovžlaku. Najprej sva bili zidarki, nato gozdarki:).
V ruševini je bila fantastična!! Enege markerja je iskala brez motivacije, bil je v tleh - "kanaletah" za prašičje drekce, prekritega z deskami in kartonom. Drugega pa z motivacijo v eno od sob, do katerega ji je bila pot otežena s prevrnjeno mizo in zaprtimi vrati.
V gozdu pa je iskala super, delali sva usmerjenje na dva. Spet prvi brez motivacije, drug z motivacijo. Vse je naredila z odliko, le pri drugem markerju se je najprej lotila ene samcate trave, ki mu je molela pri obrazu. Jao, spet imava problem "trava":(! Bova delali na tem, da jo odpraviva!

Bolničar 2010

 

Neeee, nisem še usposobljena za bolničarja, to bo trajalo še približno dve leti (če bo vse po sreči). Sem pa na dobri poti, kar je pa tudi nekaj:). Torej od ponedeljka 10.5.2010, do srede 12.5.2010 smo imeli usposabljanje za bolničarja v prostorih območnega združenja rdečega križa Celje. Predaval nam je g. Vlado, ki nas je podučili o povijanju, oživljanju, imobilizaciji, uporabi defibrilatorja,.. Poudarek smo dali na pripravo za preverjanje regisjkih ekip, ki je potekalo v soboto, 15.5.2010. Tokratnih predavanj smo se iz našega kluba udeležili Majda, Polona, Mojca, Darja, Barbara, Miloš in jaz. Ker pa so v Civilni zaščiti tudi drugi člani različnih društev, so se nam pridružili še dva člana potapljačev in dva člana radioamaterjev. Za pridobitev naziva bolničarja je potrebnih 70 ur usoposabljanja. Sem sodijo različna predavanja, praktični deli in seveda izpiti.

V soboto, 15.5.2010 pa je v Radečah potekalo XVI. regijsko preverjanja znanja ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa. Mi smo zastopali občino Vojnik.  Večino te ekipe smo sestavljali KDRP Celje, pridružili pa so se nam še potapljači in radio-amaterji. Žal je lahko bila ena ekipa na tekmovanju sestavljena le iz 6 članov. Tako, da smo ekipo sestavljali Majda, kot vodija ekipe, Polona, Mojca, Darja, Dominik, Barbara in jaz. Barbara, Darja in jaz smo se izmenjevale kot rezerve. Za navijanje pa sta skrbela Tamra in Miloš, ter oba radioamaterja in potapljač. Preverjanje je zaradi slabega vremena potekalo v telovadnici OŠ Radeče, kjer je na treh lokacijah, delovnih mestih potekalo oskrbovanje ponesrečencev. Ob boljšem vremenu bi preverjanje potekalo na bregovih reke Save in situacije bi bile precej bolj realne. 

Na prvem delovišču se je prevrnil splav na Savi in oskrbeti je bilo potrebno štiri ponesrečence, med njimi je bil tudi utopljen otrok. Ponesrečenci so bili različno poškodovani, od odrgnin, zlomov, poškodb glave, brez znakov življenja,...  Vse ponesrečence smo dokaj dobro oskrbeli. Le midve z Darjo, ki sva imeli za oskrbeti odrgnino in zlom, sva odrgnino oskrbeli kot odprti zlom. Bili sva prvič na takem tekmovanju in nisva vedeli, kako bodo "maskirane" rane. Sicer pa od viška glava ne boli, hehe. Sva pa poškodovanko nasmejali in brezhibno oskrbeli! Na drugem delovišču se je zgodila prometna nesreča in spet je bilo potrebno oskrbeti 4 ranjence. Tokrat sem bila jaz rezerva in sem opazovala delo naše ekipe. Zdaj pa je res imel en ponesrečenec odprt zlom spodnje goleni in raztrganino na komolcu. In tokrat sta Darja in Barbara le ponovili vajo iz prejšnjega delovišča. Imeli smo še nezavestnega, ki je dihal imel pa je tudi druge poškodbe. Bila je še gospa v šoku in pa ponesrečenec z malo manjšimi poškodbami. Vse so spet dobro oskrbeli. Na tretjem delovišču je na pikniku prišlo do požara in večina poškodovancev je imela opekline. Na pikniku je bilo tudi dekle, ki je prejšnji dan prišlo iz tujine in je imela znake (prašičje) gripe. Jaz sem imela poškodovanko z opeklinami roke. Vse sem opravila, tako kot je potrebno, no ja estetski videz povite roke ni bil ne vem kako lep. Sem ji pa pozabila sneti prstan:(. Ahjej, vem za drugič. Spet so vsi naši svoje delo več kot odlično opravili!

Naša ekipa je od 16. ekip zasedla odlično12. mesto in izpolnila letošnje cilje. Glede na to, da smo se za to usposabljali le tri dni, smo bili res več kot odlični, bravo mi. Vse ekipe smo pokazale odlično znanje, saj je povprečje vseh ekip znašalo kar 85%!!

Seveda sem cel vikend, preko neta spremljala državno prvenstvo reševalnih psov, ki je potekalo na Brdu pri Kranju (rezultati državnega prvenstva). Glede na rezultate, so bila delovišča za iskanje, tako v gozdu, kot v ruševini res zelo težka.Čestitke vsem, ki ste/so tekmovali:)!!

Tema

Tudi včerajšnji trening je minil v Bukovžlaku in kot je že v naslovu objave, smo dali poudarek na iskanju v temi. Ker nas je (skoraj) vsak teden več, smo se tudi tokrat razdelili v dve skupini. V moji skupini smo bili Miloš, Tomi, Maja, Davorin, Nevenka, Karmen in jaz.
Prvič sva naredili brez motivacije v "konjskem hlevu". Moja bujna domišlija si je zamislila, da je tam nekoč bil veeelik hlev za konje, ampak lahko da se motim:). To je podolgovata zgradba, ki je s predelno steno razdeljena na dva prostora. Celoten objekt ima približno šest velikih lesenih vrat.  Vsa vrata smo zaprli, so pa malo uničena, tako da so bili možni različni dostopi v oba hlevska prostora. Najprej sva naredili iskanje v tisti del hleva, kjer je bila v vratih le majhna odprtina v velikosti okoli 50x50 cm, za dostop v prostor. V hlevu pa je bila tema. Marker je šel skozi odprtino in se skril v levi kot. Luno sem usmerila in jo spustila iskat. Takoj je vedela, da mora skozi to odprtino. Šnofkala je po prostoru in naposled prišla do markerja in ga suvereno oblajala.
Naslednjič sva naredili v drugem prostoru hleva, kjer smo našim kosmatincem zadevo še malo otežili. Tokrat je marker bil skrit v temnem kotu na pisalni mizi. Vhod v hlev pa je bil čez 30 cm deske, gume in pisarniške stole. Tokrat smo delali z motivacijo in Luna je prepreke pri vhodu preskočila kot eleganten lipicanec;). Najprej je šla v pravo smer proti markerju, potem se je obrnila, preiskala še drugi del sobe in se vrnila k mizi. Povzpela se je na zadnji taci in lajala na polno. Superca:). Sledil je še pobeg, na zunanjo stran hleva, med palete.
Za zaključek pa se nama je še Tamara skrila v pokončno postavljeno kamnito cev pri svinjakih. Tudi tokrat sva naredili na motivacijo, vendar Luna ni vidla kam točno je Tamara šla. Preiskala je del svinjakov in kaj kmalu dobila Tamaro v nos. Povzpela se je na cev (do Tamare ni mogla) in po treh laježih jo je Tamara nagradila. Super truper:), saj je bil namen, da Luna laja naslonjena na cev!
Ni kaj, iz treninga v trening napredujeva:D!

Varpolje

V soboto je Eva organizirala trening poslušnosti in ovir v Varpolju, kjer bo tudi letos letni tabor reševalnih psov. V idilični okolici sva najprej naredili nekaj vaj iz poslušnosti. Ker Luni sprememba okolja ne dela problemov, nisva delali celotne poslušnosti, ampak "le" sedi in prostor v gibanju, plazenje, vajo naprej, ter odlaganje. Po krajši pavzi, sva naredili še "skupino ljudi", ki Luni dela malo več problemov. Imela sem jo privezano in moram reči, da je ljudem namenila le malo pozornosti, bolj je bila skoncentrirana na mene:)! Sledile so še ovire, pod budnim očesom Tamare in Eve. Zanimivo, da ji je največ problemov povzročal prehod čez neprijeten material, ostalo je bilo zelo solidno. Del neprijetnega materiala je bil sestavljen iz opek, železne mreže in pločevine. Na koncu smo v sproščenem vzdušjui naredili še malo zahtevnejšo lojtro, ki jo je Lunica začuda premagala brez večjih problemov:). Potem pa zaslužena igra.

Za finale sobonega dne, pa je sledil še čevapčič piknik v Letušu:)! Hvala vsem!!

Igrače

Lunine najljubše igrače

Vsak, ki se malo bolj ukvarja s svojim psom, bo vedel, da je igra sestavni del pasjega življenja. Luna ima en kup igrač in vse so ji zelo ljube, samo da se dogaja. Danes je po dolgem času dobila novo, raco! Ta je namenjena prinašanju iz vode.. bomo videli, kako se bo obnesla v Šmartinskem jezeru in morju:)!

Bukovžlak

Včeraj smo se po dolgem času spet zbrali na ruševini v Bukovžlaku. Ta ruševina je sicer namenjena treningom policajev, ki se tam veselo strelajo. Vsakič se na tleh najde kaka kuglica tinte, ki ni "eksplodirala", potem pa jo kdo od naših meče v stene:). Ruševina je sestavljena iz večih sklopov hiš, hlevov,... Žal sta uporabni le dve zgradbi, ostale so prazne, brez sob in dobrih skrivališč. Na treningu smo trenirali prebijanje in hojo po različnem neprijetnem materialu.

Najprej sva z Luno naredili eno kratko iskanje (brez motivacije) po svinjakih v hlevu. Super je iskala in šnofkala, kar jo je relativno kmalu pripeljalo do markerja. Potem je sledila motivacija v eno od sob pri hlevu. Da je Luna prišla do markerja, si je morala odpreti vrata (samo poriniti jih je morala z glavo), potem pa še preskočiti kavč enosed, da je prišla do markerja. Vse skupaj je odlično opravila, pa še lajež je bil dober:)!

Nato sta se skupini zamnejali in delali smo v drugi zgradbi. Tudi tokrat je bil namen prebijanje oziroma preskok ovire-kup vreč nabasanih s peskom. Spet sem jo podcenjevala, saj sem bila prepričana, da teh vreč ne bo preskočila. Malo smo tudi zadelali vhod v to sobo in sicer z gumo in deskami. Vhod ni bil ne vem kako zadelan, vedar so skoraj vsi psi šli najprej preiskati sobe, kjer ni bilo preprek. Ko je Luna dobila markerja v nos, se je brez zadržkov pognala čez vreče in ga oblajala. Juhuhu:)! Nato je sledil še pobeg v drugo sobo, kjer je bil neprijetni material. Spet je suvereno lajala in sledila je dolga igra.

Tamara, Eva in jaz smo se odločile, da sprobamo naše pse ša na lojtri, ki se nam je ponujala kar sama od sebe. Malo smo jo prestavile, da ni bila prestrma. Na sliki se ne vidi, da so bile prečke kar široke, cca 10 cm.

Najprej sta šla gor in dol, brez večjih problemov Tia in Hill. Potem je bila na vrsti Luna. Buča jaz, sploh nisem poštudirala, da je Luna malo bolj okorna od borderjev. Pa se je šus pognala gor in na vrhu se ni mogla obrnat, da bi prišla nazaj dol. Celo spodrsnilo ji je (deževalo je skoraj cel dan) in obe zadnji taci sta ji dol binglali. Na lojtri se je držala le s sprednjimi tacami in glavo. Ojoj!! Hitro sem šla pod njo in ji zadnje tace dala nazaj na lojtro. Tresla se je kot šiba na vodi, vendar je pri tem mahala z repom. V očeh je imela tisti zaupljivi izraz "Ana, pomagi"! Potem je priskočila na pomoč še Tamara, ki je splezala na okensko polico in pomagala Luni se obrnat. Tamara in Eva sta mi povedali, da je od daleč vseskupaj izgledalo pecej strašljivo. Luno sem še enkrat poslala gor in brez strahu je šla počasi gor, pri obratu pa ji je pomagala Tamra, ki je stala na okenski polici. Waaaa, moj pjes me zna vedno znova pozitivno presenetiti:). Najbolj pa me fascinira, da mi v najtežjih situacijah zaupa! Luna, ti si zakon:)!

Pohorje

Slika pove več kot tisoč besed :)

30. april - RIBNIŠKA KOČA

 sneeeeg

mlakuža = voodaa :)

trikec "JUHU"

v temle umetnem jezercu se je pa Luna skoraj utopila.. seveda je veselo šla v vodo, 

vendar ni mogla ven pridet, ker je tesnilna zavesa bila previsoko, pa še spolzka za povrhu in je reva plavala v prazno.. pa jo je moral Tomaž iz vode spravit.. ampak tepka bi šla nazaj noter, hihi

1. maj KREMŽARCA

3. maj "MUSKLFIBER" ;)