Pestro bo, pestro

Avgust ze bliža koncu, pred nama pa je zelo zanimiv konec poletja in še bolj pestra jesen. Še en dan naju loči do tabora v Varpolju, potem pa treningi, predstavitve reševalnih psov, pa treningi, treningi, oktobra in novembra pa reševalski izpiti:)!

spomin na mojo malo živahno babo

Jutri se začne štiridnevno usposabljanje reševalnih psov in vodnikov-letni tabor Varpolje 2010. Najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, da se ga izredno veselim. Bojda nas je prijavljenih okoli 120 reševalnih parov, ki bomo razdeljeni, v mislim da 10 skupin. V skupini bo en vodija-inštruktor, ki bo vodil treninge. Res komaj čakam na nove izkušnje, nova poznanstva, da vidim delo drugih psov in seveda naju;),... Delalo se bo od zgodnjih jutranjih ur, pa vse do poznega kosila. Popoldne bomo bolj ali manj fraj, oziroma si bomo sami zapolnili proste ure. Dolgčas nam sigurno ne bo! Več poročam, ko pridem domov.

Od 8. do 10. oktobra bodo pri kolegih iz DVRPS Ljubljana potekali IRO izpiti. Le ti so mednarodni in tudi sodniki bodo tujci. Ampak to naju ne ustavi, da ne bi šli na ta izpit, saj bo še dodaten izziv delati izpit v mednarodni udeležbi. Boje bova bili za opravljen reševalski izpit v ruševini R1! Sva pripravljeni in zreli, kar aprila v Celju, še nisva bili! Do takrat je tudi še dovolj časa, da popiliva poslušnost in ovire. Iskanje pa bo, če bo vsaj malo sreče na najini strani:)! Potem v začetku novembra pa je v planu IPO1- iskanje v gozdu, v Novi Gorici, ne glede na rezultat iz ruševine!

Do izpitov in med izpiti bo pa tudi kar pestro. V planu je markiranje na Talanu v Ljubljani, markiranje na IRO mednarodnem ekipnem tekmovanju v Zagorju, umes bo še predstavitev reševalnih psov na Mednarodnem Obrtnem Sejmu v Celju, pa predstavitev na mednarodni evropski razstavi psov v Celju, pa še discdog seminar. Umes pa še kak dodaten trening v sosednjih klubih. Uglaunem dogajalo bo na polno:D!!

Ribniška koča

Jaaa, spet smo bili na Pohorju, na družinskem pohodu od Kop, do Ribniške koče:)! In spet je bilo fantastično! Vreme ni da ni, super družba, polno borovnic, le gobe so pošle!







Ko bom velika, bom definitivno imela vikend na Pohorju:)!

Spomini na mooorjeee

Zanimivi pogoji

Včeraj smo se spet dobili na treningu iskanja, v Začretu. Jao, kako zanimivo je opazovati naše pse, ko v isti ruševini vladajo skoraj vsak trening različni pogoji za iskanje. Tokrat so bili fenomenalni! Včasih je namreč kak grob zelo težek, tudi za izkušene pse, ko so v ruševini težki pogoji. V mislih imam veter, pritisk,... Včasih pa je isti grob ob super pogojih "lahek". Lahek je v narekovajih, sej nič ni lahko, pač lažje:)!!

Pa smo se odločile, da bomo sprobale en grob, ki je bil pozimi nekaterim izkušenim psom malo težaven. Res pa je tudi, da je opeka pri strani groba malo propadla in je pes lahko šel v grob k markerju, medtem ko se pozimi ni dalo priti noter. Ampak tega nismo vedele, dokler ni Luna šla k markerju. Malo se je morala potruditi, da je svaja rebrca stišala skozi, hihi. Prej sem jo poslala še v druga dva prostora preiskati prostor in punca je to super izvedla. Perfektno je prešnofkala obe sobi in ko sem jo usmerila v pravi del ruševine, je kar naenkrat izginila za velikimi železnimi vrati, ki so prekrivale del tunela in oblajala markerja. Super! Enako so naredili tudi drugi psi:)!

Za drugo rundo sem bila malo v dilemi, kaj bi počeli. Najprej sem mislila, da bi enega skrila v tunel, drugega pa nekam, da jaz ne bi vedla kje je. Ker pa sta si pred mano dali Eva in Tamara markerja v peč, sem se tudi jaz odločila, da ga bom imela tam. Namreč, tudi če je peč odprta, je tako mala, da se mi zdi, da bi tam ostalo preveliko vonja od markerja in bi Luna lahko naredila lažnjaka. Je pa vhod v peč tako visok, da pes ne more sam skočiti vanjo, da bi se prepričal, če tam kaj je. Pa sem se odločila, da ne bom reskirala in sem tudi jaz imela markerja v zaprti peči. Luno sem poslala iskat in spet je super pregledovala prostor. Iz tunela se mi je zdalo, da je ni cela večnost. Potem pa jo je nos usmeril v prostor, kjer je peč in super je nakazala markerja. S tacami je bila naslonjena proti peči in lajala. Super! Pri odpiranju peči, sem jo jaz malo "poškodovala", toliko da je zacvilila, ampak ji ni bilo hudega. Ko sem odprla peč, sem jo pustila še malo lajati, da je bila naslonjena nanjo in da je glavo imela noter v peči. Za poslastico pa sem jo še dvignila, da je prišla čisto do markerja in ga oblajala od blizu. Medtem se je šel skrit še en marker. Želela sem delati na dva, brez motivacije, sam sem hotela, da prvo najde tega v peči. Po igri sem jo spet privezala in spet poslala iskat. Spet je vse skupaj opravila odlično! Marker sicer ni bil zaprt, ampak moj namen je bil samo, da najde dva z enako zagnanostjo in brez motivacije. In ju je, juhuhu:D!  

Gobova juha brez gob

Včeraj se je trio adijo, skupaj s Tio, Tamaro in Gregatom odpravil na Roglo, na gobovo juho z ajdovimi žganci. Prejšnji teden, ko smo bili na Klopnem vrhu, so na Rogli preizkušali in se potegovali za najbolje skuhan pohorski lonec. In rečeno je bilo, da se bo naslednjič (mi smo mislili, da bo to včerajšnja nedelja) kuhala gobova juha v neomejenih količinah. Ko smo prišli z avtom na Roglo, ni bilo ne duha, ne sluha o polnih loncih te slastne juhe, ki jo jaz naravnost obožujem, vendar ne jem gob v njej. Gobe so mi tak sluzaste in mehke,... bljak, sam gobova juha je pa njaaamaaa:)! Pa smo se odpravili do Lovrenških jezer.

Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji. Barje sestavljata dva dela, ki ju loči ozek pas gozda. Značilnost tega barja je 20 jezerc, imenovanih tudi barska okna - odtod tudi ime Lovrenška jezera. Jezera so posledica depresij v kamninski podlagi napolnjenih z vodo. Barje ima slemensko lego (nadmorska višina ~1520 m) in je nastalo kot mineralno močvirje na valoviti neprepustni geološki podlagi. Visoko barje je nastalo s postopnim kopičenjem šote. Starost barja je ocenjena na približno 8000 let in je poledenodobnega nastanka. Celotno območje barja nima površinskega dotoka in se napaja izključno s padavinami. Jezerca so nastala sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v šoto. Plast šote je v osrednjih delih barja debela do 3 m, jezerca pa so priblizno 1m globoka. 

povzeto po http://www.burger.si/

Ne morem verjeti, da sem s sabo vzela fotoaparat, brez spominske kartice, trapa jaz. Pot do Lovrenških je bila zelo pestra in polna smeha. Zadnji del poti smo uživali v blatu in vodi, ki jo je bilo na pretek. Najbolj sta pa itak uživali Tia in Luna, ki sta skupaj z nami nabirali borovnice, se povzpeli na opazovalinico in med drugim čofnili v eno izmed jezer. Na poti nazaj smo vsi sanjali o gobovi juhi in radlerju, pa smo se odločili, da gremo na požrtijo v gostišče Smogavc (vač v klik). Uuuuuuu, smo se najedli. Slasten borovničev štrudelj je bil tako dober, da smo ga kar vikali, hehehe. Potem pa nazaj v dolino, v Cjele, kjer smo malo streljali, robutali koruzo, ki smo jo potem pekli na poligonu. Skratka super preživet dan:)!

Trening na Šmartinski

Včeraj sva s Tamaro šli na trening iskanja k prijateljicam iz ŠKD Logatec. Za kraj treninga smo se dogovorile kar v Ljubljani, na Šmartinski v neposrednji bližini BTCja. Čeprav smo tam bile že nekajkrat, se tam vedno najdejo novi grobovi in nove ideje. Sploh pa, če si tam z "domačinkami":)! Najbolj važno pa nama je bilo, da gremo drugam na trening, po izkušnje in nove, drugačne grobove kot se najdejo v Celju. In najino željo sva izpolnili;)!

Za prvo rundo smo se odločile, da bomo delale na veliko luknjo v tleh, delno zapolnjeno z neprijetnim materialom. Namen je bil, da gre pes preko neprijetnega materiala do markerja, ki je bil skrit v luknji, pekrit pa s stiroporjem in veliko paleto. Ko sem prvič poslala Luno iskat brez motivacije, se je kaj hitro stacionirala tik nad markerjem in lajala dol proti njemu. Sem bila zadovoljna, da se je odločila stati in vztrajati na najmočnejšem vonju, brez cviljenja. Sama se pač ni spomnila, da bi lahko nekako prišla do markerja. Nikoli še nisva delali na podoben grob, tako da je bilo tole super izvedeno.

          krogec označuje, kje približno je bil marker

Ker pa je bil namen, da gre pes do markerja, smo zadevo večkrat ponovili z moticvacijo in spodbujali pse, da so šli dol. Za to je najbolj skrbel marker. Naslednjič, ko je šla z motivacijo, je malo kopala po vrhnji paleti in začela lajat, pa ji je marker pomolil igračo in si jo je sama morala it iskat, po neprijetni paleti. In dol ji ni bila taka težava pridet, za igračo je pripravljena narediti marsikaj;). Potem se pa ni mogla obrnat in je ritensko šla nazaj gor. Pa smo zadevo ponovili. Tokrat je šla dol do markerja in bila z igračo nagrajkena že za to, ker je šla direktno dol. Pa sem mislila, da bo nato šla dol in zalajala. Sam ji je bilo tako neprijetno, tam blizu markerja stat in lajat, da se je vračala, pa šla spet do pol poti,... ko pa je spustila en lajež na paleti proti markerju, ki je bil mešanica med cviležem in laježem, je bila nagrajena. Super, napredek je bil! Smo opazili, da se je večina naših psov podobno obnašala.

Za drugo rundo pa smo se odločile, da bomo spet delale na luknjo v tleh, ki je bila malo prekrita z deskami in gumo. Vendar je ta bila manjša, v njej je bil prostor le za markerka. V sobi je bilo na kupe neprijetnega materila. Med drugim smo jim tam nametale ogromno pladnjev (tistih za hrano) in Luna je na enega tako čudno stopila, da se ji je popeljal čez rit v zrak. Ampak je to ni zmotilo:). Iskala je brez motivacije, lepo pregledala prostor, nato pa se stacionirala nad gumo, kjer je pod njo bil marker in lajala dol, proti njemu. Bravo, punca:)!



Nato je sledil še pobeg v drugo halo, za kupe plastike, stiropora,.. kjer je v šlo za malo prebijanja, saj je pes lahko prišel do markerja in ga oblajal čisto od blizu. Spet brez problema, tudi lajala je odlično!



Tako, pa je spet minil en super fajni trenig! Hvala Jasni, Katji, Nini in Tamari, za super izveden trening, novo izkušnjo in za nove metode treninga. Zelo sem zadovoljna z delom moje Lune, seveda pa so me navdušili tudi vsi ostali psi. Tia me itak navdušuje na vseh naših treningih in tudi tokrat me je, potem pa avstralke; Blum Tika in Boji, ki so res super reševalske punce. Žal sem pa tako smotana, da se ne spomnim, kako je ime Ninini psički:(, ki tudi napreduje iz treninga v trening! Hvala vsem, super ste!!!

Za konec pa le še slika garaških reševalskih rok, hehe. Tak je, če nisi navajen nošenja rokavic. Umazane smo bile, kot kaki rudarji po 8 urnem delavniku. Ampak je fajn:D!!

Slike iz tabora na Klopnem vrhu

Klik na sliko, do ostalih slik:)

Lažnjak v gozdu

Joj, ne morem verjeti, da sva na trenigu iskanja imeli lažnjaka v gozdu! Lajala je na drevo, s sprednjima tacami na drevesu, medtem ko je bil marker 15 m stran, v strugi potoka. Jaaooooo;)! Lajala pa je na polno in gledala proti krošnji drevesa! Na izpitu, če je ne bi vidla, bi tako najdbo 100% prijavila in padla izpit:(. Jaz pa sem na treningu le hotela sprobati, če bo šla oblajat markerja, al se bo punca šla namakat v potok! Itak, se pol ni šla namakat, ampak je markerja super oblajala. Zoran pravi, da se mladim psom to dostikrat zgodi, ko ne vejo kaj bi z malo vonja in potem lajajo na čudnem mestu. Upam, da se nama kaj takega ne zgodi več, čeprav priznam, da mi je v malo tolažbo to, da se je to zgodilo tudi našemu, zdaj že zelo izkušenemu psu. Drugače je pa lepo pregledovala prostor, kamor sem jo usmerila. Prvega markerja, ki je sicer bil mišljen, da bo drugi je hitro našla in ga dobro oblajala. Tudi ta je bil ob potoku, le 60 m višje, od drugega markerja. Tako, da se že prvič ni šla namakat v potok, kar me zeeelooo veseli, glede na to, kak ljubitelj vode je.
V naslednji rundi pa sva še 2x naredili na motivacijo na isto mesto, kjer jo je medlo in v drugo smer. Oboje je naredila tako kot zna, motivacija je le motivacija:)!

Jutri pa na trening, k prijateljem iz Logatca, komaj čakam:)!

1. Tabor KDRP Celje na Klopnem vrhu

Pa smo dočakali prvi (po)letni društveni tabor. Do sedaj so društveni tabori potekali aprila oziroma maja, v Logarski dolini. Tokrat pa smo se avgusta odpravili na Pohorje, točneje na Klopni vrh (več o njem klik). Zaradi slabega vremena, smo se na koči na Klopnem vrhu dobili v soboto, 7.8.2010 ob 9:00h. Mini tabor je bil namenjen tako reševalcem, kot "trikcem" in ostalim šolarjem, ki se šolajo v našem društvu. Žal so pogum zbrali le tisti, iz skupine trikcev in pa reševalci, seveda.
Nas reševalce je čakal cel kup zanimivih treningov dopoldne, popoldne pa druženje, lov za zakladom in ponovitev orientacije! Pa lepo po vrsti, kot so hiše v "Trsti";)!

SOBOTA
Takoj po prihodu na kočo na  Klopnem vrhu, smo se odpravili na obrobje gozda, kjer smo potrenirali IPO. Namen je bil, da pse navadimo preiskati tudi obrobje gozda - "stičišče" med travnikom in gozdom:). Najprej sva naredili z motivacijo. V isti liniji, sva imeli dva markerja, levo in desno, od izhodišča oddaljena 50m. Brez poblemov je stekla po robu travnika, v gozd k markerju. Potem smo podobno vajo ponovili brez motivacije. Enega markerja je imela na obrobju gozda - za prvo smreko, drugega pa globlje v gozdu. Najprej sem jo spustila v kontra stran, kjer je bil prvi marker, pa je punca šla kar daleč, potem sem jo usmerila v pravo smer, kjer je šla oblajat markerja. Tudi z drugim ni imela večjih problemov, le jaz sem jo malo težje usmerjala, ker ni bilo prave potke, za povrhu pa ga je kaj kmalu imela v nosu in je več ali manj sama opravila svoje delo. Za tretjo rundo sem se odločila, da narediva malo težje iskanje na dva markerja. S prvim spet ni imela problemov, saj je malo pihalo iz njegove strani proti njej in ga je imela hitro v nosu. Drugi pa je bil čez malo grapo, kjer ni skorajda nič pihalo in se je punca kar namatrala, da ga je našla. Bravo punca, samo da si vzrtrajna in ti veselja do dela ne zmanjka:)!

"gremo isskaaat" 

Sledilo je težko pričakovano kosilo, pa malo počitka, ponovitev orientacije (kje se nahajamo, kako to nekomu povedati, nekaj o GPSih,...), potem pa LOV ZA ZAKLADOM. Zaklada niso iskali psi, ampak mi, psi pa so bili odlična družba. Razdelili smo se v tri skupine, in sicer: TRIKCE, ŠKRATE in ANTI BARIČEVIČ SWAT GRUP. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati v kateri skupini sem bila jaz, v tretji, itak. Poleg mene, smo se na lov za zakladom podali Tamara, Darja in Aljaž. Cilj je bil vsem jasen, gremo na zmago in po glavno nagrado;). Skupine so štartale z 20 minutno razliko. V nizkem štartu smo se podali na lov (ampak res, dobesedno).

S pozornim poslušanjem zgodbe o zakladu, smo rešili uganko in našli prvi namig oziroma pismo, ki se je nahajal v kletnem prostoru, v med vojno požgani vili. Pa smo sledili lesenim ali kamnitim puščicam, ki so se nahajale na tleh, na štorih, po drevesih, na razdalji do največ 30m. Nekaj časa smo rabili, da smo se ulaufali pri iskanju teh puščic. Puščice so nas vodile do štirih pisem, kontrolnih točk, kjer smo dobili navodila za nadaljnje iskanje zaklada in kode (potrditve, da smo tam res bili). Ne morem tajiti, da smo bili tako zagreti, da smo vmes tudi tekli, seveda pa je bilo tudi polno smeha. "Preganjali smo medveda", "pobirali zajčke", "kleli" postavljalce proge,... Na cilj smo prišli z dobrim časom (okoli 1h), vandar o zmagi nismo bili prepričani. Pred večerjo je bila razglastitev rezultatov in ja, zmagali smo z malo prednostjo pred ŠKRATI!  Nagrada je bila sladka; priboljški za naše kosmatince in  zelo uporabna mapa. Bravo mi, čestitke vsem, ki smo se hrabro borili! Po večerji je sledil sprehod z oddaljenim streljanjem, potem pa čvek ob tabornem ognju in spet nekaj smeha tik pred spanjem.


NEDELJA
Naš dan se je pričel že malo po šesti uri. S Tamaro&Tio smo šle na jutranji sprehod, sledil je zajtrk, potem pa spet trening v gozdu. Prvo rundo smo delali podobno, kot prejšnji dan, le na drugem obrobju gozda. Drugo rundo smo šli na malo bolj pregleden del gozda, kjer sva z Luno delali na štiri markerje (v bistvu sta bila le dva, ki sta se premaknila), vse na motivacijo. Moj nemen je bil trening dolžine iskanja, premagovanje preprek v gozdu in delo na kondiciji. Štirje markerji le niso mačji kašelj;)! Luna je spet opravila super delo, brez problemov je oblajala vse!

Potem pa smo se odločili, da bomo malo sprobali iskanje v strelcih. Tako se namreč išče v pravih iskalnih akcijah. Najprej nam je Miloš na travniku povedal malo teorije, kako naj bi vse skupaj izgledalo, potem pa smo to praktično izvedli, najprej brez psov. Sledila je razdelitev v dve skupini, potem pa smo šli "s psi v strelce". Že v štartu smo se dogovorili, da psom ne bomo ukazali IŠČI, ampak bo to le sprehod, pa bomo videli kaj bo. Luno niti nisem dala na oprsnico, ki jo ima vedno pred iskanjem, jaz si nisem nadela čelade na glavo,... skratka ni bilo nobenega rituala, ki ga imava pred iskanjem. V skupini smo bili štirje, od leve proti desni smo si sledili; Blaž&Rudi, Tamara&Tia, mi2 ter Maja&Šon. Pse smo spustili, mi pa hodili v ravni liniji. Psi se začuda niso igrali med sabo. Mislim, da jim je bilo vse skupaj malo čudno, saj tako nismo nikoli hodili na sprehodih. Po prehojenih cca 60 m, je naš Rudi (v naši skupini najbolj izkušen pes) dobil v nos markerja in ga šel oblajat. Super:)! Mi smo se vsi ustavili in počakali, da sta Blaž in Rudi opravila svoje delo. Dogovorjeno je bilo, da kdorkoli najde markerja, gremo ostali - vsak posebej mimo markerja (pa ne tako mimo, da bi se spotaknili ob njega), brez povelj in opazujemo svoje pse. Z Luno sva šli.. hodila je malo pred mano in približno 15 m pred markerjem, ga je dobila v nos in ga šla oblajat. Itak sem bila 100%, da ga ne bo oblajala, ker pač ni bilo ritualov in besede išči, ampak ga je:D. Med laježem sem poslušala njen lajež. Bil je prepričljiv, približno tak, kot na treningih iskanja. Sledila je igra z markerjem, kateremu sem jaz nesla igračo. WAAAUU, punca me je presenetila na celi črti!!

Po kosilu in počitku, sem Luno poslala še iskat v ostanke male kletne etaže med vojno požgane vile, kjer je marker bil skrit na vrhu stopnic. Moteči faktor pa je bil firbčni konj v neposrednji bližini kleti. Brez poblemov je šla po kamnitih stopnicah in oblajala markerja. Super! Ko sva se vračali iz kleti, je malo nahrulila tudi konja, hehe, sam bolj od straha, kot česa drugega. Na koncu pa je sledil le še sprehod z zaključnim streljanjem s plašilko.

Naš 1. Tabor KDRP Celje na Klopnem vrhu, se je zaključil ob 16 uri. Polna novih vtisov in zaupanja v mojo babo, sem se vrnila v Celjsko kotlino;)! Upam, da se drugo leto spet vidimo na 2. Taboru KDRP Celje na ???, v še večji zasedbi.
Hvala vsem za super družbo, antibaričevič swat grup za zmago in Tamari za posebno druženje in nikoli dolgočasne reševalske debate:)!

Klopni vrh

Vikend, ki sledi, bomo člani društva KDRP Celje preživeli na mini taboru na Klopnem vrhu. Poleg treningov v gozdu, nas čakajo tudi lovi za zakladom, orientacija,... mogoče bomo pa srečali tudi medveda, ki se te dni bojda sprehaja tam naokoli. Upam, da ne bomo imeli te sreče oziroma nesreče;).

Klopni vrh se nahaja na vzhodnem delu gozdnatega Pohorja, na nadmorski višini 1340 m. Samo ime je najbrž dobilo po njegovi površini vodoravnega preseka, ki naj bi spominjala na klop. Mogoče pa je tam tudi veliko nadležnih klopov, kdo bi vedel;). V neposredni bližini je koča, ki stoji na razgledni jasi severovzhodno od Klopnega vrha. Predvojno planinsko kočo so leta 1941 požgali partizani z namenom, da ne bi okupator v njej uredil svojo postojanko. V istem letu je v bližini koče potekala prva odprta bitka, v kateri so borci Pohorske čete prvikrat premagali Nemce. Od koče, kjer bomo nekateri tudi nastanjeni (drugi bodo šotorili), je lep razgled na severo- vzhodno stran na Ruše in del Maribora, v ostale smeri nam obširnejši razgled zapirajo hribi. Pred kočo je na ostankih kletne etaže med vojno požgane vile urejena razgledna terasa, kjer bomo v kleti najbrž lahko tudi potrenirali ruševino:)!

 (povzeto po hribi.net)

Not soo good

Pride kak dan na treningu, ko pač ne narediva odličnega treninga in tako je bilo včeraj v Začretu. Ker kot društvo tam nismo trenirali od aprilskih izpitov (razen takrat, ko smo s kolegi iz Logatca imeli tam dodaten trenig), sem se odločila da bova delali na zaprte grobove. Oziroma take, da Luna ne bo mogla pridet do markerja.

Prvo rundo je obakrat naredila dobro. Brez njenega cviljenja, ko je ugotovila, da ne bo mogla pridet do markerja. Naredili sva 2x z motivacijo. Prvič je markerja odlično locirala in oblajala, drugič pa se je odločila, da bo vseeno poskusila pridet do njega in se je kar namučila, da se je zmuznila mimo palete. Pa je prišla do njega in ga super oblajala. Tako pa sva naredili tudi malo prebijanja;).

Drugo rundo pa sem dala markerja v peč in pustila odprto loputo le za igračo. Luno je vonj nesel v prostor, kjer je peč, vendar ni vedela kaj bi naredila s tem vonjem. Medlo jo je ful. Lahko bi rekla, da so zaradi nevihte vladali čudni zračni tokovi v ruševini, ampak nimam rada izgovorov in je najbrž krivo to, da je pač mlad pes (v smislu reševanja) in ne ve kaj bi naredila z malo vonja. Izkušnje bodo upam da, naredile svoje:D! Sem pa zadovoljna, da ni obupala in se je na vse pretege mučila s tem vonjem, po domače - ni ji padlo dol;). Zanimivo je je bilo opazovati med šnofaknjem. Povzpenjala se je tudi na zadnje tace, v okolici peči in šnofkala po zraku. Tako jo je že medlo, da se je sredi sobe s pečjo odločla lajat. Ko je gledala proti peči, sem rekla markerju naj ji da igračo, potem pa je pogledala proti meni in lajala, pa smo rekli markerju naj ji ne da igrače. Vse skupaj sem ignorilrala in čakala. Potem je spet začela šnofkati in po dooolgem času se je pri peči povzpela na zadnje tace, 2x zalajala in bila nagrajena. Ufff, sva se namatrali. Spet ena nova šola za naju. Sledil je še pobeg v tunel, kjer se je marker pritoževal, da ga zaradi njenega lajana ob uho, boli uho. Ahjej, sori;)!

Zanimiv trening in spet ena nova izkušnja:)!

Ribniško jezero & Klemenčeva jama

Pretekli viken, je bil kar aktiven. Bili smo na Pohorju in v Kamniško-Savinjskih alpah.. nekaj ujetih trenutkov:)!

Emma Green

Pretekli teden in tudi še danes, je v Barceloni potekalo evropsko prvenstvo v atletiki. "Z dušo in telesom" sem danes zvečer spremljala ženski skok v višino. Hvala bogu, da hrvati tako strastno navijajo za svojo Blanko, da se na njihovem programu lahko gleda le skok v višino, že od začetnih višin in to v živo, bombastično!! Nič prekinitev, nič drugih disciplin, le najlepša atletska disciplina ever;)!

Že od nekdaj v tej disciplini navijam za švedinje. V preteklih letih je velikokrat slavila in navduševala Kajsa Berqvist, tokrat pa je drugo mesto osvojila Emma Green, s preskočenimi 201 cm. Osebni rekord je preskočila za 3 cm, carsko:)! Zmagala pa je nepremagliva hrvatica, Blanka Vlašič. Luna in Tomaž sta me ob strastnem navijanju za švedinjo najbrž imela že polno kapo.. ampak tako pač je, ko strastno navijaš in uživaš ob gledanju tega športa;)!