Čeprav je tale blog namenjen Luni in reševanju, si ne morem kaj, da ne bi strnila misli o nastopu Petre Majdič v njeni paradni disciplini na OI. Vsem je pokazala in dokazala da je veliko več kot vrhunska športnica! Ima veliko željo, jekleno voljo in trmo, ki je premore le malo ljudi. Da je zdržala vse 4 nastope, s 4 polomlenimi rebri in si priborila tako željeno medaljo na OI, je res nadnaravno oziroma nadčloveško. Od kod ji moč in volja, mi ne bo nikoli jasno. Večina športnikov bi obupala, se zjokala in zaključila z nastopom. Vsekakor hvale in časti vredno, v zgodovino se bo zapisala z velikimi črkami! Marsikateri športniki bi se lahko zgledovali po njej, predvsem imam v mislih slovenske kolektivne športnike. Če bi le ti imeli nekaj od tega, kar ima v sebi Petra, bi imeli v košarki in rokometu definitivno medalje iz evropskih in svetovnih prvenstev. Po drugi strani pa se mi poraja vprašanje, preko katerih meja gre človek za olimpijsko medaljo? Je to sploh zdravo? So nekateri športniki pripravljeni tudi umreti za čast in slavo, ki jo prinesejo OI? Spet po drugi strani pa ali organizatorjem ni bila dovolj ena smrtna žrtev na sankaški progi? So res spregledali ta 3,0 m globok jarek na tekaški progi? Ali res Kanada živi samo za hokej in jim druge stvari niso tako pomembne? In navsezadnje kaj jim je bilo, da so v ženskem smuku pripravili tako dolg skok, da je Anja Person poletela kar 60 m in pri tem nesrečno padla. Se je čar olimpijskih iger res tako spremenil, da bolj kot je spektakularno, boljše je, varnost je pa na zadnjem mestu? To so vprašanja, ki se porajajo v moji glavi in na katera verjetno ne bom nikoli dobila odgovora.
Še enkrat Petra je dosegla nemogoče in je v mojih očeh vrhunska športnica v pravem pomenu besede. Upam, da bodo tudi tisti, ki skrbijo za finančne nagrade, videli njeno medaljo v barvah zlata, pa čeprav je le ta v naših očeh diamantna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar