Nika

Kdo je Nika? Moj prvi pes. Že kot otrok sem si nadvse želela psa. Ko smo neko soboto na televiziji gledali italjansko oddajo, kjer so spraševali otroke kdo ali kaj si želijo postati vsaj za en dan, me je mama vprašala enako vprašanje. In moj odgovor je bil PES. Pa si starša nista morala kaj, da ne bi po mojem zaključenem prvem razredu OŠ kupili psa. Oba sta bila odločena, da bo naš prvi pes labradorec. Meni je bilo v tistih leti vseeno, sam da bo pes. Nika je bila čistokrvna črna labradorka z jugoslovanskim rodovnikom. Ne vem točno koliko jih je bilo v leglu, se pa spomnim, da so bili večinoma črni, dva bela in en rjav. Ati me je vprašal katerega bi vzela in jaz sem se odločila za tisto, ki je prva prišla k meni in začela jesti moje vezalke. Pa sva domov pripeljala Niko.

Vseskozi sem jaz skrbela zanjo. Pred poukom sva šli na kratek sprehod, takoj po pouku spet, pa popoldne, zvečer. No, za vikende, sta se pa zjutraj vstajala moja starša. Niko sem velikokrat vzela s sabo tudi ko smo se družili pred blokom. Bila je zelo umiren pes in nikoli ni šla daleč od mene. Doma sem se ji najraje skrivala po stanovanju. Oblajanja seveda ni naredila. Prišla je do mene in veselo mahala z repom in mi dajala poljubčke. Z nami je hodila na morje in bila je res velik ljubitelj vode. Znala se je celo potapljati. Potopila se je toliko, da ji je iz vode štrlel le rep. Če si jo malo potisnil, je zaplavala še globlje. Tudi v snegu je nadvse uživala. Z mamo sta hodli v šolo. Naredila je izpit A, izpita B (današnji BBH) ni šla delat, saj je takrat bila obvezna obramba. Naša Nika, pa ni bila tak pes da bi se zaganjala v markerja.

Imela je tudi mladiče z rodovnikom. Tisti čas, ko smo jih imeli so bili naša televizija. Vsak s posebnim značajem so nam prirasli k srcu in po 2 mesecih smo se kar težko ločilo od njih. En je šel v Italijo za lavinskega psa, drugi v Ljubljano za policijskega, tretji k takrat znanemu atletu Gregorju Cankarju, ena je ostala pri atiju,... vsi so šli v dobre roke. 

Po 14 letih smo jo morali dati pod injekcijo. Zadnji dve leti je bila popolnoma gluha, začeli so ji odpovedovati kolki, imela je zunanjega raka,..

Nika je bila res super fajn pes s katero sva skupaj odraščali. Naučila me je veliko, predvsem odgovornosti in potrpežljivosti. Prav zaradi nje pa sem velik ljubitel labradorcev!