Pa nam je le uspelo narediti trening iskanja zunaj, na kupih "neprijetnega materiala". Zakaj nas ti kupi tako begajo? Zato, ker so do sedaj potekali vsi izpit prve stopnje, na tem območju ruševine. Problem teh kupov pa je, da so med letom "posajeni" z visoko travo, pozimi pa vse skupaj otežuje sneg in hitra tema. Danes pa je ravno prav snega skopnelo, trava je bila zaradi snega poteptana in dan je vsak dan daljši. Sicer so ti kupi sestavljeni iz raznovrtsnega gradbenega materiala, od opek do palet, desk (z žeblji), raznih kovin, stiroporja,... In v teh kupih so že pripravljeni grobovi. Le ti so lahko zaprti, delno zaprti, popolnoma odprti, skratka ni, da ni;).
Z Luno sva najprej naredili iskanje brez motivacije na odprt grob. Ko sem jo spustla, se je kot strela iz jasnega pognala proti markerju. Malo je pozabila na svojo varnost in se skoraj zaletela v količek. Markerja je dobro oblajala in sledila je kratka igra. Vrnili sva se na izhodišče, drugi marker jo je motiviral, tisti od prej pa je ostal v istem grobu, le da so ga zaprli s paletami in deskami. Drugi marker pa je potem samo dal igračo prvemu-zaprtemu. Moj namen je bil, da bi Luna lajala, lajala, lajala pred prepreko, jaz bi prišla do nje in ji odprla grob, da bi lahko potem prišla do markerja. Ker pa si Luna na vso moč želi priti direktno k markerju si je deske umaknila in šla v grob in ga oblajala. Jao, punca moja, super si. Sledila je dolga igra in na privezu menjava igrače za hrano.
Zadnje iskanje sva spet naredili na kupih, vendar na drugem grobu. Do tega je bila daljša pot, pramagati je morala več neprijetnega materiala. Najprej sva naredili iskanje z minimalno motivacijo, oziroma skoraj ničelno, na odprt grob. Brez problema je šla do markerja. Malo se je le obotavljala pred laježem, ker je marker bil v luknji in če bi zbrala malo več poguma, bi lahko skočila v luknjo in ga tam oblajala. Vendar se je odločila, da ga bo raje oblajala iz vrha. Tudi prav:). Potem sva naredili še enkrat z motivacijo na isti grob, s tem da je bil le ta popolnoma zaprt. Želela sem, da tokrat res pridem zraven, ko bo lajala in ji premaknem oviro, ki ji je bila na poti do markerja. Ker se je prvič zgodilo, da je bil marker popolnoma zaprt in ga sploh ni videla, le vohala, je vztrajno iskala poti do njega. Ko je ni našla, pa je začela pri najmočnejšem vonju kopati v sneg. Vmes je malo zalajala, malo kopala. Se mi zdi, da je več kopala kot lajala. Ko sem se ji približala, da bi ji le odprla grob, je bučka začela lajati na mene, namesto proti markerju. No, in ko je le pozornost namenila markerju, enkrat zalajala, sem ji odprla grob in dobila je igračo. Wihaaa. igra + hrana = velika zmaga:))!
Bo treba še potrenirati zaprte grobove, da se bo navadla, da ko ji ga jaz odpiram, še vedno laja proti markerju, ne vame.
Ni komentarjev:
Objavite komentar