Tudi včerajšnji trening iskanja je minil v Začretu. Tokrat nas zaradi prestavitve ure ni dohitela tema:)!
Najprej smo se lotili priprave grobov na kupih, kjer naj bi bili izpit prve stopnje. Popravili in obdelali smo enega in obnovili še drugega. Nato smo pripravili prepreke in grobove tudi v notranjosti ruševine, kjer bo predvidoma izpit druge stopnje.
Sledilo je iskanje. Ker se nas je med pripravo grobov nabralo kar nekaj članov, smo se razdelili v 3 skupine. V moji smo bili Zoran, Mojca, Tamara, Karmen in Polona. Ker imava s Tamaro (in tudi Mojca:)) v zeeeloo bližnji prihodnosti izpit, sva se odločili, da bova delali samo motivacijo, da "našpanava" naši punci. Obe, Luna in Tia sta se odlično odrezali. Delali sva na odprte grobove in njun lajež je bil popoln. Sicer se razlikuje borderski lajež od labradorskega, vendar sta obe lajali na polno:)!
Enkrat smo motivacijo naredili na kupih, potem so se skupine zamenjale in smo delali na drugem delu ruševine, na kupih vreč in železa. Potem pa še v notranjosti ruševine, kjer smo naredili nove prepreke. Bombastično:D!!
Spet je minil en super pasji trening! S temi motivacijami pa se je Luni še malo bolj dvignila samozavest (se mi zdi;))!
Tri cvetke marjetke pa smo trening zaključile v Vrčku!
sreda, 31. marec 2010
nedelja, 28. marec 2010
Izpiti
Pa je za nami prvi uspešen vikend izpitov za vodnike reševalnih psov. Je že res, da smo naredili helikoptersko preizkušnjo in ZARE (radijske postaje) mimogrede med predavanji, zdaj pa je šlo malo bolj zares, z malo več treme in "piflanja";).
V soboto smo imeli izpit iz prve pomoči psu in vrvne tehnike. Celjanke smo imele uro za vrvno tehniko šele ob 11:30h, tako da smo v miru odpisale izpit iz prve pomoči psu. Izpit ni bil ne vem kako zahteven, si si pa moral stvari prebrat in se malo poglobiti vanje. Kaj kmalu smo imele tudi praktični del, ki sem ga izvajala skupaj s Tamaro. Več ali manj sva se odlično odrezali, le anatomija psa nama je malo škripala. Pa zdaj toliko več veva. Je že res, da se tudi na izpitu naučiš marsikaj novega in prav je tako.
Nato smo imeli še vrvno tehniko, pri kateri pa so naši srčki malo bolj bili. Pogledale smo si, kako so vse skupaj opravili naši predhodniki in dobro naštudirale celotno situacijo. Najprej smo se morali z prsno in nožo prižemo povzpeti do prvega nadstropja, se varovati na vrvni ograji in prehoditi cca 5m vodoravno na zunanji strani balkona, do lojtre, ki je vodila v drugo nadstropje. Vse skozi si se moral pravilno varovati s popkovino, na lojtri pa s pomožno vrvico, ki je bila s prusiko vozljem privezana na vertikalno vrvno ograjo. Na vrhu pa sta nas pričakala Volontar in Igor z "logičnimi" vprašanji o uporabi vozljev in štrikov. Nato pa le še spust z desonderjem na varna, trda tla. Izpite smo opravili vsi, ki smo do tal prišli:)!
Naslednji dan nas je čakal še izpit iz orientacije, ki jo je vodil Mirč oz po reševalsko Skavt. Dobili smo se v peskokopu pri Nakljem, na poligonu. Najprej smo dobili dve točki, ki smo jih narisali na karto v merilu 1:25.000, nista bili ne vem kako zahtevni. Nato pa nam je Mirč vrisal novi dve točki, ki pa ju je bilo treba poiskati. Teren je bil kar težek in tudi točke niso bile ne vem kako lahke. Ampak jaz sem v koraku s časom in sem si pomagala z GPSom. Ti dve točki, ki sem ju dobila, sem pretvorila v gauss-krugerjevae koordinate, jih vtipkala v gps in iskanje točk je bilo veliko lažja. Prvo točko sem kljub temu nekaj časa iskala, saj je bila kar na eni (bedni) smreki. Bila sem na pravi lokaciji, vendar katera smreka je prava, gps ima +/- 5 m radija, ampak je šlo. Po drugi najdeni točki sem se vrnila na izhodiše, kjer nas je čakala pivska klobasica in pivo. Za zaključek pa še en test v zvezi z orientacijo. Izpit sem naredila, s koliko niti ne vem, niti ni pomembno, samo da je.
Čez 14 dni nas čakajo še izpiti iz prve pomoči ponesrečencu, teorija o poznavanju nevarnosti v gorah in poznavanje nevarnosti v ruševini, potem pa bomo pripravljeni na izpite z našimi psi. To bo še pestro in zanimivo, volje nam pa vsekakor ne manjka:)!
V soboto smo imeli izpit iz prve pomoči psu in vrvne tehnike. Celjanke smo imele uro za vrvno tehniko šele ob 11:30h, tako da smo v miru odpisale izpit iz prve pomoči psu. Izpit ni bil ne vem kako zahteven, si si pa moral stvari prebrat in se malo poglobiti vanje. Kaj kmalu smo imele tudi praktični del, ki sem ga izvajala skupaj s Tamaro. Več ali manj sva se odlično odrezali, le anatomija psa nama je malo škripala. Pa zdaj toliko več veva. Je že res, da se tudi na izpitu naučiš marsikaj novega in prav je tako.
Nato smo imeli še vrvno tehniko, pri kateri pa so naši srčki malo bolj bili. Pogledale smo si, kako so vse skupaj opravili naši predhodniki in dobro naštudirale celotno situacijo. Najprej smo se morali z prsno in nožo prižemo povzpeti do prvega nadstropja, se varovati na vrvni ograji in prehoditi cca 5m vodoravno na zunanji strani balkona, do lojtre, ki je vodila v drugo nadstropje. Vse skozi si se moral pravilno varovati s popkovino, na lojtri pa s pomožno vrvico, ki je bila s prusiko vozljem privezana na vertikalno vrvno ograjo. Na vrhu pa sta nas pričakala Volontar in Igor z "logičnimi" vprašanji o uporabi vozljev in štrikov. Nato pa le še spust z desonderjem na varna, trda tla. Izpite smo opravili vsi, ki smo do tal prišli:)!
Naslednji dan nas je čakal še izpit iz orientacije, ki jo je vodil Mirč oz po reševalsko Skavt. Dobili smo se v peskokopu pri Nakljem, na poligonu. Najprej smo dobili dve točki, ki smo jih narisali na karto v merilu 1:25.000, nista bili ne vem kako zahtevni. Nato pa nam je Mirč vrisal novi dve točki, ki pa ju je bilo treba poiskati. Teren je bil kar težek in tudi točke niso bile ne vem kako lahke. Ampak jaz sem v koraku s časom in sem si pomagala z GPSom. Ti dve točki, ki sem ju dobila, sem pretvorila v gauss-krugerjevae koordinate, jih vtipkala v gps in iskanje točk je bilo veliko lažja. Prvo točko sem kljub temu nekaj časa iskala, saj je bila kar na eni (bedni) smreki. Bila sem na pravi lokaciji, vendar katera smreka je prava, gps ima +/- 5 m radija, ampak je šlo. Po drugi najdeni točki sem se vrnila na izhodiše, kjer nas je čakala pivska klobasica in pivo. Za zaključek pa še en test v zvezi z orientacijo. Izpit sem naredila, s koliko niti ne vem, niti ni pomembno, samo da je.
Čez 14 dni nas čakajo še izpiti iz prve pomoči ponesrečencu, teorija o poznavanju nevarnosti v gorah in poznavanje nevarnosti v ruševini, potem pa bomo pripravljeni na izpite z našimi psi. To bo še pestro in zanimivo, volje nam pa vsekakor ne manjka:)!
četrtek, 25. marec 2010
torek, 23. marec 2010
Pletenje, iskanje & povijanje
Pa je minil še en pester dan. Te dni jih je toliko, da jih bom počasi nehala šteti. Ni kaj, vodniški izpiti se nam približujejo s polno paro. Ker imamo to soboto izpit iz vrvne tehnike in prve pomoči psu, smo se odločili, da vse skupaj malo ponovimo in povadimo. Vrvno tehniko smo ponovili v Začretu, kjer smo tudi iskali, prvo pomoč psu pa v hiški na poligonu.
Najprej smo ponovili vozle; bičevga, polbičevga, prusiko, osmico (vpletene in ne vpletene, da ne bo pomote) in podaljševalnega. Potem pa smo se malo povzpenjali s prsno in nožno prižemo in spuščali z desonderjem. Vse skupaj nam je omogočil in z bistrim očesom opazoval Tomi. Dodaten trening vrvne tehnike je bil več kot koristen!
Vmes pa sva z Luno naredili iskanje. Najprej spet malo na kupih. Oba je imela skrita brez motivacije, bila sta odprta, igračo je dobila pri obema. Vse skupaj je opravila odlično, malo bolj se je morala potruditi, ker je malo pihalo. Vedndar je njen smrček bil stalno vklopljen in brez problema je našla oba markerja. Le jaz sem naredila napakao (kdo pa jo, če ne vodnik), ko sem igračo po najdenem prvem markerju spravila kar na tla, namesto v žep. Pa je babnca šla takoj, ko sem jo spustila proti drugemu markerju, po igračo, kaj pa. Ampak sem pospravila igračo, jo ponovno poslala iskat in baba je vedla kaj počne.
Naslednje iskanje sva naredili noter, v ruševini, oba z motivacijo. Na moje veliko presenečenje je prvič naredila lažno oblajanje. Ni lajala ne vem kako na polno, je pa. In ko sem prišla do nje, si je že sama prišla gor, da tam ni nikogar. Najbrž je bil prej kdo tam skrit in je ostalo malo vonja. Zaradi dela na "vrvni tehniki" nisem bila pozorna kaj in kje so drugi delali. Vendar je tudi take situacije potrebno trenirat in spoznati obnašanje svojega psa. Pa sem jo poslala naprej iskat in je končno dobro oblajala tudi markerja zaprtega s paletami in deskami. Malo bo treba še pogruntati različno zaprte grobove. Potem ji je marker pobegnil v enega od treh tunelov, vendar le do polovice. Brez problema je šla v tunel in ga oblajala. Sledil je kratek pobeg še do konca tunela in spet je počasi in previdno šla do markerja in ga oblajala. Superca!
Nato smo šle še v hišico na poligonu, kjer sta nam Mojca in Polona pomagali ponoviti prvo pomoč psu. Naša ančka je bil Jon, ki se je odlično odrezal. Bil je zelo potrpežljiv in miren. Pa smo na njem ponovili povijanje blazinic, uhlja in očesa, ter kako se položi psa na tla, oživljanje psa,... ni, da ni! Zdaj se moramo pa le še napiflati teorijo:)!
Še enkrat hvala Tomiju, Mojci in Poloni za pomoč in dobro voljo!! Pa tudi na potrpežljivo ančko-Jona ne smem pozabiti, hvala super pes:)!
Najprej smo ponovili vozle; bičevga, polbičevga, prusiko, osmico (vpletene in ne vpletene, da ne bo pomote) in podaljševalnega. Potem pa smo se malo povzpenjali s prsno in nožno prižemo in spuščali z desonderjem. Vse skupaj nam je omogočil in z bistrim očesom opazoval Tomi. Dodaten trening vrvne tehnike je bil več kot koristen!
Vmes pa sva z Luno naredili iskanje. Najprej spet malo na kupih. Oba je imela skrita brez motivacije, bila sta odprta, igračo je dobila pri obema. Vse skupaj je opravila odlično, malo bolj se je morala potruditi, ker je malo pihalo. Vedndar je njen smrček bil stalno vklopljen in brez problema je našla oba markerja. Le jaz sem naredila napakao (kdo pa jo, če ne vodnik), ko sem igračo po najdenem prvem markerju spravila kar na tla, namesto v žep. Pa je babnca šla takoj, ko sem jo spustila proti drugemu markerju, po igračo, kaj pa. Ampak sem pospravila igračo, jo ponovno poslala iskat in baba je vedla kaj počne.
Naslednje iskanje sva naredili noter, v ruševini, oba z motivacijo. Na moje veliko presenečenje je prvič naredila lažno oblajanje. Ni lajala ne vem kako na polno, je pa. In ko sem prišla do nje, si je že sama prišla gor, da tam ni nikogar. Najbrž je bil prej kdo tam skrit in je ostalo malo vonja. Zaradi dela na "vrvni tehniki" nisem bila pozorna kaj in kje so drugi delali. Vendar je tudi take situacije potrebno trenirat in spoznati obnašanje svojega psa. Pa sem jo poslala naprej iskat in je končno dobro oblajala tudi markerja zaprtega s paletami in deskami. Malo bo treba še pogruntati različno zaprte grobove. Potem ji je marker pobegnil v enega od treh tunelov, vendar le do polovice. Brez problema je šla v tunel in ga oblajala. Sledil je kratek pobeg še do konca tunela in spet je počasi in previdno šla do markerja in ga oblajala. Superca!
Nato smo šle še v hišico na poligonu, kjer sta nam Mojca in Polona pomagali ponoviti prvo pomoč psu. Naša ančka je bil Jon, ki se je odlično odrezal. Bil je zelo potrpežljiv in miren. Pa smo na njem ponovili povijanje blazinic, uhlja in očesa, ter kako se položi psa na tla, oživljanje psa,... ni, da ni! Zdaj se moramo pa le še napiflati teorijo:)!
Še enkrat hvala Tomiju, Mojci in Poloni za pomoč in dobro voljo!! Pa tudi na potrpežljivo ančko-Jona ne smem pozabiti, hvala super pes:)!
ponedeljek, 22. marec 2010
Vrvna tehnika & orientacija
V nedeljo, 21.3.2010, je minil prav poseben in s polno energijo nabit dan, za mene in Luno. Kaj se je dogajalo? Uu, marsikaj, od poslušnosti, do spusta po žičnici, do dolgega orientacijskega sprehoda čez drn in strn.
Zjutraj sva šli same malo potrenirati na poligon. Delali sva ovire in poslušnost, vse skupaj ni trajalo več kot pol ure. Luna se je odrezala dobro, le priboljški, ki so ostali na poligonu od male šole, so ji zelo dišali in jih je seveda sproti pobirala.
Potem sva šli domov, vzeli nahrbtnik za vrvno tehniko, šli še s puncami na kavo, potem pa proti Turncu pod Šmarno goro. Ker ima Barbara, ki je vozila, velik boks za svojo dondico, je bilo dovolj prostora, da sta se v boksu skupaj peljali Tia in Luna. Na poti sta se igrali, ležali ena na drugi,... dogajalo jima je na polno.
Po sprostitvi psov in kratkem pobegu v gozd, smo hitro šle na pot proti Celju, kjer nas je v Šmartnem v Rožni dolini čakala orientacija, ki jo je organiziral naš predcednik društva, Miloš. Skupaj sva hodili s Tamaro in Tijo. Seveda je pot bila zabavna in prvi dve točki nama nista delali nobenih težav. Umes sva si vzele čas tudi za slikanje najinih lepotičk, kopanje v ribniku, lulanje,... Potem pa smo se preveč sprostile, verjetno je tudi utrujenost naredila svoje in sva s tretjo točko imeli nekaj težav. Ker sva imeli več sreče kot pameti, sva naposled le našli tudi to točko. Dan se je zaključil ob skodelici čaja in soka.
,
Zjutraj sva šli same malo potrenirati na poligon. Delali sva ovire in poslušnost, vse skupaj ni trajalo več kot pol ure. Luna se je odrezala dobro, le priboljški, ki so ostali na poligonu od male šole, so ji zelo dišali in jih je seveda sproti pobirala.
Potem sva šli domov, vzeli nahrbtnik za vrvno tehniko, šli še s puncami na kavo, potem pa proti Turncu pod Šmarno goro. Ker ima Barbara, ki je vozila, velik boks za svojo dondico, je bilo dovolj prostora, da sta se v boksu skupaj peljali Tia in Luna. Na poti sta se igrali, ležali ena na drugi,... dogajalo jima je na polno.
V Turncu je vse skupaj potekalo zelo hitro, saj je med skupinami prihajalo do zamud, pa tudi vreme nam ni bilo ravno naklonjeno. Ni deževalo, se je pa nekaj pripravljalo tam zgoraj, pa smo hiteli, da bi še ostale skupine za nami, nalogo opravile na suhem. Ponovili smo teorijo, si pogledali, kako je žičnica postavljena, kako je poskrbljeno za varnost in že smo bili pripravljeni na spust. Mislile smo, da se bomo spustile 2x, enkrat same, drugič s psom, pa smo vse skupaj opravili le enkrat. Luna se je spet odlično odrezala, kljub temu, da je med pripravami na spust bilo kar nekaj živčnosti zaradi hitenja, pa še Gina je bila v bližini, s katero se je hotela igrati.
Po sprostitvi psov in kratkem pobegu v gozd, smo hitro šle na pot proti Celju, kjer nas je v Šmartnem v Rožni dolini čakala orientacija, ki jo je organiziral naš predcednik društva, Miloš. Skupaj sva hodili s Tamaro in Tijo. Seveda je pot bila zabavna in prvi dve točki nama nista delali nobenih težav. Umes sva si vzele čas tudi za slikanje najinih lepotičk, kopanje v ribniku, lulanje,... Potem pa smo se preveč sprostile, verjetno je tudi utrujenost naredila svoje in sva s tretjo točko imeli nekaj težav. Ker sva imeli več sreče kot pameti, sva naposled le našli tudi to točko. Dan se je zaključil ob skodelici čaja in soka.
,
Spet je minil en super pasji dan! Hvala vsem, ki ste bili z nama, za prevoz, organizacijo in super družbo!
Pa hvala Tamari in Marjeti za super slike! Klik do slik
sobota, 20. marec 2010
Ikea
Je že tako, da mora reševalski pes čez marsikatero situacijo, pa je Luna šla z mano v IKEO v Gradcu. V Avstriji lahko namreč psa brez problema pelješ v vsako trgovino. In se je potrpežjivo šetala med razstavnimi modeli dnevnih sob, kuhinj, koplnic,... Seveda je nakupovalcem talala poljubčke, če so le malo pozornosti namenili njej. Vmes je tudi hodila v osnovni položaj, pa poleg, kar sama od sebe,... kaj dela pozitivna motivacija:)! Ker je že bila pripravljena na delo, sva malo potrenirali tudi odlaganje. Zdržala je celi 2 uri in pol, kar smo bili v trgovini, brez tečnarjenja in podobno. Potrpežljiva kot vedno!
sreda, 17. marec 2010
Poslušnost
Danes smo se tri cvetke marjetke dobile na poligonu, da malo potreniramo poslušnost. Naj povem, da imam tak fajn šefa (atija), da me pusti malo špricati šiht. Pa saj ga on tudi, zakaj ga ne bi še jaz, če sem že njegova hči:)! Zdaj posvečava pozornost tistim stvarem, ki jih še ne znava, to so PLAZENJE, APORT, NAPREJ in NOŠENJE PSA.
Spet sem dobila nekaj koristnih nasvetov od obeh, Tamare in Eve. Eva mi je pomagala odpraviti nekaj težav pri plazenju in Luna je na že kar dobri poti, da osvoji to vajo. Tamara pa naju je opozorila na vajo v gibanju, da naj je ne odpoklicujem iz prostora. Da je bolje, da se vračam in da res odleži. Prišla bo itak, ko jo bom poklicala, oziroma bom to vadila posebej.
Aport zdaj delava še v igri, namen je, da ga drži v gobcu, teče z njim in ga ne spušča. Imava namreč mali problem, da ga prehitro spusti, ker pričakuje hrano. Vajo naprej sva nredili prvič, na tarčo seveda. Luna je bila najprej malo zmedena, ko ji je Tamara postavila igračo na tarčo, saj je najprej šla k njej, šele nato k igrači. Za prvič sva bili malo predaleč od tarče. Pa sva šli bližje in sem jo najprej samo poslala na dotik tarče, ponovili stvar in Lunici je že bilo malo bolj jasno, kaj delava:).
Nato sva še čisto malo delali ovire. Vendar ne veliko, saj je tisti del poligona zelo blaten. Sneg je v tistem delu najkasneje skopnel in je za sabo pustil blatno kopel. Na lojtri, ki ji že gre ful dobro, se je 2x sesula, ker je imela blatne in mokre tačke, pa sva z vajo raje zaključili. No, potem se je pri preskoku čez oviro do naju prikradel petelin, ki je Luni vzel malo pozornosti. Pa sva zaradi tega raje zaključili-da ne bi petelin obstal v Luninem gobcu, hihi.
Torej hvala punci, za odličen trening. Vajina Hill in Tia sta pa v mojih očeh itak carja, le tako naprej:)!
Spet sem dobila nekaj koristnih nasvetov od obeh, Tamare in Eve. Eva mi je pomagala odpraviti nekaj težav pri plazenju in Luna je na že kar dobri poti, da osvoji to vajo. Tamara pa naju je opozorila na vajo v gibanju, da naj je ne odpoklicujem iz prostora. Da je bolje, da se vračam in da res odleži. Prišla bo itak, ko jo bom poklicala, oziroma bom to vadila posebej.
Aport zdaj delava še v igri, namen je, da ga drži v gobcu, teče z njim in ga ne spušča. Imava namreč mali problem, da ga prehitro spusti, ker pričakuje hrano. Vajo naprej sva nredili prvič, na tarčo seveda. Luna je bila najprej malo zmedena, ko ji je Tamara postavila igračo na tarčo, saj je najprej šla k njej, šele nato k igrači. Za prvič sva bili malo predaleč od tarče. Pa sva šli bližje in sem jo najprej samo poslala na dotik tarče, ponovili stvar in Lunici je že bilo malo bolj jasno, kaj delava:).
Nato sva še čisto malo delali ovire. Vendar ne veliko, saj je tisti del poligona zelo blaten. Sneg je v tistem delu najkasneje skopnel in je za sabo pustil blatno kopel. Na lojtri, ki ji že gre ful dobro, se je 2x sesula, ker je imela blatne in mokre tačke, pa sva z vajo raje zaključili. No, potem se je pri preskoku čez oviro do naju prikradel petelin, ki je Luni vzel malo pozornosti. Pa sva zaradi tega raje zaključili-da ne bi petelin obstal v Luninem gobcu, hihi.
Torej hvala punci, za odličen trening. Vajina Hill in Tia sta pa v mojih očeh itak carja, le tako naprej:)!
torek, 16. marec 2010
"Izpitno iskanje"
Pa sem doživela nekakšen krst na treningu iskanja. Danes me je Eva v Začretu vprašala, če bi naredili izpitno situacijo na kupih. Hmm, zakaj pa ne. Pulz se mi je nabil do ne vem koliko in počasi je vame vstopila pozitivna trema. Šla sem k Luni in počakala, da je Eva skrila oba markerja. Jaz pa sem ta čas podkurjavala Luno. Nato sva se napotili proti sodniku (Evi) in vodju delovišča (Tamari). Malo mi je bilo smešno, ker sta to prijatelici, jaz pa moram biti uradna, pa še tremo sem imela pred njima. Moja predstavitev sodniku je potekala dokaj dobro, le Luna ni obsedela na vem kako dolgo (na tem bo treba še trenirati) in od živčnosti in vzhičenosti pred iskanjem, se je čohala in valjala po hrbtu (tole pa ne vem kako bova odpravili, upam da s sedenjem). Potem sem šla še do vodje delovišča, ki pa sem jo pozabla vprašat kar nekaj pomembnih vprašanj. Od tega koliko markerjev je skritih, do tega koliko časa se išče. Mene je bolj zanimala varnost, veterinarska pomoč in take zadeve. To se bomo že napiflali:). Torej, markerja sta bila dva, na voljo sem imela 15 minut. Ok, obe sta mi zaželeli srečo, jaz še malo podkurim Luno, potem pa "IŠČI"!! Odločila sem se, da jo pošljem iz levega dela ruševine. Luna je vklopla svoj smrček in šnofkala. Kaj kmalu je imela v nosu prvega markerja, ki je bil dokaj blizu izhodišča. Na vse pretege se je trudila, da bi prišla v grob k markerju, ki je bil zadelan z raznovrsnimi materjalom; deskami, paletami,.. Ker ji ni uspelo priti do njega, se je njen lajež le stežka vklopil. Vmes je malo cvilila, kopala, si hotela kako desko umakniti. Naposled je le začela lajat. Jaz sem "najdbo" seveda prijavila sodniku. Ko sem prišla do markerja sem ga odkopala, ga vprašala, če je vse vredu z njim in nadaljevala z iskanjem. Lune ni motilo, da prvič v rešavalskem življenju ni dobila nobene nagrade pri markerju. Pohvalo je dobila samo z besedami: "bravo baba, super si" in podobno. Dala sem jo nazaj na oprsnico, jo malo usmerila in poslala naprej isklat. Spet je imela drugega markerja kaj hitro v nosu. Pa je laja in laja. Najdbo sem ponovno prijavila sodniku in počasi šla porti grbu. Zoran pa mi je rekel, "LAAAUUFIII". Aja, ups, bom pa laufala, hehe. Po laježu sem vedela, da je pri markerju v grobu. Pridem do groba in kaj vidim... nič, samo slišim Luno, kako suvereno laja. Malo bolj pogledam in vidim, da je pri markerju v grobu, veselo maha z repom in laja. Kako in kje je prišla do markerja mi ni bilo jasno, dokler mi Barbara ni povedala. Ahjej, Luna je pač Martin Krpan. Spet je sledila le besedna pohvala. Pa sem jo dala nazaj na oprsnico, šla na izhodišče, se odjavila sodniku in sledil je kratek pobeg in žurka z igračo. Vse skupaj mislim da ni trajalo več kot 7 minut. Bravo midve!
Za naslednje iskanje sem želela, da narediva iskanje na popolnoma zaprt grob, ker ima Luna s tem kar nekaj problemov. Najprej jo je marker motiviral in se skril na skrajno levem, zadnjem delu kupv. Namen tega je bil, da se Luna navadi na dolžino samega delovišča in da bo res preiskala vsak kotiček ruševine. Marker pa je bil odprt. Vse skupaj je dobro opravila in sledila je kratka igra. Potem jo je drugi marker motiviral in se skril na drugi konec kupov v popolnoma zaprt grob. Luna je šla direktno do njega, vendar je spet na vso moč iskala pot do markerja. Malo je spet zakopala, malo zacvilila, kar dolgo je vse skupaj trajalo, da je začela lajati. Malo je lajala in potem spet iskala pot do markerja. Ker je ni našla se je ponovno namestila in začela lajat, vendar pa lajež ni bil tako dolg, da bi uspela priti (med laježem) do nje in ji odpreti grob. Kar naenkrat je utihnila in šla daleč naokoli iskati drugo pot do markerja. Ko je bila ponovno najbližje markerju in je enkrat zalajala sem ji hitro odprla grob, da jo je marker nagradil. Jao, Lunica moja od kod ti taka želja priti do markerja:)!
Kot je že Tamara napisala v svojem blugu... celo življenje se učimo in vedno nas kaj preseneti. Ni problema imava voljo in željo, da trenirava in tudi tale problem z zaprtimi grobovi odpraviva. Mislim, da na prvem izptu ne bo tako težkih grobov, če pa bojo, se bomo pa pustili presenetiti:). Do izpita, do katerega je le še mesec dni, ne bova več delali popolnoma zaprtih grobov. Sem pa zelo zadovoljna, da ima Luna tako željo priti do markerja in se ne zadovoli le s tem, da laja 0,5 m pred njim:)!
Za naslednje iskanje sem želela, da narediva iskanje na popolnoma zaprt grob, ker ima Luna s tem kar nekaj problemov. Najprej jo je marker motiviral in se skril na skrajno levem, zadnjem delu kupv. Namen tega je bil, da se Luna navadi na dolžino samega delovišča in da bo res preiskala vsak kotiček ruševine. Marker pa je bil odprt. Vse skupaj je dobro opravila in sledila je kratka igra. Potem jo je drugi marker motiviral in se skril na drugi konec kupov v popolnoma zaprt grob. Luna je šla direktno do njega, vendar je spet na vso moč iskala pot do markerja. Malo je spet zakopala, malo zacvilila, kar dolgo je vse skupaj trajalo, da je začela lajati. Malo je lajala in potem spet iskala pot do markerja. Ker je ni našla se je ponovno namestila in začela lajat, vendar pa lajež ni bil tako dolg, da bi uspela priti (med laježem) do nje in ji odpreti grob. Kar naenkrat je utihnila in šla daleč naokoli iskati drugo pot do markerja. Ko je bila ponovno najbližje markerju in je enkrat zalajala sem ji hitro odprla grob, da jo je marker nagradil. Jao, Lunica moja od kod ti taka želja priti do markerja:)!
Kot je že Tamara napisala v svojem blugu... celo življenje se učimo in vedno nas kaj preseneti. Ni problema imava voljo in željo, da trenirava in tudi tale problem z zaprtimi grobovi odpraviva. Mislim, da na prvem izptu ne bo tako težkih grobov, če pa bojo, se bomo pa pustili presenetiti:). Do izpita, do katerega je le še mesec dni, ne bova več delali popolnoma zaprtih grobov. Sem pa zelo zadovoljna, da ima Luna tako željo priti do markerja in se ne zadovoli le s tem, da laja 0,5 m pred njim:)!
nedelja, 14. marec 2010
Helikopterska vaja
Pa je prišla težko pričakovana nedelja, 14.3.2010, ko nas je čakala helikopterska vaja na Brniku, katere smo se vsi zelo veselili. Lune nisem videla cel teden (s Tomažem sva uživala na bordanju v Franciji) in kljub trem uram spanja, je bil tale dan nepozaben. Luna pa mi je še enkrat več dokazala, da je iz pravega testa za bodočo reševalko. Neustrašna in vedno pripravljena na akcijo!
Nisem vedela, kako bo odreagirala na helikopter (predvsem vklopljen in leteč), tako da me je spet malo presenetila. Sicer nisem pričakovala ne vem kakih zapletov, si pa nisem mislila, da ji bo taka žurka in da bo brez najmanjšega upiranja šla na helikopter. Za povrhu pa je v samem poletu uživala, gledala skozi okno in na koncu se je celo sproščeno ulegla (je mislila, da bo čas za malo počitka, pa se je zmotila).
Dobili smo se na Brniku, kjer je potekala vaja. Najprej so nam prijazni možje-vojaški piloti, kopiloti, gorski reševalci... še enkrat teoretično in praktično pokazali, kako se vztopa in iztopa iz oziroma v helikopter, kako se s popkovino pripneš na varnostno ograjo v helikopterju, kam gledaš, kako in kam daš psa,.. kup enih informacij, ki pa jih je potem, ko helikopter deluje kar stresno izvesti. Poskrbeti moraš zase, za svojo varnost, za povrhu pa še skrbeti za psa. Sliši se lahko, pa ni tako. Amapk smo vsi preživeli in vajo opravli odlično.
luna & me
Nisem vedela, kako bo odreagirala na helikopter (predvsem vklopljen in leteč), tako da me je spet malo presenetila. Sicer nisem pričakovala ne vem kakih zapletov, si pa nisem mislila, da ji bo taka žurka in da bo brez najmanjšega upiranja šla na helikopter. Za povrhu pa je v samem poletu uživala, gledala skozi okno in na koncu se je celo sproščeno ulegla (je mislila, da bo čas za malo počitka, pa se je zmotila).
Dobili smo se na Brniku, kjer je potekala vaja. Najprej so nam prijazni možje-vojaški piloti, kopiloti, gorski reševalci... še enkrat teoretično in praktično pokazali, kako se vztopa in iztopa iz oziroma v helikopter, kako se s popkovino pripneš na varnostno ograjo v helikopterju, kam gledaš, kako in kam daš psa,.. kup enih informacij, ki pa jih je potem, ko helikopter deluje kar stresno izvesti. Poskrbeti moraš zase, za svojo varnost, za povrhu pa še skrbeti za psa. Sliši se lahko, pa ni tako. Amapk smo vsi preživeli in vajo opravli odlično.
drvimo proti helikopterju
Najprej smo se razdelili v pare. Midve sva bili v paru z Ivo in Juno. Najprej smo se vkrcali in izkrcali v helikopter, ko le ta ni bil prižgan. Vse je potekalo kot po maslu, nobenih problemov, šli sva pred Juno in Ivo. Ko sva prišli do helikopterja, sem jo za ziher kar sama dala vanj, saj je vstop za psa kar težak. Naslednjič je bil helikoper prižgan. Pihalo je in pihalo od njega. In kaj naredi moja baba?, z vso strastjo vklopi smrček in vohlja v smeri proti helikopterju, braz kančka strahu. Ker sva se z Ivo zmenili, da gre to pot ona pred nama, je Luna kar zdivjala proti helikopterju, ko sva šli za njima. In na moje veliko presenečenje, je Luna kar sama skočila v helikopter, kdo bi si mislil. Tudi z iztopom ni imela problema. Super, samo polet naju je še čakal :). Ker pa je bil ta helikopter na "dežursvu", je šel na nujno intervencijo proti Mojstrani. Tako da smo se malo načakali, vendar v dobri družbi čas hitro mineva... Smo bili pa potem toliko bolj poplačani, ko smo se peljali na drugi konec letališča, šli dol iz helikopterja počakali, da je prišel nazaj in še polet nazaj na izhodišče. Luna se je spet odlično odrezala. Enkrat je sama skočila na helikopter, drugič sem ji pomagala, vendar se nikoli ni upirala. Na helikopterju ji je bilo zanimivo, tudi lupčke je hotela dati posadki, pa jih zaradi nagobčnika ni mogla:). Tudi meni je bil polet zanimiv, a žal prekratek.
Za konec pa še misel naše Eve, s katero se popolnoma strinjam... kljub temu, da vsi psi doživljajo ob taki vaji takšen ali drugačen stres, pa se krepi zaupanje med vodnikom in njegovim psom.
Za konec pa še misel naše Eve, s katero se popolnoma strinjam... kljub temu, da vsi psi doživljajo ob taki vaji takšen ali drugačen stres, pa se krepi zaupanje med vodnikom in njegovim psom.
Luna v družbih dveh borderjev
petek, 5. marec 2010
sreda, 3. marec 2010
Usoda
Kako sva z Luno prišli med reševalce? Po pravici povedano čisto po naključju, oziroma verjamem v usodo, tako da mislim, da nama je tole reševalstvo usojeno. Preveč je bilo "naključij". Od tega, da Lune iz legla ni nihče vzel, ker je bila tako živahna in divja, da je ostala zadnja (namenjena meni, seveda), do tega, kako sva sploh priši na naš poligon in še cel kup drugih stavri! O sanjah o čokoladni labradorki Luni pa kdaj drugič.
Ko je bila Luna stara 6 mesecev, sem se odločila, da greva v pasjo šolo. Prej se mi ni zdelo niti potrebno, da greva (trapa jaz). Pa sva se peš napotili proti poligonu. Naj povem, da sva nameravali iti na tistega čez avtocesto, kjer je kinološko društvo Celje, pa sem na poti do tja, pred nadvozom čez AC, videla smerokazno tablo s psom. "Hmmm, mah grem pogledat kaj tukaj dogaja", sem si mislila. Ravno takrat so imeli reševalci trening poslušnosti, oziroma so že zaključevali. Pa so se mi zdeli tak fajn, da sem naju kar vpisala v tečaj, ne da bi sploh šla povohat kaj se dogaja onkraj AC. V planu je bila mala šola, ampak so naju dali kar v osnovni tečaj. V skupini nas je bilo malo, na koncu vsega skupaj 5. Bili smo fajn skupina, tudi čez inštruktorja nimam pripomb. Vse skozi nas je malo "rajcal" z reševanjem. Jaz pa sem na začetku še malo oklevala, predvsem zaradi Lune nisem hotela imeti prevelikih pričakovanj - kaj pa če Luni ne bo do tega, meni... Ja, pa ja, moja velika zmota! Že med treningi poslušnosti smo včasih (tudi ne vedoč) pripravljali pse na reševanje. Nama je bilo zanimivo, ker je vedno nekaj dogajalo, predvsem pa nikoli ni bilo dolgčas. Za povrhu pa sva z Luno uživali v delu, druga z drugo.
Nekega dne pa smo dobili čisto pravo povabilo na trening iskanja. Šli smo kar vsi, ki smo hodili na tečaj. Dobili smo se v gozdu v Šmarjeti. Malo je bilo tiste pozitivne nervoze in pričaovanja, kaj bomo delali, kako bo šlo Luni, meni, drugim...? Seveda je vse skupaj izpadlo fenomenalno, ampak še vseeno nisem bila 100%, da je to nekaj za naju. Bog ve zakaj, najbrž se nisem hotla prehitro in brezglavo navdušiti. Sem se pa držala mojega reka: "GO WITH THE FLOW". Pa sva šli še na nekaj treningov, bilo je vedno bolj zanimivo, spoh ko smo delali v ruševini. Gozd nama še zdaj ne diši ne vem kako. Pika na i pa je bil tudi naš klubski lavinski tečaj v Logarski dolini maja 2009, takrat sem si že rekla uuu tu pa naju vidim! Vedno bolj pogosto sva hodili na treninge. Na letni tabor v Varpolje sva mislili iti, pa je žal, za naju padel v vodo. O vzrokih ne bom pisala, grem pa definitivno letos, nič naju ne bo ustavilo.
Največji pečat v najinih začetkih reševanja pa je pustil trening v Zagrebu oziroma v njegovi daljni okolici, 11.oktobra 2009. Se mi zdi, da se je takrat Luni res odprlo, meni pa tudi:). Hvala vsem, ki ste bili takrat z nama, naju povabili na trening in delali z nama. Od tega dne sanjam o izpitih, vajah, čisto pravih akcijah,...
Ko je bila Luna stara 6 mesecev, sem se odločila, da greva v pasjo šolo. Prej se mi ni zdelo niti potrebno, da greva (trapa jaz). Pa sva se peš napotili proti poligonu. Naj povem, da sva nameravali iti na tistega čez avtocesto, kjer je kinološko društvo Celje, pa sem na poti do tja, pred nadvozom čez AC, videla smerokazno tablo s psom. "Hmmm, mah grem pogledat kaj tukaj dogaja", sem si mislila. Ravno takrat so imeli reševalci trening poslušnosti, oziroma so že zaključevali. Pa so se mi zdeli tak fajn, da sem naju kar vpisala v tečaj, ne da bi sploh šla povohat kaj se dogaja onkraj AC. V planu je bila mala šola, ampak so naju dali kar v osnovni tečaj. V skupini nas je bilo malo, na koncu vsega skupaj 5. Bili smo fajn skupina, tudi čez inštruktorja nimam pripomb. Vse skozi nas je malo "rajcal" z reševanjem. Jaz pa sem na začetku še malo oklevala, predvsem zaradi Lune nisem hotela imeti prevelikih pričakovanj - kaj pa če Luni ne bo do tega, meni... Ja, pa ja, moja velika zmota! Že med treningi poslušnosti smo včasih (tudi ne vedoč) pripravljali pse na reševanje. Nama je bilo zanimivo, ker je vedno nekaj dogajalo, predvsem pa nikoli ni bilo dolgčas. Za povrhu pa sva z Luno uživali v delu, druga z drugo.
Nekega dne pa smo dobili čisto pravo povabilo na trening iskanja. Šli smo kar vsi, ki smo hodili na tečaj. Dobili smo se v gozdu v Šmarjeti. Malo je bilo tiste pozitivne nervoze in pričaovanja, kaj bomo delali, kako bo šlo Luni, meni, drugim...? Seveda je vse skupaj izpadlo fenomenalno, ampak še vseeno nisem bila 100%, da je to nekaj za naju. Bog ve zakaj, najbrž se nisem hotla prehitro in brezglavo navdušiti. Sem se pa držala mojega reka: "GO WITH THE FLOW". Pa sva šli še na nekaj treningov, bilo je vedno bolj zanimivo, spoh ko smo delali v ruševini. Gozd nama še zdaj ne diši ne vem kako. Pika na i pa je bil tudi naš klubski lavinski tečaj v Logarski dolini maja 2009, takrat sem si že rekla uuu tu pa naju vidim! Vedno bolj pogosto sva hodili na treninge. Na letni tabor v Varpolje sva mislili iti, pa je žal, za naju padel v vodo. O vzrokih ne bom pisala, grem pa definitivno letos, nič naju ne bo ustavilo.
Logarska, maj 2009 (klik do slik)
utrinki iz treninga v Zagrebu (klik do slik)
torek, 2. marec 2010
LUNA-MARTIN KRPAN
Poleg vzdevka Luna the killer (ker "cota" vse igrače in jih s tem v bistvu ubija), se je drži tudi vzdevek Luna Martin Krpan. Zakaj? Ker včasih nosi druge pse in si zna (tudi z velikimi napori) odpreti grob, ki je prekrit s paletami, deskami,... No, najprej od začetka. Tudi ta teden smo se dobili na ruševini v Začretu in iskali na "kupih". Čeprav ni nujno, da bodo aprila izpiti na tem delu ruševine, so dober trening za hojo po neprijetnem materialu. Pa tudi psi že poznajo skoraj vse grobove v notranjem delu ruševine, tile kupi pa so bolj "novi".
Najprej sva z Luno naredili iskanje dveh markerjev brez motivacije, približno tako kot bo na izpitu. Vse skupaj je naredila z odliko. Le jaz se moram navaditi, da si mora Luna čas vzet, da preišče celotno območje, da sem potrpežjiva in moram zaupat moji babnci. Na veliko presenečenje, oziroma niti ne, ker je enako naredila tudi Tija, je najprej našla markerja, za katerega sem sklepala, da ga bo našla zadnjega. Tudi prav, je pač piflerka, saj je ta grob poznala od zadnjič, drugi pa ji je bil nov. Od tam kjer je našla prvega markerja, sem jo poslala naprej iskat. Nisem si upala iti nazaj na izhodišče, da je ne bi zmedla, zdaj pa mislim, da ji to ne bi delalo težav (vem za naslednjič). Iskala je in iskala in naposled le našla še zadnjega markerja. Sledil je še kratek pobeg na drugi konec ruševine in igra.
kupi v Začretu
kupi malo od bližje
grob v kupih (trenutno odprt)
Najprej sva z Luno naredili iskanje dveh markerjev brez motivacije, približno tako kot bo na izpitu. Vse skupaj je naredila z odliko. Le jaz se moram navaditi, da si mora Luna čas vzet, da preišče celotno območje, da sem potrpežjiva in moram zaupat moji babnci. Na veliko presenečenje, oziroma niti ne, ker je enako naredila tudi Tija, je najprej našla markerja, za katerega sem sklepala, da ga bo našla zadnjega. Tudi prav, je pač piflerka, saj je ta grob poznala od zadnjič, drugi pa ji je bil nov. Od tam kjer je našla prvega markerja, sem jo poslala naprej iskat. Nisem si upala iti nazaj na izhodišče, da je ne bi zmedla, zdaj pa mislim, da ji to ne bi delalo težav (vem za naslednjič). Iskala je in iskala in naposled le našla še zadnjega markerja. Sledil je še kratek pobeg na drugi konec ruševine in igra.
Zadnje iskanje sva naredili bolj v "izi" z motivacijo. Namen je bil, da ne bo mogla priti do markerja, saj je bil grob zaprt s paletami in deskami. No, pa nas je punca presenetila. Naj še omenim, da so vsi psi lepo lajali pred paletami. No, Luna se ni mogla zadovoliti s tem, saj si je nadvse želela priti do markerja. Z vso silo se je zaletela ob strani v paleto, si umaknila deske in si odpra "vrata" do markerja. Pa smo zadevo ponovili in še bolj zadelali vhod v grob. No, tudi tokrat si je palete nekako odmaknila. Pa se jo je še dodatno oprijel vzdevek Luna Martin Krpan. Takle mamo, naslednjič bo treba več časa posvetiti zapiranju goba. Drugač pa super trening, ni kaj Luna me zna vsak dan presenetiti:)!
ponedeljek, 1. marec 2010
POSLUŠNOST
Trenutno pri poslušnosti "obdelujeva" deteširanje, prenos psa, plazenje in "aport". Glede na to, kako ima Luna rada ljudi, sem kar malo presenečena, da ji ni prijetno se nosit po rokah. Ampak jo vztrajno privajam. Za zdaj jo nosim še jaz in domači, ko bo to narejeno u nulo (ta teden enkrat), pa bova prosili druge iz drušva, da jo nosijo. Aport nama tudi še ne gre dobro, saj Luna prehitro spušča predmet. Ampak, vaja dela mojstra. Deteširanje pa je že kar solidno! Zadnjič sem jo začela navajti tudi na sodnika in rokovanje z njim. Jao, ta hudiček moj je tak firbčen, da skače v roko.
Kaj nama pa še potem manjka? Vaja "stoj" v gibanju, hoja med skupino ljudi in vaja "naprej". Vajo stoj bova začeli delat šele takrat, ko bo "perfektno" delala vajo sedi in prostor v gibanju. Za vajo "naprej" sem najprej potrebovala tarčo. In to mi jo je, na veliko veselje, naredil od društvene kolegice fant, Grega. Pa bova počasi začele delati tudi to vajo. Kaj sploh je vaja naprej? Pes mora na povelje "naprej", v čim bolj ravni linij preteči (sam) cca 40 m in se na povelje "prostor" uleči. To se bova učili s tarčo. Luna bo na povelje naprej tekla do tarče, kjer jo bo čakala igrača. Tarčo bova potem vedno bolj manjšali in na koncu tarče ne bo več. Mislim, da s to vajo ne bova imeli velikih problemov, le teh 40 m je kar dooolgooo. No, bomo videli kako bo.
Najin moto pri poslušnosti je: MANJ JE VEČ in NA POLIGONU UŽIVAVA V DELU DRUGA Z DRUGO! Včasih pozabim na ta dva mota, vendar si ju morm vcepit v glavo, za najino dobro:)!
Kaj nama pa še potem manjka? Vaja "stoj" v gibanju, hoja med skupino ljudi in vaja "naprej". Vajo stoj bova začeli delat šele takrat, ko bo "perfektno" delala vajo sedi in prostor v gibanju. Za vajo "naprej" sem najprej potrebovala tarčo. In to mi jo je, na veliko veselje, naredil od društvene kolegice fant, Grega. Pa bova počasi začele delati tudi to vajo. Kaj sploh je vaja naprej? Pes mora na povelje "naprej", v čim bolj ravni linij preteči (sam) cca 40 m in se na povelje "prostor" uleči. To se bova učili s tarčo. Luna bo na povelje naprej tekla do tarče, kjer jo bo čakala igrača. Tarčo bova potem vedno bolj manjšali in na koncu tarče ne bo več. Mislim, da s to vajo ne bova imeli velikih problemov, le teh 40 m je kar dooolgooo. No, bomo videli kako bo.
tarča "mede by Grega"
Najin moto pri poslušnosti je: MANJ JE VEČ in NA POLIGONU UŽIVAVA V DELU DRUGA Z DRUGO! Včasih pozabim na ta dva mota, vendar si ju morm vcepit v glavo, za najino dobro:)!
Naročite se na:
Objave (Atom)